Doktorski študenti in študentke po svetu so zadovoljni s svojo odločitvijo o izbiri karierne poti, imajo pa veliko skrbi, pravijo rezultati ankete, ki jih je nedavno objavila revija Nature. Revija od leta 2007 naprej vsaki dve leti preko anketnih vprašalnikov povpraša doktorske študente o različnih aspektih njihovega življenja in dela. Vključuje študente z različnih znanstvenih področij, ki prihajajo z vseh delov sveta, predvsem pa iz Azije, Evrope in Severne Amerike.

Zaključki ankete iz leta 2017, ki je vključevala 5700 doktorskih študentov, se ne razlikujejo bistveno od tistih iz leta 2015. Na splošno med doktorskimi študenti vlada zadovoljstvo, ki pa ga spremljajo skrbi in pomanjkanje varnosti. Najbolj zaskrbljujoči v letošnji anketi so rezultati o duševnem zdravju oziroma prisotnosti anksioznosti in depresije med doktorskimi študenti. Številni svoje delo opredeljujejo kot stresno in pa zaskrbljeno razmišljajo o prihodnosti. Sprašujejo se, ali se njihov trud izplača in dolgoročno vodi do delovnega mesta, ki si ga želijo.

Na vprašanje, glede česa so najbolj zaskrbljeni, odkar so začeli z doktorskim programom, jih je dobra četrtina odgovorila, da je to duševno zdravje. Polovica teh ali 12 odstotkov vseh udeleženih je iskala pomoč zaradi anksioznosti ali depresije kot posledice njihovega dela in študija. Ena tretjina jih je pomoč našla v okviru njihove lastne institucije, ostali so pomoč poiskali drugje, 5 odstotkov pa ustrezne pomoči ni dobilo. To kaže na relativno dobro dostopnost pomoči za doktorske študente, če upoštevamo finančne omejitve in slabo splošno dostopnost psihološkega svetovanja in terapij.

Da so duševne stiske prisotne med doktorskimi študenti, je potrdila tudi študija, objavljena letos spomladi v reviji Research Policy, ki je preučevala belgijske doktorske študente. Študija je pokazala, da je polovica doktorskih študentov v zadnjem tednu doživela vsaj dva simptoma duševne stiske. Najpogosteje so opisovali občutje nenehne obremenjenosti, žalost, težave s spanjem, nezmožnost uživanja v vsakdanjih aktivnostih. V primerjavi z drugimi visoko izobraženimi ljudmi v splošni populaciji imajo doktorski študenti v Belgiji dva in polkrat večje tveganje za razvoj depresije in drugih pogostih psihičnih obolenj.

Poudariti pa je treba, da se je polovica študentov, ki so iskali pomoč zaradi duševne stiske, v anketi revije Nature opredelila kot zadovoljna ali zelo zadovoljna s svojim doktorskim programom. Gre za nekakšen paradoks, ki si ga morda lahko razložimo z veliko predanostjo nadaljevanju izobraževanja na področju znanosti.  Bolj kot katerikoli drugi dejavnik je k splošnemu zadovoljstvu prispevalo zadovoljstvo z mentorstvom. Odgovori so razkrili močno povezavo med mentorjem in uspehom ter dobrim počutjem doktorskega študenta. Večina je s svojimi mentorji zadovoljna, četrtina pa bi jih zamenjala, če bi bilo to mogoče.  

Anketa razkriva, da si študenti želijo več pogovora s svojimi mentorji glede njihovega dela v prihodnosti. Še posebej odsoten je pogovor o nadaljevanju kariere izven akademskih okvirov. Med študenti je veliko zaskrbljenosti zaradi zaposlitve po končanem doktoratu. Samo 31 odstotkov vprašanih meni, da jih njihov doktorski program dobro pripravlja na nadaljnjo kariero na želenem področju.

Želje doktorskih študentov za nadaljevanje kariere po doktoratu so pri dobri polovici vprašanih povezane z akademskimi poklici, sledijo industrija, medicina, vladne agencije. Predanost raziskovalnemu delu in akademske ambicije kljub pomanjkanju delovnih mest ostajajo visoke. Želje pa so v velikem razkoraku z realnimi možnostmi zaposlitve znotraj akademskih znanosti. Statistike, ki sicer močno posplošujejo situacijo, pravijo, da v Veliki Britaniji samo štirje od stotih doktorskih študentov dobijo redno delovno mesto na univerzah. Nekoliko bolje je v ZDA, vendar  je dejstvo, da večina študentov ne bo imela priložnosti izpolniti svojih kariernih ciljev.

Vprašanje je, ali so za svoje nerealne cilje odgovorni sami ali pa preprosto ne poznajo dovolj dobro situacije na akademskem trgu dela. Morda bi jih informacije o majhnem deležu tistih, ki postanejo profesorji, o visokem številu prijav za vsako akademsko pozicijo in o nizki verjetnosti za pridobitev dolgoročnega financiranja bolj prizemljile. Samo 15 odstotkov vprašanih je pritrdilo, da znotraj svoje institucije dobivajo uporabne informacije glede nadaljnjega zaposlovanja. Morda se bodo po doktoratu od blizu spoznali z delom preko kratkotrajnih pogodb na različnih projektih. Kakorkoli, potrebovali bodo svetovanje in  usmeritve na druga področja, kjer morda lahko najdejo podobne izzive kot v znanosti.

Pomembno je, da dokončno razbijemo mite o doktoratu, ki vodi do pozicije na univerzi, in se znebimo občutkov, da je zaposlitev izven znanstvenega raziskovanja po doktoratu nekakšen neuspeh. Zagotovo je za splošen napredek v družbi dobro, da se veliko visoko izobraženih ljudi s svojimi specifičnimi znanji, znanstvenim pristopom in kritičnostjo usmeri v različne sektorje.

Zaključimo lahko, da je treba ohranjati visoko število doktorskih študentov. Študenti sami in njihovi mentorji pa se morajo zavedati, da so njihov raziskovalni duh, predanost in znanje lahko koristni na številnih področjih, tistih bolj ali manj akademskih. Pri tem pa je ključno, da poskrbijo za lastno zdravje in da se odpravijo sistemski vzroki, ki utirajo pot duševnim stiskam.

Doktorske študente je študirala Katarina.