V današnjem znanstvenem komentarju se bomo posvečali znanstveni literaturi, natančneje merjenju njene pomembnosti. Govorili bomo o faktorju vpliva, bolj znanem pod angleškim imenom impact factor. Gre za vrednost, s katero merimo vplivnost posameznih znanstvenih revij, tako da izračunamo povprečno citiranost objavljenih člankov. Večji kot je faktor vpliva revije, relativno bolj pomembna in vplivna je ta znotraj določenega področja znanosti.

Vrednotenje znanstvenega dela na podlagi faktorja vpliva je zelo razširjeno med raziskovalci in inštitucijami, kljub temu pa pogosto narobe interpretiramo njegov pomen in mu pripisujemo preveliko uporabnost, veljavo in celo prestiž. Faktor vpliva se nanaša zgolj na revijo, ne pa na kvaliteto posameznih člankov oziroma delo njihovih avtorjev. Ne govori o kvaliteti vsebine revije ali strokovnosti pri pregledu člankov pred njihovo objavo. Gre samo za številčno vrednost, ki odraža povprečno citiranost člankov v reviji. Na primer, če ima revija za leto 2016 faktor vpliva tri, potem so bili članki, objavljeni v letih 2015 in 2014, v povprečju v trenutnem letu citirani trikrat.

Prvotni namen faktorja vpliva je bil predvsem bibliografski, z njim so si knjižnice pomagale pri odločitvah za izbiro naročnin na posamezne revije znotraj področij znanosti. Postopoma se je faktor vpliva začel uporabljati za opis vpliva revije in njenih avtorjev. Danes se denimo uporablja tudi kot merilo znanstvene in strokovne uspešnosti raziskovalnih skupin po metodologiji Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Ne samo v Sloveniji, temveč globalno vpliva na financiranje znanosti in pogosto igra vlogo pri izboru kandidatov za akademske pozicije.

Faktor vpliva uporabljajo tudi avtorji sami, kadar se odločajo, kje bodo objavili svoje delo ali o tem samo sanjarijo. Obratno pa je ocenjevanje raziskovalcev in raziskovalk na podlagi faktorja vpliva revij namesto na podlagi dejanske citiranosti njihovih objav veliko bolj kontroverzno. Na ta način se namreč javne agencije izognejo dodatnemu delu s preštevanjem individualnih citatov, kar je seveda slab izgovor.

Skupaj s široko in vse bolj institucionalizirano uporabo faktorja vpliva pa se pojavlja vse več pomislekov o njegovi rabi. Pomisleke zagotovo lahko utemeljimo z zavedanjem številnih naključnih ali načrtovanih vplivov, ki spreminjajo citiranost znanstvene literature.

Faktor vpliva je uporaben za primerjavo revij znotraj ožjega področja znanosti, saj se dinamika citiranja med področji razlikuje. Članki s področja matematike imajo na primer običajno veliko manjše število navedenih virov kot članki s področja molekularne biologije. Tudi starost citirane literature v člankih z različnih področij se razlikuje in tako dvoletna perioda, uporabljena za izračun faktorja vpliva, ni primerna za vsa. Nekateri opozarjajo tudi na vpliv velikosti znanstvene skupnosti, ki ji določena revija pripada. Res je, da več raziskav ustvari več znanstvene literature, vendar se mora ta v obliki citatov razdeliti tudi na več novih prispevkov.

Kot povprečje faktor vpliva sicer omogoča enakovredno vrednotenje obsežnih in manj obsežnih revij oziroma tistih, ki izhajajo pogosto ali redkeje. Vendar pa njegov povprečni značaj ne odraža dejanske citiranosti posameznih člankov. V večini revij z visokim faktorjem vpliva manjšina člankov prispeva največji delež k citiranosti, zato je njihov vpliv v znanstveni skupnosti podcenjen, vpliv preostale večine pa precenjen. Tako je imela prestižna revija Nature leta 2015 faktor vpliva 38, kar 75 odstotkov člankov pa je bilo citiranih manj kot osemintridesetkrat, medtem ko je bil najodmevnejši članek v tistem letu citiran kar devetstokrat.

Revija lahko z uredniško politiko umetno viša svoj faktor vpliva, denimo s spreminjanjem deleža prispevkov, kot so komentarji, kolumne, intervjuji, ki jih je možno citirati, vendar ne vplivajo na število člankov, uporabljeno za izračun faktorja vpliva. Prav tako lahko avtorje novih prispevkov spodbujajo k citiranju starejših prispevkov v izbrani reviji in povečujejo faktor na podlagi samocitiranja. Kljub temu, da namen take prakse ni nujno manipulacija, je lahko rezultat veliko povečanje faktorja vpliva revije.

Pregledni članki so v splošnem citirani bolj pogosto kot raziskovalni članki, saj združujejo in nadomestijo pregled predhodne literature. Posledično imajo revije s preglednimi članki najvišje faktorje vpliva znotraj svojih področij. Tako so med desetimi najvišje rangiranimi revijami za leto 2016 kar štiri pregledne revije. Podobna višja citiranost velja za nekatere članke, ki opisujejo nove metode. Rekorder je na primer Lowryjeva metoda za določanje proteinov, ki je bila citirana vsaj tristotisočkrat, vendar zaradi svoje starosti že dolgo ne vpliva več na faktor vpliva revije, v kateri je bila objavljena.

Pa sploh obstaja kakšna boljša rešitev? Skupaj z vsemi pomisleki glede široke uporabe faktorja vpliva pri vrednotenju znanosti se pojavlja tudi veliko alternativ. Za individualno vrednotenje raziskovalcev se uporablja H-indeks, ki je izračunan na podlagi števila in citiranosti avtorjevih člankov. Tradicionalne bibliografske mere pa vse bolj dopolnjuje spletni Altmetriks, ki vključuje pojavljanje znanstvene literature na družabnih omrežjih, število prenosov in prisotnost člankov na različnih spletnih platformah. Problematiko faktorja vpliva poskušajo reševati tudi znotraj strokovne javnosti, primer česar je San Francisco Declaration on Research Assessment oziroma DORA iz leta 2012, katere podpisniki so številni ugledni znanstveniki, uredniki revij in financerji znanosti.

Vpliv faktorja vpliva pa ostaja zaskrbljujoč. Še posebej kadar kroji karierne odločitve znanstvenic in znanstvenikov, ki se v neskladju s svojimi interesi odločajo za sodelovanje pri projektih, ki vodijo v objave v prestižnih revijah. Na drugi strani se revije z razlogom ohranjanja in višanja faktorja vpliva raje odločajo za objave člankov, ki se posvečajo vročim temam v znanosti, pa čeprav ne gre nujno za najbolj kvalitetne raziskave.

Faktorja vpliva seveda ne moremo povsem zanikati, saj bi s tem zanikali vrednost celotnega sistema objavljanja znanstvene literature. Njegovi kritiki pa mantrično opozarjajo na neprimerno uporabo faktorja vpliva pri vrednotenju posameznih člankov in znanstvenikov. Celo idejni izumitelj faktorja vpliva, lansko leto preminuli Eugene Garfield, v svojih člankih opozarjal na njegov pravi pomen in pasti, ki jih nastavlja.

V prestižnih revijah z visokim faktorjem vpliva se objavlja veliko odmevnih in kvalitetnih znanstvenih člankov. Pomembno pa je poudariti, da je znanstvena odkritja potrebno objavljati predvsem v revijah, ki dosežejo relevantne bralce in jih pregledajo ustrezni recenzenti.