Virus zika človek pozna že dolgo, prvič je bil identificiran leta 1947 v Ugandi. Večina okuženih je brez simptomov, redki pa imajo vročino, izpuščaje na koži in glavobol. Sedaj pa nas virus zika obkroža zaradi porasta mikrocefalije v Braziliji.

Mikrocefalija ali drobnoglávost je široko definirana razvojna motnja. Gre za vsaj dva standardna odklona manjšo velikost glave od povprečnega obsega glave za določeno starost in spol otroka. Šest mesecev po prvi potrditvi prenosa virusa zika v Brazilijo so opazili porast otrok z omenjeno razvojno motnjo - mikrocefalijo. Poleg tega so pri petnajstih otrocih z mikrocefalijo v plodovnici, možganih in likvorju našli tudi virus zika ali njegove antigene. Ti dve spoznanji sta sprožili paničen odziv javnosti, čeprav po besedah znanstvenikov ne dokazujeta ničesar.

Ravno slovenske znanstvenice in znanstveniki pa so včeraj s pomembno objavo v New England Journal of Medicine dodali svoj pečat v razumevanje povezave med virusom zika in novorojenčki.

Slovenske raziskovalke in raziskovalci Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana so poročali o vertikalnem prenosu virusa zika z matere na še nerojenega otroka. V Braziliji je nosečnica, ki je v viru označena kot Evropejka, na koncu prvega trimesečja zbolela z visoko vročino, bolečinami v mišicah, srbečico in izpuščaji. Najverjetneje so bili vsi navedeni simptomi posledica okužbe z virusom zika.

Po prihodu v Slovenijo so pri pregledu ploda pri 29 tednih zaznali mikrocefalijo s kalcifikacijo plodovih možganov in posteljice. Dekle se je tako odločilo za splav. Raziskovalke in raziskovalci so opravili obdukcijo ploda, ki je potrdila mikrocefalijo.

Z uporabo različnih raziskovalnih metod so pri plodu odkrili znake okužbe z virusom zika. Najbolj jasen dokaz o vertikalnem prenosu pa je izhajal iz možganskega tkiva. Iz vzorcev plodovih možganov so pozitivno identificirali prisotnost virusa zika, zatem pa pridobili še celotno zaporedje genoma virusa.

Raziskovalna skupina z univerze Strathclyde v Glasgowu je v reviji Physical Review Letters opisala mehanizem nastanka optičnih morilskih valov prek trka vrtincev v dvodimenzionalnem prostoru.

Morilski valovi ne izvirajo iz optike, temveč iz pripovedi redkih preživelih mornarjev. Od 15 do 30 metrov visoki morilski valovi na odprtem morju so bili do sredine devetdesetih let v znanosti še nepotrjen pojav, saj so izjemno redki in kratkoživi. Za njih je značilno, da so od dvakrat do nekajkrat večji od ostalih valov v okolici, potapljajo pa tudi največje ladje. Njihovega nastanka še ne razumemo povsem, lahko pa teoretično podoben pojav ustvarimo s svetlobo v fotonskih kristalih, optičnih vlakih in drugih optičnih sistemih.

Raziskovalci so s simulacijo pokazali, kako pride do pojava svetlobnih morilskih valov v dvodimenzionalnem turbulenčnem optičnem sistemu. Pojav se prične z manjšo nestabilnostjo v sicer stabilnem valovanju. To je sprva fazna nestabilnost, pri čemer se spremeni oblika valov. Nato pride do amplitudne nestabilnosti, pri čemer spreminjajoče se višine valov privedejo do vrtincev. Trki teh vrtincev pa lahko privedejo do popačenja in tako imenovanih morilskih valov, ki so bili v simulaciji tudi do 27-krat večji od okoliških valov.

Opisani mehanizem je precej splošen in bo pripomogel k razumevanju tega pojava v vrsti laserskih in optičnih sistemov, pri kemičnih reakcijah in na področju dinamike fluidov. Z dolgoročnejšim napredkom na tem področju pa bomo morda nekoč tudi lahko predvidevali, katerih območij naj se ladje izogibajo.

Običajno velike glave smo si tokrat razbijali Urša, Zarja in Jaka.