Kaj se dogaja z našo jelko?
Za Slovenijo pravimo, da je zelena dežela, saj približno oseminpetdeset odstotkov njene površine prekrivajo gozdovi. V Evropski uniji se uvrščamo na četrto mesto po gozdnatosti takoj za Finsko, Švedsko in Latvijo. Biotsko raznovrstnost slovenskih gozdov pa močno povečajo naravni rezervati, še posebej tisti s pragozdnimi ostanki, ki jih na Slovenskem najdemo kar štirinajst. Turizem v omenjenih rezervatih ni dovoljen, saj ti za svoj obstoj potrebujejo spokoj. Tudi to pa je verjetno razlog, da širši javnosti niso tako znani.
Za začetek moramo pojasniti, kaj sploh pomenita pojma gozd in pragozd oziroma pragozdni ostanek in v čem se razlikujeta. V pomoč nam bo docent dr. Dušan Roženbergar s Katedre za gojenje gozdov Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti v Ljubljani:
Pragozdne ostanke sestavljajo različne drevesne vrste, vendar se bomo danes osredotočili zgolj na dinarske jelovo-bukove gozdove, ki se v Sloveniji razprostirajo od Trnovske planote do meje s Hrvaško. Takoj za smreko in bukvijo velja jelka za tretjo najpomembnejšo vrsto pri nas. Nazadovanje jelke krepi rast bukve, ki v pragozdnih ostankih dobro uspeva. Zakaj je vraščanje bukve boljše od vraščanja jelke in kako je to povezano z odmiranjem jelke, pojasni sogovorec:
Zaradi povečane populacije velikih rastlinojedih parkljarjev, med katere uvrščamo srnjad in jelenjad, pa jelki grozi izumrtje. Jelka oziroma hojka je pri omenjenih živalih zelo priljubljena in se predvsem zaradi svoje sencozdržnosti ter počasne rasti pogosto znajde v njihovi prehrani. To je eden izmed ključnih razlogov za njeno slabo vraščanje. Svetloljubne drevesne vrste, kot sta na primer javor in lipa, pa rastejo hitreje in se tako izognejo gobcu rastlinojedov. Odstrel jelenjadi se v zadnjih letih sicer povečuje, po drugi strani pa se je odstrel srnjadi zmanjšal. Kako je mogoče, da kljub temu prav omenjene divje živali botrujejo pomanjkanju jelke, in kakšna je sploh njihova vloga v gozdnem ekosistemu? Odgovarja Roženbergar:
Zdi se, da našteti vzroki niso širše znani. Zaradi tega smo priča nerazumevanju odstrela in krepkemu nasprotovanju lova, kar ne zadeva samo gozdne parkljarje, temveč tudi velike zveri. Pri tem se zopet srečamo z nezaupanjem v stroko. Kaj bi odgovorili nekomu, ki bi vas vprašal, zakaj je odstrel nujen?
Sončna svetloba je vir življenja, ključen za optimalni razvoj in rast drevesa. Ne pozabimo omeniti, da na rast jelke vplivajo tudi onesnaženje zraka z žveplovim dioksidom, grajenje cestnih povezav, povečevanje srednjih letnih temperatur in odstranjevanje odmrlega drevja. Slednje je pomembno, saj se jelka na omenjenih območjih rada pomlajuje, kar priča dobri vitalnosti ekosistema.
Jelka sicer uspeva na vlažnejših in hladnejših rastiščih, prav tako pa njene rasti ne omejuje skalnata površina. Velja za zelo prilagodljivo vrsto, saj dandanes uspešno raste tudi na toplejših in suhejših območjih. Na njeno odmiranje pa vplivajo tudi napadi patogenov, kot je na primer podlubnik, ter naravne katastrofe, kot so močna neurja, ujme, ledo- in žledolomi, poleg tega pa tudi neprimerna sanacija njihovih posledic. Kaj moramo torej storiti, da preprečimo nazadovanje tega iglavca?
Kot zanimivost pa naj za konec poudarimo še, da za kraljici jelk v pragozdnih ostankih Kočevskega roga veljata najvišja Rajhenavska in najdebelejša Črmošnjiška jelka. Ti ostanki torej predstavljajo fragmente pradavnine s široko drevesno mnogovrstnostjo, ki kažejo, kakšna je lahko narava, ko se vanjo ne vmešava človek. Pravijo, da se zaradi dreves velikokrat ne vidi gozda – mogoče pa je čas, da samo bolj (na) široko odpremo oči.
Jelka, a ne srnjad, se smili Jani.
Avtor fotografije: Luka Jernejčič, mag. inž. gozd.
Dodaj komentar
Komentiraj