Malo je odkritij, ki povsem spremenijo področje znanosti. Na področju biokemije je bilo eno takšnih izum verižne reakcije s polimerazo, krajše PCR, leta 1983. Ta metoda je omogočila, da raziskovalci in raziskovalke enostavno in hitro pomnožijo kateri koli del DNK. Naenkrat je bilo za isti rezultat namesto več tednov potrebnih le nekaj ur dela. PCR je tako razširila zmogljivosti biološke znanosti in odprla pot razvoju novih področij, ki si jih do takrat ni bilo mogoče zamisliti. Podoben napredek v tehnologiji rekombinantne DNK pa se je zgodil tudi bolj nedavno z odkritjem in razvojem tehnologije CRISPR/Cas9, ki je izredno pospešila in poenostavila manipulacijo genomov.

Sistem CRISPR/Cas je v bakterijah prisoten mehanizem, s katerim se te branijo pred vdirajočimi virusi. Pri okužbi virus svoj dedni material, bodisi molekulo RNK ali DNK, prenese v notranjost okužene celice. Tam se začne dedni material virusa prepisovati v proteine, ki gradijo nove viruse, dokler ti ne preplavijo okužene celice, kar vodi v njeno smrt.

Nekatere bakterije so v teku evolucije razvile določene obrambne sisteme, ki so sposobni prepoznati zaporedje virusne DNK ter jo encimsko razrezati, še preden se uspe virus v celici namnožiti. Eden takšnih sistemov je CRISPR/Cas9. CRISPR/Cas9 je sestavljen iz dveh komponent: vodilne RNK molekule, ki prepozna točno določeno mesto na DNK, ter vrste encima Cas, imenovanega Cas9, ki razreže DNK na mestu, kamor ga je pripeljala vodilna RNK.

Raziskovalci so sistem CRISPR/Cas9 kot naravno prisotni bakterijski imunski sistem odkrili že v zgodnjih devetdesetih letih. Že v začetku novega tisočletja so ga začeli uporabljati v mlečni industriji, kjer so selektivno izbrali mlečnokislinske bakterije, ki so vsebovale specifičen CRISPR in bile zaradi tega odporne proti določenim virusom.

Vendar pa so se raziskovalci in raziskovalke šele okoli leta 2010 začeli zavedati potenciala, ki ga CRISPR/Cas9 omogoča na področju genske manipulacije. Danes lahko s tehnologijo CRISPR enostavno in poceni spremenimo genom praktično katerega koli organizma, in sicer tudi do enega nukleotida natančno. Razvoj tega sistema je tako izredno poenostavil tvorbo transgenih živali, rastlin, bakterij in gliv ter odprl pot tudi novim tehnologijam, ki temeljijo na lastnostih naravno prisotnega CRISPR-ja. V Združenih državah so na primer v trgovinah že na voljo s CRISPR-jem spremenjeni šampinjoni, ki zaradi genskih sprememb na zraku ne porjavijo.

Prvi raziskovalki, ki jima je z modifikacijo naravno prisotnega sistema CRISPR/Cas9 uspelo tarčno rezati DNK, sta bili Emmanuelle Charpentier in Jennifer Doudna z Univerze Berkeley v Kaliforniji. V prelomnem članku, objavljenem v reviji Science leta 2012, sta pokazali, da lahko s spreminjanjem sekvence vodilne RNK pripeljejo encim Cas9 na praktično katero koli mesto na genomu ter ga tam režejo. Ko pa enkrat lahko tarčno režejo genom, se s tem pojavi možnost izredno natančne genske manipulacije. 

Vendar Charpentier in Doudna svojih poskusov še nista izvajali na genomu znotraj celic, temveč sta jih izvedli na izolirani DNK v epruvetah. Za prvo uspešno modifikacijo evkariontskega genoma je bilo potrebno počakati do leta 2013, ko je raziskovalna skupina z Broadovega inštituta pod vodstvom Feng Zhanga s sistemom CRISPR/Cas9 prvič rezala genom v človeških celicah. Tukaj pridemo do podlage, na kateri temelji nedavni spor za lastništvo patentov uporabe tehnologije CRISPR. Naj spomnimo, da je februarja 2017 Patentni urad Združenih držav prvič priznal metodo CRISPR/Cas9 kot intelektualno lastnino Broadovega inštituta.

V bakterijah prisotni CRISPR/Cas9 oziroma krajše kar CRISPR sam po sebi ne more biti intelektualna lastnina, saj vanj ni vloženega nobenega znanja in je kot tak lahko zgolj odkrit. Vendar v bakterijah prisotni CRISPR ni praktičen za laboratorijsko uporabo, še manj pa primeren za uporabo v evkariontskih celicah. Raziskovalni skupini z Berkeleya in Broadovega inštituta sta obe preoblikovali naravno prisotni CRISPR do te mere, da sta ga lahko uspešno uporabili za gensko modifikacijo. Na tej podlagi sta oba inštituta kmalu po objavi svojih odkritij poskusila zaščititi svoj doprinos kot svojo intelektualno lastnino, torej kot patent.

V igri je več kot zgolj uradno priznanje revolucionarnega odkritja določenemu raziskovalcu. Mnogo pri tem odkritju ključnih raziskovalcev in raziskovalk ima hkrati ambicije po denarju in slavi. Nenazadnje bo prelomna tehnologija CRISPR, sadove katere šele začenjamo okušati, nedvomno prinesla odkritelju izreden znanstveni sloves, morda celo Nobelovo nagrado.

Raziskovalni skupini z Berkeleya in Broadovega inštituta sta obe z le nekaj mesecev razlike vložili prošnjo za patent za uporabo CRISPR tehnologije. Medtem ko patent Broadovega inštituta obsega zgolj evkariontske, torej živalske, rastlinske in glivne celice, pokriva Berkeleyev patent bolj splošno uporabo CRISPR-ja na vseh organizmih. Predstavniki Berkeleya so se zato pritožili, da sta si patenta preveč podobna in da bi morala, ker so oni prvi opisali tehnologijo, pravica do patenta pripadati le njim.

A nedavna razsodba Patentnega urada Združenih držav je dala prednost Broadovemu inštitutu. Odločitev je urad podal na podlagi dejstva, da skupini iz Berkeleya ni uspelo modificirati genoma v celicah, za kar je bil potreben dodatni razvoj tehnologije s strani Broadovega inštituta. Čeprav je Berkeley prvi vložil prošnjo za patent, je postal uradni lastnik patentov široke uporabe tehnologije CRISPR Broadov inštitut.

Kljub razsodbi pa bo univerza v Berkeleyu nadaljevala z vložitvijo prošnje za pridobitev patentnih pravic. Eden od možnih izidov bi tako lahko bila dodelitev dveh patentov za splošno uporabo CRISPR-ja. Vsak, ki bo želel pridobiti licenco za njegovo uporabo, bo moral plačati tako Broadovemu inštitutu kot tudi Univerzi v Berkeleyu. Če parafraziramo znani Stalinov vic: ali je za raziskovalno delo slabše, če ima lastništvo nad patentom Berkeley ali Broadov inštitut? Za večino raziskovalcev in raziskovalk ter širše znanosti nasploh sta obe izbiri slabši!

Vprašanje, katera inštitucija bo na koncu prejela patentne pravice, namreč ni tako pomembno kot samo dejstvo, da patent za CRISPR obstaja. Potrebno je pregledati, kakšne so realne posledice lastništva patenta na znanstveno raziskovanje.

Patentne pravice za splošno uporabo tehnologije CRISPR, ki so jih vložili Zhang, Charpentier in Daudna, bodo v primeru sprejetja pripadale njihovim matičnim inštitucijam, torej Broadovemu inštitutu ter Univerzi Berkeley v Kaliforniji. Poleg njiju je tudi mnogo drugih inštitutov zaprosilo za patente za na CRISPR-ju temelječe tehnologije, ki pokrivajo bolj specifična področja tehnologije CRISPR, kot na primer gensko spreminjanje poljščin. Od datuma vložitve prošnje za patent na Patentni urad Združenih držav pripada inštitucijam, ki so prošnjo vložile, že pravica do podeljevanja licenc oziroma pravic do uporabe tehnologije, ki jo pokriva patent.

Problematičnost primera CRISPR je v tem, komu so dodeljene pravice upravljanja s patentom in podeljevanja licenc. Veliko pionirjev razvoja CRISPR-ja je kmalu po letu 2012 začelo ustanavljati svoja spin off podjetja, ki so temeljila prav na tehnologiji CRISPR. Zgodba tehnologije CRISPR namreč ni zgolj zgodba o znanstvenem, temveč tudi finančnem uspehu. Področje, ki ga pokriva CRISPR, že danes zaobsega več milijonov dolarjev vreden trg in trenutni trendi kažejo zgolj na višanje njegove vrednosti.

A večini novo ustanovljenih spin off podjetij ni bila podeljena zgolj pravica do upravljanja s tehnologijo CRISPR, temveč so hkrati pridobila tudi izključne licence, ki jih pokriva določen patent za to tehnologijo. V praksi to pomeni, da je spin off podjetje in ne raziskovalni inštitut tisto, ki upravlja s podeljevanjem licenc za uporabo tehnologije CRISPR. Po tem modelu si sicer patente konkretno lasti na primer Broadov inštitut, vendar s patentnimi pravicami de facto upravlja njegovo spin off podjetje Editas Medicine.

Tak model sicer ni redek in se ga v kapitalizmu poslužuje mnogo univerz in raziskovalnih inštitutov. Za lastnike patentov je namreč mnogo bolj donosno in finančno varno, če z njimi upravlja tržno usmerjeno podjetje. Na ta način imajo inštituti in univerze korist od deleža dobička od prodaje licenc preko deleža lastniškega kapitala.

A način delovanja velikih podjetij in način delovanja raziskovalnih inštitutov sta si med sabo izredno različna ter sta usmerjena k različnim ciljem. Velika podjetja bodo na primer zavoljo ohranjanja monopola na trgu pogosto raje preprečila uporabo iste tehnologije konkurenčnim podjetjem. Takšno oviranje dostopa do licenc pa lahko škoduje in omeji nadaljnji razvoj na CRISPR-ju temelječe tehnologije.

Na srečo je pridobivanje licenc po zakonodaji zagotovljeno inštitutom, ki niso tržno usmerjeni, med katere spada večina akademskih institucij. Tem sta Broadov inštitut ter Univerza Berkeley omogočila poceni ali zastonj dostop do sestavnih delov tehnologije CRISPR preko neprofitnih organizacij. Ena takšnih organizacij je repozitorij Addgene. Laboratoriji z vsega sveta repozitoriju pošiljajo svoje biološke konstrukte, denimo sestavne dele CRISPR-ja, ki jih lahko nato raziskovalke in raziskovalci enostavno naročijo preko spleta.

Čim pa želi nekdo uporabiti CRISPR z namenom ustvarjanja profita, mora zanj pridobiti licenco. Vzemimo primer iz razvoja na tehnologiji CRISPR temelječih zdravil. Tudi največje svetovno farmacevtsko podjetje, ki so mu podeljene izključne licence, je omejeno s številom bolezni, za katere lahko razvija terapevtike. Z omejevanjem dostopa do uporabe tehnologije CRISPR bodo tako najbolj oškodovane raziskave na redkejših in nedobičkonosnih boleznih. Zdravila zanje bi potencialno lahko razvijala manjša in zanje specializirana podjetja. A ker ne bodo pridobila licence za uporabo tehnologije CRISPR, tega ne bodo mogla storiti brez tveganja sodnega pregona. Podobne primere bi lahko iskali tudi na ostalih področjih, kjer bo CRISPR pustil svoj pečat.

Kot smo omenili, lahko podjetja, ki upravljajo s patentnimi pravicami, onemogočijo dostop do potrebne licence konkurenčnim podjetjem. S tem bo največjo škodo utrpel prav razvoj komercialno dostopnih dobrin, ki bodo temeljile na tehnologiji CRISPR/Cas9. Model podeljevanja ekskluzivnih licenc tržnim podjetjem tako ustvarja okolje, v katerem sta uporaba in širjenje znanja izredno omejena. Tako urejen sistem je prav tako v navzkrižju z načeli akademskih inštitutov, ki so dotično tehnologijo razvili. Primer tehnologije CRISPR je zgolj trenutno aktualen, vendar še zdaleč ne edini primer omejevanja širjenja znanja na račun patentiranja.