V Avstraliji za uničevanje miši, ki povzročajo škodo na žitih, zlasti pšenici, uporabljajo vabe s pesticidom cinkovim fosfidom. Zaradi zmanjšane občutljivosti miši na pesticid so za ohranjanje zaščite potrebni vedno višji odmerki. Avstralska raziskovalna skupina v reviji Nature Sustainability poroča o manj invazivnem načinu zaščite posejanih semen pšenice pred razširjenim škodljivcem, domačo mišjo. V študiji so z različnimi taktikami zakrivanja vonja semen pšenice domačim mišim v več kot šestdesetih odstotkih preprečili, da bi našle posejana semena.

Miši in drugi sesalci si z vohom pomagajo pri identificiranju, iskanju in zbiranju hrane. V raziskavi so se osredotočili na vzklila pšenična semena. Miši jih v tleh zaznajo na podlagi vonja, ki je posledica visoke vsebnosti hranilnih olj v pšeničnih kalčkih. Raziskovalke in raziskovalci so to povezavo želeli prekiniti in s tem mišim preprečiti iskanje hrane. V več poskusih so miši izpostavili vonju pšeničnih kalčkov, ko semen sploh ni bilo posejanih ali pa so olje pšeničnih kalčkov razpršili povsod, da so te težje locirale semena v zemlji. 

Študijo so izvedli na 27 hektarjih pšeničnih polj v južni Avstraliji v spomladansko-poletnem obdobju razmnoževanja. Olje pšeničnih kalčkov so na omejenih območjih razpršili na dva načina. Prvi način je bila razpršitev olja že šest dni pred setvijo, drugi pa ob setvi, s čimer so zaradi razpršenosti po celotnem območju zamaskirali vonj semen. Kontrolo so predstavljala območja, ki jih niso tretirali z oljem, območje z razpršenim repičnim oljem in območje s poteptano zemljo. Tako so upoštevali učinke olja in hoje na posevke. Da so preverili nastalo škodo po setvi, so na vseh območjih prešteli luknje, ki so jih izkopale miši, spremljali miši s kamerami in po dveh tednih prešteli tudi število zraslih posevkov. 

En teden po setvi so na območju, kjer so že pred setvijo razpršili olje pšeničnih kalčkov, prešteli 61 odstotkov manj mišjih rovov kot na netretiranih kontrolnih območjih. Na tem območju so miši torej cel teden zaznavale vonj pšeničnih kalčkov in teh niso našle. Zaradi zavedljivih informacij vonja so prenehale z iskanjem, čeprav so bila v tleh posejana semena. Po dveh tednih, ko so semena že vzklila, pa je bilo  izkopanih rovov za 74 odstotkov manj kot na netretiranih območjih.

Na območju, kjer so olje razpršili šele med setvijo, je bila po enem tednu škoda primerljiva z netretirano kontrolo. Dva tedna po setvi, ko je večina semen že vzklila, pa je bilo izkopov za 64 odstotkov manj kot na kontrolnih površinah. Po mnenju raziskovalk in raziskovalcev zmanjšanje kopanja semen na območjih, kjer so olje razpršili šele med setvijo, kaže na to, da so semena sicer našle, vendar je bilo iskanje zaradi težjega razločevanja med vonjem dejanskih semen in vonjem poškropljenega olja kognitivno naporno in je bilo lažje najti drug vir hrane.  

Metoda manipulacije vonja, ki so jo izvedli v študiji, po besedah raziskovalk in raziskovalcev predstavlja možno alternativo pesticidom, ki je cenejša, enostavnejša in z manj škodljivimi vplivi na okolje, predvsem pa miši. Za razvoj učinkovite metode pa bi morali določiti še, kako dolgo se vonj ohranja na posevku in kako pogosto je treba olje nanašati na obdelovalno površino. Prav tako ostaja odprto vprašanje, ali bi se miši na strategijo zaščite posevkov prilagodile in našle drug način, ki bi jim omogočil najdbo semen. Vprašati bi se morali tudi, kam gredo odgnane miši in kakšno škodo povzročajo drugje. 

Pisala je Urška.

Naslovna slika: "Mestna in podeželska miš", vir Wikimedia Commons