Pandemija novega koronavirusa ni izolirana, osamljena katastrofa. Njene posledice segajo daleč onkraj meja držav z največjim številom okuženih – nova kriza je marsikje drastično poslabšala že obstoječe težave. Države Vzhodne Afrike se tako ne trudijo omejiti zgolj širjenja virusa, temveč tudi ogromnih, nenasitnih rojev puščavskih kobilic – kar marsikje otežujejo prav protikoronski ukrepi.

Več kot deset kilometrov dolgi roji najbolj ogrožajo Kenijo, Ugando, Somalijo in Etiopijo. Opaženi so bili tudi v Pakistanu, Iranu in državah Arabskega polotoka. Gre za največji izbruh kobilic v zadnjih desetletjih, lakota zaradi izgube poljščin pa grozi vsaj petim milijonom ljudi. Številne prizadete države, med drugimi Pakistan in Somalia, so zato že razglasile izredne razmere.

Težave so se začele med letoma 2018 in 2019, ko so po dveh letih suše regijo dosegle obilne ciklonske padavine. Puščavske kobilice jajčeca odlagajo v vlažno zemljo, zato so se hitro namnožile, in sicer predvsem na jugu Arabskega polotoka. Ob prihodu novih padavin so se leta 2019 začele širiti proti Iranu in Afriškemu rogu. Prvi val rojev se je pojavil januarja letos in se tekom februarja hitro razširil v okoliške države.

 Kobilice začnejo rojiti zgolj, ko se na nekem območju zaradi ugodnih razmer močno namnožijo. Puščavske kobilice praviloma živijo dokaj samotarsko življenje. Ko pa njihovo število naraste do točke prenatrpanosti, nenehno drgnjenje ob druge kobilice sproži drastično preobrazbo. Kobilice v rojih ne postanejo zgolj bolj družabne, temveč tudi večje in bolj lačne. Bledo rjavo kamuflažno barvo zamenja drzna rožnata, ki se ob zrelosti prelevi v živo rumeno.

Posamezen roj sestavlja več sto milijard kobilic, ki vsak dan požrejo vsaka svojo težo v rastlinski hrani, to je nekaj gramov. Pri tem niso izbirčne – pod čeljustmi roja izginejo hektarji poljščin, pašnikov in divjih rastlin. Že manjši roj vsak dan požre približno toliko hrane kot vsi prebivalci Celja skupaj. Roj kobilic je tudi izredno mobilen – ob ugodnem vetru lahko vsak dan premaga več kot sto kilometrov. Roji iz Zahodne Afrike so v preteklosti potovali do Velike Britanije in celo Karibskega otočja.

Največji problem velikih rojev je, da se težave ne končajo z njimi. Veliko kobilic namreč ustvari eksponentno več kobilic. Prvi val rojev je bil uničevalen, vendar je bil zgolj prekurzor mnogo večjih rojev, mnogo večje katastrofe. Razmere so, vsaj s stališča kobilic, še vedno optimalne – tla so še vedno vlažna in polja še vedno polna hrane. Nove, vsaj dvajsetkrat večje roje so aprila med drugim opazili v Keniji, Ugandi, Iranu in Pakistanu. 

Vendar tudi drugi val najverjetneje ne bo predstavljal vrhunca izbruha kobilic. Maja naj bi regijo dosegle nove padavine, trenutne kobilice pa bodo takrat dovolj zrele za odlaganje jajčec. Novi, do 400-krat večji roji naj bi nastali na obalah Somalije. Kobilice bi odrasle in najbolj požrešno stopnjo svojega življenjskega kroga dosegle junija, kar pomeni, da bodo povsem uničile mlade rastline na poljih. Tudi ta val morda ne bo zadnji – kobilice bodo najbrž ustavile zgolj bolj sušne razmere ali izreden človeški trud.

V preteklosti so roje kobilic zatirali z različnimi, bolj ali manj uspešnimi metodami – od nabiranja kobilic s stroji do sežiganja z metalci plamenov. Kobilice so v preteklosti tudi jedli. Morda se sprašujete, zakaj se takšne entomofagije ljudje ne poslužujejo danes. Žal stvari niso tako preproste: velika večina kobilic je namreč precej toksičnih. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je opozorila, da zaradi razširjenega škropljenja kobilice pogosto vsebujejo večje količine pesticidov.

Čeprav so v posamezni kobilici koncentracije strupa lahko subletalne oziroma premajhne, da bi kobilico ubile, bi uživanje večjih količin žuželk povzročilo zastrupitve pri ljudeh. Prav tako bi pridelek, ki ga bodo požrle kobilice, predvsem manioka in različnih žit, prehranske potrebe pokril za večji del leta. Kobilice se v teh mesecih morda na poljih nahajajo v izobilju – vendar jih, za razliko od žita, kmalu ne bo nič več.

Danes se za zatiranje kobilic uporabljajo predvsem velike količine pesticidov in bolj ekoloških bio-pesticidov. Med drugim so v uporabi insekticidi klorpirifos, deltametrin in teflubenzuron. Pri manjših rojih je razprševanje pesticidov mogoče izvajati ročno ali z vozili. Pri rojih, večjih od 500 hektarjev, je bolj učinkovita uporaba lahkih letal, ki pesticid širijo z nizkoletečim pršenjem. Zračni nadzor je v veliki meri odvisen od iskalcev na tleh ali v helikopterjih, ki posredujejo točno lokacijo roja.

Zatiranje trenutnega, drugega vala rojev kobilic je nujno za zaščito obstoječih pridelkov. Z zmanjšanjem sedanjih rojev bi pohabili tudi prihodnje. Toda zdaj, pri pomladanskem, drugem valu, je stvari otežil nam dobro znani koronavirus.

Številne države so za omejitev širjenja virusa zmanjšale prehod in transport preko njihovih mej. Med drugim so se ustavile številne pošiljke pesticida – tega večinoma izdelujejo države izven Vzhodne Afrike, med drugim Japonska, Maroko, Nizozemska. Dobavitelji so sicer razpršeni po različnih celinah, zato se dostava ni povsem ustavila. Vendar pa se je zaradi manjšega števila letov dobava omejila, podražila in upočasnila. Trenutne zaloge vzhodnoafriških držav bi se lahko zato hitro izčrpale.

Koronavirusne zapore so otežile tudi zračni nadzor kobilic. Helikopterji, namenjeni sledenju rojev, zaradi zaprtja mej niso mogli zapustiti Južne Afrike. Prav tako se je zataknilo pri dobavi zaščitne opreme, nujne pri ravnanju s pesticidi. Glavni dobavitelj le-te je namreč Kitajska.

Roji kobilic so v nečem zelo podobni virusu – kasneje ko ukrepaš, hujši je izbruh. Oteženo zatiranje kobilic zaradi koronavirusa in pomanjkanja pesticidov bo krizo podaljšalo, podražilo, poglobilo ter razširilo na druge države.

Kobilice, virusi in druge katastrofe skrbijo Bronjo.