Proti odprtemu dostopu

Mnenje, kolumna ali komentar
25. 12. 2022 - 15.00

Literaturo v odprtem dostopu Peter Suber v svojem temeljnem delu Odprti dostop definira kot digitalno, zastonj, na voljo na spletu in izvzeto večine avtorskega prava. Prav tam tudi artikulira glavna odtenka odprtega dostopa, zlatega in zelenega. Odtenek določa, kateri deležnik omogoča odprti dostop. Zlati odtenek se tako nanaša na odprt dostop v reviji, torej ga omogoči založnik, medtem ko se zeleni odtenek nanaša na spletna odložišča, kamor prednatise ponavadi objavijo avtorji.

 

Prehod na enega izmed odtenkov odprtega dostopa naj bi po besedah njegovih zagovornikov rešil eno ali več težav, s katerimi se sooča znanost danes. Morda najbolj benigna od teh je neenakost v dostopu do znanstvene literature. Veliki zneski za pakete znanstvenih revij, ki jih praviloma oblikujejo megazaložniške hiše, tako zaradi enotnega modela cenjenja ne glede na celino v delih sveta ovirajo dostop do člankov, saj si jih manj premožne raziskovalne ustanove preprosto ne morejo privoščiti. 

 

Kot pa tudi v nedavnem uvodniku v Science ugotavlja uredništvo revije, pa vsaj prehod na zlati standard s tem problemom pravzaprav nima stičišča. Ponavadi založniške hiše stroške za dostop namreč preobrazijo v stroške objave, torej mora za objavo v prostem dostopu plačati že avtor sam namesto bralca. Ti stroški so praviloma slepi za geografsko poreklo potencialnega objavljenega članka in so enaki za avtorje z globalnega severa in juga. Za revije zmernega dosega se stroški objave začnejo pri nekaj tisoč evrih in hitro dosežejo številko deset tisoč za revije, kot so Nature Communications  ali Physical Review X. Revija SciPost drugače od prej omenjenih podrobno dokumentira svoje stroške pri spletnem objavljanju člankov v prostem dostopu, ki po njihovo v povprečju znašajo pičlih 400 evrov. 

 

Ogromna marža pa tu sploh ni glavni kamen spotike. Stroški naročnine, preobraženi v stroške objave, ne naslavljajo izhodiščnega problema in nasprotno, če že, vodijo v večanje razlik med bolje in slabše financiranimi geografskimi pedigreji znanosti. Poleg tega pa nudijo dodatno prednost starejšim in bolj prepoznavnim znanstvenikom in znanstvenicam, saj si ti prav tako lažje privoščijo stroške objave.

 

Tovrstne pomanjkljivosti zlatega odtenka prostega dostopa bi morda lahko popravili z bolj pravičnim stroškovnikom z različnimi cenami na različnih celinah. Nekaj takega so nedavno denimo napovedali v Ameriškem društvu za napredek znanosti, neprofitnemu založniku revije Science. Vseeno pa ta primer nazorno razkrije poglavitno ukano v prostem dostopu. Na površju je namreč skladen s popularno vizijo egalitarnosti, zato pa mnogi zagovorniki prostega dostopa postanejo dovzetni za nekritičnost in nezmožnost kontekstualizacije v splošnejše trende v tehnologiji založništva. Nekateri drugi pa podležejo argumentom, ki jih sledeč Davidu Golumbii imenujemo kiberlibertarni in ki izhajajo iz utopičnih občutkov z začetkov medmrežja. Nekoč se je zdelo upravičeno verjeti, da bo internet spremenil vse na bolje. A danes se za odprti dostop ne zavzemajo zgolj prebivalci slonokoščenega stolpa ali medmrežni hipiji. Nasprotno, to počnejo največja tehnološka in založniška podjetja. 

 

V članku iz leta 2021, naslovljenem Nadomestiti akademske revije, Björn Brembs in sodelavci pravilno identificirajo problem znanstvenega založništva kot problem upravljanja, in ne problem dostopa. Trenutno z znanstvenim tiskovjem skoraj v celoti upravljajo štiri megazaložniške hiše, Brembs in sodelavci pa vztrajajo, da bi to upravljanje morale prevzeti univerze in inštituti. Tak model je vsekakor egalitaren, saj bi na ta način lahko zagotavljali kvaliteto in hkrati nizke stroške objav zaradi odsotnosti profitnega motiva. Vseeno pa Brembs in sodelavci ne pobegnejo kiberlibertarstvu, saj v isti sapi to rešitev predlagajo za edino možnost vzpostavitve — v teh besedah — dobro reguliranega akademskega trga. Poleg tega ne naslovijo poglavitega razloga, da kljub očitno slabim praksam megazaložniki ohranjajo svoj tržni delež: akademsko delo v podobi trga dela je negotovo, službo pa zagotavlja objavljanje. Zato objave tudi v plenilskih revijah ne smrdijo. Na ta način obstoj zlatega odtenka odprtega dostopa zgolj kot alternative povečuje obseg plenilskega založništva in s tem škodi integriteti tako znanstvenih revij kot znanosti.

Reportaža predavanja Replacing Academic Journals
 / 13. 3. 2022

 

Kar Suber spregleda, pa Brembs in sodelavci vseeno zaznajo: lucidno prepoznajo trende platformizacije, pa čeprav ostanejo zgolj pri tem, prepoznanju. Selitev raziskovalne infrastrukture na internet nikakor ni nedolžna, saj je v tem okolju upravljanje postalo zelo ozko določeno. Nick Srnicek je to imenoval platformni kapitalizem. Pod pretvezo dostopnosti si posredovanje znanosti med njenimi akterji vedno bolj prisvajajo algoritmične rešitve. Velika večina znanstvenikov in znanstvenic tako danes uporablja Google Scholar, tako zvano darilo tehnološkega velikana znanstveni skupnosti. Prvenstvo na internetnem trgu idej si je pravzaprav pridobil po asociaciji z razširjenim brskalnikom — s tem so si upravljalci algoritma priborili zelo nesamoumevno možnost indeksiranja revij in člankov založniških hiš. 

 

Vendar gre platformizacija znanosti še dlje od brskalnikov in založnikov. V zadnjih letih si megazaložbe s svojimi bajnimi profitnimi stopnjami oblikujejo integrirane platforme za izvajanje znanosti. Uporabljajo tipično strategijo platformnega kapitalizma in s prevzemi start-upov kopičijo posamezne komponente za izvajanje raziskav: od prvotnega pregleda literature, strežnikov za modeliranje in pisalnih vmesnikov, do revij in osebnih bibliografij. Morda bo ena od platform v nastajanju dosegla efekt omrežja, ko bo njena uporaba postala tako vseprisotna, da si znanstvenega dela brez nje sploh ne bo mogoče predstavljati. V tej luči je za Philipa Mirowskega odprt dostop eden od kosov sestavljanke platformizacije znanosti, ki bo vodila v bistveno predrugačenje znanstvene prakse po neoliberalnem tržnem modelu. 

 

Dovolj o možni prihodnosti. Kako uveljavljanje modelov odprtega dostopa poteka v praksi danes? Nemške raziskovalne agencije denimo zahtevajo dostop do plodov investicij davkoplačevalskega denarja. Ni naključje, da tu naletimo na neke vrste tržno logiko. V kapitalističnem produkcijskem sistemu je znanost naložba, izkupiček pa patent. V dometu te domišljije ideja za patent vznikne med raziskovanjem na denimo univerzi, zaščiten pa je pri univerzitetnem partnerskem podjetju. Ta ima prost dostop do raziskovalnih kapacitet javne ustanove in njenih kadrov. Vendar gre za izrazito enosmeren odnos. Znanje in kadri v partnerskem podjetju poniknejo, saj nemški industrialci sami od sebe svojih raziskav ne delijo po prostem dostopu, prav tako jih v to ne sili kakšna zvezna agencija.

Razširitev modela nemške zvezne raziskovalne agencije na celotno Evropsko unijo poznamo pod krilatico načrt S. Ta predvideva, da bi konzorcij evropskih raziskovalnih agencij, ki zagotavljajo financiranje javnih raziskovalnih ustanov, zahteval prost dostop zlatega odtenka od vseh raziskav, ki jih omogoča katerakoli od njih. Od tega si seveda veliko obetajo megazaložniške hiše, ki bi prav od vsake objave tako lahko pobrale že prenapihnjene stroške objave. 10 tisoč za objavo, dodatnih 800 za vsako sliko. V omejeni implementaciji tega načrta, ki smo ji priča trenutno, ARRS razpisuje dodatna sredstva za povračilo stroškov objav v prostem dostopu. Učinek tega pa je, da je tudi slovenska znanost na račun komaj posrednega transferja sredstev od države do založnikov, bodočih platform, postala dražja.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kaj pa bi potem bila "prava" alternativa "odprtemu dostopu"? Prost dostop? Javni dostop? V smislu, če smo proti odprtemu dostopu, za kaj smo?

Mislim, da imajo Brembs in sodelavci nekaj dobrih izhodišč. Nimam pa pravega odgovora.

V večini revij se je v resnici možno pogajati za ceno objave (in revije hitro pristanejo na kak popust, ker se jim objava v vsakem primeru splača), nekatere imajo na spletni strani tudi napisano, za katere države je možen popust. Prav tako se države/univerze pogajajo za ceno dostopa do člankov. Ni vse črno-belo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness