Pred zasluženim petkovim pivom je na vrsti še Znanstveni komentar o testih, ki nam obljubljajo, da bomo z analizo svojega genoma odkrili skrivnosti našega starodavnega porekla. Opravljanje DNK testa prednikov je v velikem porastu, do nedavnega ga je opravilo preko 26 milijonov ljudi. In kaj je boljšega kot neumornega firbca potešiti s pomočjo profesionalnih laboratorijskih testov. 

Odkrivanje lastnih korenin se na prvi pogled zdi posledica gole radovednosti, v resnici pa igra pomembno vlogo pri izgradnji socialne identitete, v okviru katere se ljudje delimo v različne skupine, med njimi tudi etnične in rasne. Osebne izkušnje nekaterih ljudi, ki so test opravili, lahko celo spremljamo preko spletnih video kanalov, kjer avtorice in avtorji oznanjajo svoje rezultate. V čustveno obarvanih posnetkih se sprašujejo: ‘‘Kdo sem v resnici?’’ ali ‘‘Od kod prihajajo moji predniki?’’. Ali DNK test prednikov res lahko odgovori na takšna vprašanja? 

Za namene testiranja DNK boste morali pri specializiranih podjetjih naročiti paket, ki vsebuje pripomočke za odvzemanje vzorca. V večini primerov boste pljunili v testno posodico in jo zapakirano poslali nazaj v podjetje, kjer bodo nato analizirali vašo DNK. Na podlagi tega vam bodo poslali rezultate, največkrat v obliki grafikonov, ki z odstotki ponazarjajo vaš domnevni izvor. Na primer: vi ste 54% Zahodnoazijka, 20% Severnoafričanka, 12% z Bližnjega vzhoda, 7% Grkinja ter 7% Irka. 

Takšni rezultati namigujejo, da je naša DNK strogo razdeljena na odseke, ki smo jih podedovali od svojih prednic in prednikov, ki so z navedenih območij prihajali. Pa poglejmo, koliko resnice je v tem. Na tej točki smo za trenutek primorani pogledati globlje v testno posodico in se seznaniti z ozadjem delovanja tega relativno poceni testa. Pri analizi sline se podjetja osredotočajo le na določen del genoma. Genom je celoten sklop zaporedja DNK, ki ga sestavljajo štiri različne kemične enote, imenovane nukleotidi. 

Človeški genom je sestavljen iz približno treh milijard takšnih nukleotidov. Od tega je okoli 99,9 odstotka zaporedja pri vseh ljudeh enakega, torej se med seboj razlikujemo v 0,01 odstotka. Za razlike so med drugim krivi genomski elementi z imenom polimorfizmi posameznih nukleotidov ali krajše SNP-ji. To so nukleotidi točno določenega mesta na genomu, ki so pri vsakem posamezniku in posameznici različni. Skupaj s preostalim genomom jih podedujemo od svojih prednic in prednikov in posledično naj bi bili nekateri vzorci SNP-jev bolj značilni za določene geografske regije. 

Podjetja tako vaš dedni zapis primerjajo z dednim zapisom referenčnih populacij, ki jih oblikujejo glede na SNP-je, značilne za posamezna geografska območja. Na primer za južno Azijo, zahodno Afriko in tako dalje. Tukaj se pojavi prvi problem. Popolna ločitev na takšne skupine je namreč nemogoča, saj mnogi vzorci SNP-jev niso pravilno razporejeni po geografskih regijah. Veliko jih je hkrati lahko prisotnih pri populacijah z več območij po svetu. Poleg tega ima vsako podjetje nekoliko drugačno podatkovno bazo, kar pomeni, da bi po opravljanju testa pri dveh različnih podjetjih najverjetneje dobili tudi dva različna rezultata. Rezultati so torej le groba ocena proizvajalca, verjetnosti za pravilno napoved pa precej nizke.  

Po statistični analizi vam rezultati testa pokažejo, da ste 73 odstotkov Vikinga oziroma Vikinginje, kar pa ne pomeni, da morate začeti nositi čelado z rogovi. Pomeni pa, da je 73 odstotkov vaših analiziranih SNP-jev podobnih SNP-jem referenčnih populacij, ki jih je podjetje povezalo s skandinavskimi območji. Bolj kot nekaj o vašem izvoru, vam DNK test prednikov torej pove, v kolikšni meri so vaši analizirani vzorci SNP-jev podobni vzorcem iz podatkovne baze izbranega podjetja.   

Omenili smo že, da si ljudje identiteto gradimo tudi preko uvrščanja v etnične in rasne skupine. Tukaj lahko predstavljeni test postane problematičen zaradi načina razlage rezultatov njegovih uporabnikov. Velikokrat lahko vodi v zmotna prepričanja, da med rasami in etničnimi skupinami obstajajo stroge in ločljive razlike na ravni DNK. Tako etnična kot tudi rasna pripadnost sta izjemno zapletena in večplastna pojava, ki ju z genetskimi testi ne moremo razlagati. Obstaja namreč veliko število družbeno-kulturnih, političnih in zgodovinskih dejavnikov, ki kažejo na njuno nebiološkost. Javnosti so tako že znani (pre)mnogi primeri poglabljanja rasističnih praks, povezanih z genetskimi testi. Nedolgo tega so v medijih poročali o članih rabinata iz Izraela, ki z DNK testi preverja judovsko poreklo ljudi, ki želijo skleniti zakonsko zvezo.

Pravilna razlaga rezultatov takšnih testov nikakor ni lahka. Industrija DNK testiranja je hitro rastoča in po nekaterih ocenah naj bi bila do leta 2022 vredna kar 8,9 milijarde evrov. Podjetja se za namen donosnega poslovanja poslužujejo vabljivih oblik oglaševanja, s katerimi svoje storitve močno romantizirajo, ter obenem s pomočjo bele halje vzpostavljajo avtoriteto. Zaupanje v znanost je seveda pomembno, če je ta transparentno naravnana, kljub temu pa malo kritičnosti nikoli ne škodi. 

Na koncu se je ob takšnih temah smiselno vprašati tudi o varnosti osebnih podatkov, ki jih s takšnimi testi brezskrbno darujemo podjetjem. Slednja hranijo velike količine bioloških podatkov, ki bi lahko bila potencialna tarča hekerjev. Iz ZDA odmeva tudi zgodba, ko so organi pregona s pomočjo baze podatkov enega takšnih podjetij, uspeli najti dolgo iskanega serijskega morilca. Novica je sicer dobra, vendar je dejstvo, da oseba, osumljena umorov, ni iskala svojih prednikov s pomočjo genetskega testa, malo zastrašujoča. Izsledili so jo prek sorodnikov, ki so svojo DNK naložili v bazo podatkov enega od ponudnikov. Take zgodbe odpirajo kopico novih vprašanj o etičnosti dostopanja do bioloških podatkov za namene razreševanja kaznivih dejanj. Vprašanj, ki jih odpirajo komercialno dostopni genetski testi, je toliko, da bi lahko o njih napisali še eno oddajo.

V transparentno znanost kritično zaupa Laura.