Ko se je velik delež medosebnih odnosov preselil v svet družbenih omrežij, so se ustrezno prilagodili tudi pojavi povezani z njimi, vključno s strategijami razhajanj. Trije italijanski raziskovalci so opravili primerjalno analizo psiholoških posledic dveh za internetno dobo značilnih form razhajanj, »ghostinga« in »orbitinga«. Svoje ugotovitve so objavili v reviji Journal of Psychosocial Research on Cyberspace.

Konec prijateljskega ali romantičnega odnosa je za človeška bitja pogosto zelo boleč dogodek, a iz vsakdanjega življenja vemo, da ne zadajajo vsi razhodi enakih bolečin. Za ghosting smo nemara vsi že slišali. Gre za pojav, ko se razmerje konča nenadno, brez razlage in s popolno prekinitvijo kakršnekoli komunikacije. Osebe, ki ghostajo, se prenehajo javljati na klice, na sporočila, pogosto pa se izogibajo svojega do nedavno omiljenega partnerja ali prijatelja tudi na javnih prizoriščih – če jim to velikost mesta omogoča. Definicija orbitinga je manj poznana. V veliki meri se prekriva z definicijo ghostinga, s to razliko, da po prekinitvi komunikacije prekinitelj ostane v orbiti internetnega družabnega življenja osebe, s katero je prenehal komunicirati. To pomeni, da še vedno gleda njene objave, jih všečka in celo deli. S tem seveda proizvaja obvestila, ki opominjajo zapuščeno osebo na njegov ali njen obstoj. Oba načina prekinitve odnosa spadata med strategije izogibanja. 

Raziskovalci so 278 posameznikov in posameznic med 18 in 36 letom starosti razporedili v tri skupine. Nato so jih prosili, da podoživijo, odvisno od skupine, epizodo ghostinga, orbitinga ali eksplicitne prekinitve odnosa, ki so jo doživeli v zadnjih petih letih. Prosili so jih, da opišejo, kako so doživljali situacijo, vključno s prisotnimi mislimi, občutki in obnašanjem. Nato so udeleženci in udeleženke rešili vprašalnik, s katerim so raziskovalci merili nabor psiholoških konstruktov, povezanih z doživljanjem družbene izločitve in agresije do druge osebe. 

Vse tri strategije razhajanj so povzročile podoben nivo z zavrnitvijo povezanih čustev – razhod boli torej ne glede na to, kako se zgodi. Opazili pa so, da so bili občutki izključenosti močnejši pri osebah, ki so doživele ghosting, kot pri osebah, ki so doživele eksplicitno prekinitev odnosa. Prav tako je bil pri teh posameznikih in posameznicah občutek kontrole nad situacijo manjši. Žrtve orbitinga so za razliko od ghostinga doživele manj občutkov izključenosti, a ti podatki niso bili statistično pomembni, zato o dejanski razliki v doživljanju še ne moremo sklepati. 

Zapuščena oseba v primerih ghostinga in orbitinga sprva pogosto ne ve, kaj se dogaja, in mora sama interpretirati, kaj so razlogi za nenadno prekinitev vse komunikacije. Zaradi manjka eksplicitne diskusije ob prekinitvi ji manjkajo razlage za situacijo, kar vodi v atmosfero dvoumnosti in nejasnosti ter posledično pogosto pripisovanje krivde za razpad odnosa sebi. Pretekle študije so pokazale, da imamo ljudje v povprečju raje negativno pozornost kot nič pozornosti – raje imamo vpitje kot ignoriranje. Orbiting, špekulirajo avtorji, tako morda vseeno vzbuja manjše občutke socialne izključenosti. 

Da nehate ghostat, apelira Ela.