Pri ljudeh osebe z jajčniki okoli 50. leta preidejo v obdobje menopavze. Do takrat so se vsa jajčeca že sprostila in postanejo neplodne. Do danes smo pojav menopavze poznali pri ljudeh in nekaterih vrstah kitov. Pri vseh teh vrstah osebe v menopavzi izkazujejo skrb za populacijo, bodisi pomagajo pri skrbi za mladiče bodisi za celotne skupine živali. Mednarodna raziskovalna skupina v reviji Science poroča, da je odkrila pojav menopavze tudi pri skupnosti šimpanzov in šimpanzinj Ngogo v nacionalnem parku Kibale v Ugandi. Z vidika biologije se zastavlja vprašanje, kakšen evolucijski pomen ima obdobje življenja po reproduktivni dobi.

Populacija šimpanzov Ngogo je posebej znana po tem, da je manj izpostavljena negativnemu vplivu človeka in manj tekmuje z drugimi skupinami šimpanzov v okolici. V tem delu nacionalnega parka je izjemno malo plenilcev in tudi dostopnost hrane je visoka. Raziskovalna skupina je zbirala podatke med letoma 1995 in 2016. Opazovali so 185 šimpanzinj, in sicer skupno kar 1611 let njihovih življenj. Od 66 osebkov so zbrali tudi 560 vzorcev urina. Iz pridobljenih podatkov so znanstvenice in znanstveniki izračunali demografsko mero, ki prikazuje delež odraslega življenja, preživetega po času oziroma zmožnosti reprodukcije. 

Ko nastopi menopavza, se jajčeca nehajo sproščati iz jajčnikov. V tem času se dvigne raven folikle stimulirajočega hormona in luteinizirajočega hormona, zniža pa se raven jajčnih steroidnih hormonov, med katere spadata estrogen in progesteron. Prisotnost hormonov so izmerili iz vzorcev urina.

Ugotovili so, da šimpanzinje iz populacije Ngogo po reproduktivnem obdobju v povprečju preživijo 20 odstotkov svojega življenja. Pri ljudeh je ta delež od 30 do 47, pri kitih pa od 24 do 40 odstotkov. Mere hormonov pa so pokazale, da pri šimpanzinjah ob prehodu v postreproduktivno obdobje poteka podoben fiziološki proces kot pri ljudeh. 

Raziskovalna skupina ponuja dve možni razlagi pojava menopavze pri tej skupini šimpanzinj. Po prvi razlagi so raziskovalne skupine do zdaj podcenjevale življenjsko dobo šimpanzov, saj večina raziskav preučuje šimpanze, ki so podvrženi številnim vplivom človeškega spreminjanja njihovega življenjskega okolja in tako bolj izpostavljeni boleznim. Po drugi strani pa predvidevajo, da je skupina zavarovana pred plenilci in drugimi nevarnostmi, in se dolžina reproduktivne dobe ne spreminja, zato se tudi ni podaljšala v višjo starost, kljub primernim pogojem. 

Izvor podaljšanega življenja po reproduktivni dobi sicer povezujemo z dvema hipotezama; prva je babičina hipoteza in druga je hipoteza reproduktivnega tekmovanja. Po prvi naj bi starejši osebki zunaj reproduktivne dobe pomagali pri skrbi za mlajše. Po drugi pa naj se starejši osebki ne bi več razmnoževali, da ne bi tekmovali za reproduktivne priložnosti z mlajšimi. 

V opisani raziskavi niso spremljali vedenja šimpanzinj in morebitnega vpliva osebkov v menopavzi na celotno skupnost, pri skrbi za mladiče in pri iskanju virov hrane. Raziskava tako odpira več vprašanj o menopavzi in njenih vzrokih kot ponuja odgovorov. Omenjena predvidevanja, zakaj v populaciji šimpanzov Ngogo najdemo šimpanzinje v postreproduktivnem obdobju, in predvidevanja o izvoru menopavze niso izključujoča. Tudi v prihodnje bodo spremljali populacijo v Ngogu, dodatno pa želijo opazovati populacije različnih živali, da bi bolje razumeli fiziologijo v postreproduktivnem obdobju. 

Šimpanzinje iz Ngoga je spremljala Zarja. 

Vir fotografije: https://www.flickr.com/photos/dkeats/3308524336