Raziskovalna skupina z Inštituta za znanost in tehnologijo iz Barcelone v reviji Science Advances poroča, zakaj genetski kod ne zapisuje več kot 20 aminokislin.

Genetski kod je univerzalno navodilo, po katerem vsi živi organizmi prevajajo informacijo o zaporedju aminokislin v beljakovinah iz zapisa v DNK. To se dogaja na ribosomu. Molekule, imenovane prenašalne RNK, prinesejo posamezne aminokisline v ribosom. Vsaka aminokislina ima svojo molekulo prenašalne RNK, ki se po obliki nekoliko razlikuje od prenašalnih RNK drugih aminokislin. Na podlagi teh razlik lahko ribosom prepozna različne molekule prenašalne RNK in posledično vgradi pravo aminokislino na njeno ustrezno mesto v beljakovini.

Aminokisline določajo lastnosti beljakovin. Vendar pa genetski kod nosi informacijo le za dvajset aminokislin, tako v človeku kot v preprostih mikroorganizmih. Znanstveniki in znanstvenice so se vprašali, zakaj se je genetski kod omejil le na dvajset aminokislin. Če bi genetski kod namreč omogočal vgradnjo več različnih aminokislin v beljakovine, bi nastale nove beljakovine z drugačnimi lastnostmi in sposobnostmi opravljanja nalog.

Ugotovili so, da verjetno ni mogoče ustvariti več molekul prenašalnih RNK, ki bi se dovolj razlikovale od obstoječih. Zaradi prevelike podobnosti v prenašalnih molekulah RNK bi se dodatne aminokisline verjetno pogosto vgrajevale na napačna mesta v beljakovini. Posledično bi tako nastale beljakovine imele drugačne lastnosti od predvidenih in torej ne bi mogle opravljati svojih nalog, kar bi pa bilo za organizem usodno.

Študija z Univerze John Hopkins je pokazala, da so v Združenih državah Amerike tretji najpogostejši vzrok smrti zdravstvene napake, kar predstavlja skoraj 10 odstotkov vseh smrti.

Če ste kdaj naleteli na seznam najpogostejših vzrokov umrljivosti v zahodnem svetu, ste na prvih treh mestih našli srčno-žilne, rakave in respiratorne bolezni, na omenjenih seznamih pa sploh ni medicinske napake. Poročanje o vzrokih smrti je namreč v večini svetovnih držav osnovano na Mednarodni klasifikaciji bolezni. To je zbirka vseh obstoječih bolezni ter njihovih opisov in šifer, ki jo zdravniki uporabljajo pri svojem delu. Njen glavni namen pa je izračun stroškov medicinskih storitev. V Mednarodni klasifikaciji bolezni oznake za zdravstveno napako ni, zato ta tudi ni zabeležena med vzroki smrti.

Podatke o številu smrti sta avtorja pridobila s preučevanjem študij o pogostosti smrti v bolnišnicah in jih prenesla na število bolnišničnih zdravljenj v enem letu. Prejšnje analize kažejo, da večinoma ne gre za  strokovne napake, temveč za sistemske pomanjkljivosti, ki bi zahtevale prenovo številnih praktičnih vidikov dela v zdravstvu. Študija je pokazala tudi na pomen nadaljnjega spodbujanja znanstvenega pristopa k vsem medicinskim postopkom.

Znanstveni pristop se obnese Angeliki in Maji.