Po zadnjih ocenah segrevanje Arktike poteka kar štirikrat hitreje od globalnega povprečja dviganja temperature. Segrevanje že vpliva na fiziologijo nekaterih živali v regiji in fenologijo, periodične pojave v razvoju organizmov. Ameriška raziskovalna skupina v reviji Science poroča o tem, da se je v petindvajsetih letih spremenil čas zaključevanja hibernacije arktičnih talnih veveric. Zdaj se samice prebujajo kar deset dni prej kot pred petindvajsetimi leti. Medtem so pri samcih opazili, da se obdobje zapuščanja lukenj v zemlji in zaključevanje hibernacije pri njih ni spremenilo.

Raziskovalna skupina je pri delu uporabila podatke o zviševanju temperature zraka in tal v dveh krajih na Aljaski v petindvajsetih letih. Dodatno so imeli na voljo podatke o arktičnih talnih vevericah, vrste Urocitellus parryii; o njihovem obdobju hibernacije, času prebujanja in telesni temperaturi, ki jo ohranjajo v času hibernacije. 

Temperatura telesa arktičnih talnih veveric se lahko med hibernacijo zniža do nekaj manj kot treh stopinj Celzija pod ničlo. Pri tem pa ohranjajo temperaturo možganov nad nič stopinjami Celzija. Obdobje hibernacije preživijo približno meter pod zamrznjeno zemljo. Zaradi segrevanja ozračja pa so tla zamrznjena vedno krajši čas. V petindvajsetih letih se je obdobje zamrznjenih tal skrajšalo za deset dni. Obdobje, ko arktične talne veverice spustijo temperaturo telesa pod nič stopinj Celzija, se je na vsako desetletje v raziskavi zamaknilo za okoli 15 dni pri samcih in samicah. Dodatno so samice prišle iz hibernacije deset dni prej kot pred 25 leti. Izhod iz hibernacije pri samcih se ni spremenil. 

Že sicer samci prihajajo na površje bolj zgodaj kot samice. V času hibernacije samci vsako leto ponovno spolno dozorijo; njihovi testisi se skrčijo, pred zaključkom pa ponovno zrastejo in se spustijo, ko se hibernacija zaključi. Tudi raven testosterona se med hibernacijo drastično zniža in po zaključku znova zviša. Ko naj bi samice prišle na površje, so samci spolno zreli. Če samice zaključujejo hibernacijo vse bolj zgodaj, je lahko posledica neujemanje v času za razmnoževanje.



Časovno zgodnji prehod iz hibernacije za samice pomeni tudi ohranjanje večjih energetskih zalog in tako večjo možnost preživetja za mlajše osebke. Po drugi strani pa to pomeni več prehrane za plenilce. Arktične talne veverice so namreč pomembna prehrana arktičnih vrst ptic roparic in tudi zveri. 

Arktične talne veverice ne spadajo med ogrožene živalske vrste. Raziskovalna skupina poudarja, da ni znano, kako bodo tovrstne spremembe vplivale na ekosistem. Najverjetnejši posledici sta neujemanje v času razmnoževanja, kar bi lahko spremenilo tudi fenologijo pri samcih, in spremembe v prehranskih spletih v povezavi s plenilci. Tovrstna raziskava bi pripomogla k razumevanju stanja okolja v času hitrih podnebnih sprememb. Kot poudarjajo raziskovalci in raziskovalke, je skrb vzbujajoče dejstvo, da je take spremembe v živalskih ciklih opaziti že v časovnem obdobju naših življenj. 

Z arktičnimi talnimi vevericami se je zbujala Zarja.

Vir fotografije: D. Sikes