Skupina avstralskih raziskovalk in raziskovalcev je pretekli teden v reviji Journal of Applied Ecology objavila raziskavo, v kateri so se težave izginjanja avtohtone avstralske favne zaradi tujerodnih vrst lotili po nekoliko nenavadni poti. Želeli so preizkusiti, ali kontrolirana prisotnost plenilcev, v tem primeru potepuških domačih mačk, pospeši razvoj protiplenilskih lastnosti pri domorodni vrsti Macrotis lagotis in s tem poveča možnosti njenega preživetja v naravi.

Omenjeno vrsto, znano tudi pod imenom veliki bilbi, uvrščamo v skupino vrečarjev. Najverjetneje bi vse, ki nam je avstralska favna precej tuja, spominjala na srednje velikega glodalca z koničastim smrčkom, zajčjimi ušesi ter dolgim repom. Te vsejede živali so bile nekoč razširjene po večjem delu Avstralije, še posebej v sušnih in polsušnih delih tega kontinenta, danes pa veljajo za ogroženo vrsto predvsem zaradi izgube habitata ter plenjenja s strani tujerodnih vrst, kot sta domača mačka in lisica.

Obe omenjeni plenilski vrsti sta se v Avstraliji pojavili nenadno, zato bilbiji niso razvili protiplenilskih prilagoditev nanju. V grobem to pomeni, da na mačke in lisice ne gledajo kot na neposredno grožnjo in tako zanju bilbiji predstavljajo lahek plen.

Raziskovalna skupina, ki stoji za predstavljeno raziskavo se je odločila, da bo poskusila razvoj tovrstnega vedenja izzvati umetno. Skupino bilbijev so zaprli v ogrado s stalnim številom mačk, kjer so ostali dve leti. Prav tako so v sosednji ogradi bivali bilbiji brez prisotnosti plenilca. V zaključni fazi poskusa so po 21 bilbijev iz vsake ograde opremili z telemetričnimi ovratnicami in jih spustili v tretjo ogrado, kjer števila mačk niso omejevali.

Omenjene ovratnice so znanstvenikom in znanstvenicam omogočale, natančno spremljanje gibanja posamezne živali in s tem tudi zaznavo nekaterih lastnosti, ki zvišujejo možnosti preživetja teh vrečarjev. Prav tako so lahko ugotovili, kateri izmed 42 bilbijev je postal plen domače mačke.

Med rezultati, ki jih je prinesla ta raziskava, je zanimiv podatek, da je le 30 odstotkov bilbijev, ki so najprej živeli v okolju brez mačk preživelo prvi teden, ki je sledil izpustu, medtem ko je ta številka še enkrat višja pri bilbijih, ki so mačke spoznavali  v nadzorovanem okolju.

Na nove plenilce se je privajal Gregor.