Rezultati 16 let trajajoče klinične študije so dokazali uporabnost genske terapije pri zdravljenju raka na prostati. Z vnašanjem tujih genov v tumorske celice so raziskovalci iz Houstona povzročili smrt celic, zaradi česar so tehniko poimenovali suicide gene therapy. Za vnos genov so raziskovalci izkoristili sposobnost virusov, da pri okužbi lastne gene prenesejo v okužene celice.

Raziskovalna skupina je z genetskim inženiringom virusu dodala gen za encim timidin kinazo. Viruse so nato dostavili v bližino raka na prostati, kjer so napadli in okužili tumorske celice. Z virusom okužene celice so tako izražale encim timidin kinazo, ki pa sam po sebi ni škodljiv.

Nato so zdravniki dali bolnikom zdravilo valaciklovir, ki za celice postane toksičen  samo v svoji aktivni obliki. Za aktivacijo zdravila je namreč potrebna že omenjena timidin kinaza, ki jo vsebujejo samo z virusom okužene tumorske celice. Ko se zdravilo aktivira, sproži v celicah proces programirane celične smrti. Dodatek valaciklovirja zato povzroči smrt samo z virusom okuženih tumorskih celic.

Ob kombinaciji z obsevanjem se je genska terapija izkazala za izredno uspešno. Po petih letih zdravljenja z metodo vnosa tujih genov je bilo preživetje bolnikov od 5 do 20 odstotkov višje kot pri bolnikih, zdravljenih z že znanimi metodami, kot sta obsevanje in hormonska terapija. Metoda je prav tako imela malo neželenih učinkov in zapletov.

Britanski medicinski časopis BMJ že tradicionalno vsak december objavlja zabavne in nenavadne znanstvene raziskave. Tokrat so se knjižničar, statistik in profesor iz Karolinskega inštituta v Stockholmu lotili preučevanja pojavljanj besedil Boba Dylana v znanstvenih publikacijah.

Dobro leto dni nazaj je v medijih zaokrožila novica, da so švedski znanstveniki namerno začeli v raziskovalne objave dodajati citate Dylanovih del. Deli Dylanovih pesmi so se sicer prvič pojavili v raziskovalnih objavah že leta 1970. A šele po letu 1990 so začele objave z izseki iz njegovih pesmi eksponentno naraščati.

Nenadna eksponentna rast objav z Dylanovimi citati morebiti dobro ponazori enega izmed problemov znotraj znanosti. V zadnjih desetletjih morajo znanstveniki, ki delujejo v akademskem svetu, čim več raziskovati in uspešno objavljati. Nenadna eksponentna rast Dylanovih besedil tako morda s samim Dylanom nima prav veliko opraviti, pač pa le kaže na neustavljivo rast znanstvenih del, ki jim tudi sami znanstveniki komaj sledijo.

Po drugi strani pa lahko ta pojav Dylana v znanstvenih delih razumemo tudi kot duh časa. Dylanovi oboževalci so verjetno ravno v devedesetih letih prišli do pomembnih mest znotraj raziskovalne in akademske skupnosti in začeli več objavljati. A če ne bomo Dylanovih besedil počasi začeli nadomeščati s sodobnejšimi predstavniki popularne kulture, je vsa ta, sicer zabavna zgodba, v resnici še kar žalostna.

Ob Dylanu sta vas prebujala Arne in Zarja.