Leta 2006 je izšla vplivna študija Alzheimerjeve demence, v kateri so popisali peptid aβ∗56 (izg. peptid amiloid beta-56). V študiji so pokazali, da peptid po vbrizganju v testne miši pospeši degeneracijo njihovih kognitivnih funkcij. Znanstvena objava je do danes nabrala zavidljivih 2400 navedb v znanstvenih člankih. Študije, ki se nanjo sklicujejo, pa nastajajo še danes.

Bolezni, kot so Alzheimerjeva demenca, predstavljajo veliko družbeno in osebno breme – v napredovalih oblikah bolezni so osebe povsem odvisne od družinske ali institucionalne podpore. Ni presenetljivo, da je velik napor usmerjen v razumevanje bolezni in iskanje učinkovite rešitve za obvladovanje z njo povezane degeneracije nevronov. Bolezen danes povezujemo s proteinskimi agregati amiloida beta. Zaradi doslej nepojasnjenega mehanizma se amiloid nabira v možganskem tkivu, kar sčasoma pripelje do pešanja nevronske funkcije. Zdravila, ki bi amiloid odstranjevala, pa žal niso prepričala: želenega učinka – povrnitve spomina in izboljšanja telesnih ter miselnih funkcij – niso dosegla. Znanstveniki in znanstvenice so se zaradi neuspehov posvetili tudi iskanju drugih tarč, denimo krajših amiloidnih peptidov – kateri od njih bi morda pojasnil degeneracijo živčnih celic. V poplavi raziskav je nastala tudi zelo vplivna študija o peptidu aβ∗56.

Leta 2022, 16 let po prvotni objavi, je založnik Nature objavo umaknil. Po navedbah znanstvenega čuvaja RetractionWatch je raziskava danes na petem mestu najbolj citiranih umaknjenih člankov. Razlog za umik? Avtorska skupina je slikovni material priredila, da potrdi svojo hipotezo. V 15 letih od objave drugim ni uspelo ponoviti prvotnega poskusa ali sploh potrditi najdbe aβ∗56. Čeprav ideja o patogenih amiloidnih peptidih ni bila nova, je s člankom pridobila veliko legitimnosti in potencialno za dve desetletij preusmerila preučevanje Alzheimerjeve bolezni v slepo ali pa vsaj zelo ozko ulico.

Tovrstne zgodbe o nepoštenih praksah v znanosti niso redkost. Na portalih, kot je RetractionWatch, lahko redno spremljamo nedavne umike in beremo komentarje o znanstvenih goljufijah. Da bi celostno razumeli in zapopadli krizo ponovljivosti, smo v tokratni znanstveni recenziji brali knjigo madžarskega farmakologa Csaba Szaboja z naslovom Nezanesljivo – pristranskost, goljufije in kriza ponovljivosti v biomedicinskih raziskavah. Izšla je marca letos pri založbi Columbia University Press.

Začnimo na začetku, kjer začne tudi Csaba Szabo: kaj sploh je ponovljivost in zakaj je pomembna v znanostih o živih organizmih? Da lahko raziskava privede do novih spoznanj, se mora na podlagi dosedanjega znanja in obstoječih metod odločiti, kako bo problem zapopadla, zato postavi hipoteze in jih preveri. Pri tem se opre na čim bolj reprezentativne modele živih organizmov, ki so poenostavitve realnega sistema. Pri delu si pomaga z množico reagentov, celičnih linij, merilnih naprav, rezultati meritev pa naj odslikajo tudi stanje v mnogo širši populaciji. Če je v procesu načrtovanja, beleženja in izvedbe poskusa vse po pravilih, bi moral neodvisen laboratorij raziskavo brez težav ponoviti.

Ponovljivost pa v praksi težko dosežemo – razlogov za to je mnogo. V prvi vrsti ponovljivost zmanjšajo razlike v laboratorijski opremi in uporabljenih kemikalijah, ponovljivost eksperimenta pa je nato močno okrnjena med merjenjem. Zaradi neponovljivosti je zloglasno denimo delo z modelnimi organizmi in celičnimi linijami, ki se med seboj močno razlikujejo in so močno občutljivi na laboratorijsko okolje. Potem je tukaj še spekter tako imenovanih nenamernih napak – slabo načrtovanje in izvedba eksperimentov – in razne namerne lumparije, kot v primeru raziskovalne skupine za Alzheimerjevo demenco. Sporne prakse vključujejo prirejanje slik, statistične mahinacije in tudi zlonamerno izmišljevanje podatkov ter ponarejanje v podporo osrednji hipotezi. S tovrstno poobdelavo raziskava dobi nove dimenije nezanesljivosti in tudi kaznivega dejanja.

Csaba Szabo naslika krizo ponovljivosti skozi obstoječo znanstveno literaturo. Na področju biomedicinskih raziskav, ki zajemajo med drugim nevrologijo, farmakologijo, biologijo raka, lahko ponovimo zgolj okoli 30 odstotkov raziskav, znanstvene skupine pa lahko ponovijo zgolj 50 odstotokov lastnih raziskav. Če Združene države letno vložijo okoli 50 milijard evrov za predklinične raziskave, bi to pomenilo, da vsaj polovica tega denarja financira nezanesljivo in neponovljivo znanost. Avtor kritizira, da so raziskave ponovljivosti celo preoptimistične, saj vrednotijo članke iz bolj vplivnih revij, v katerih je recenzentski postopek pogosto bolj ... zanesljiv?

Biomedicinske razikskave predstavljajo skoraj polovico vse objavljene znanstvene literature, vsako leto nastane nepredstavljiv milijon člankov in pol. Kako se v takšnem okolju znajdejo prestižni založniki, kot so Science, Nature ali Elsevier, da izberejo najboljše od najboljših? V knjigi nas avtor seznani, da je nemogoče določiti, katero objavo bodo sprejeli v recenzijo in objavili. Proces je malodane naključen, pregledovanje prispelih člankov in urednikovanje revij sta namreč povsem subjektivna. Ne moremo torej pričakovati, da bo v ospredju kvaliteta raziskav. Po drugi strani pa so prav rezultati študij, objavljenih v prestižnih revijah, pogosto bolj napihnjeni, kar spodkopava kredibilnost njihovega prestiža. A takšen je sistem – če dobiš priložnost za prestižno objavo, je ne zapraviš.

Kritična znanstvena skupnost že desetletja opozarja na pomanjkljivosti sistema financiranja, raziskovanja in objavljanja. Avtor Csaba Szabo učinkovito pokaže, kako se kriza ponovljivosti hkrati manifestira na vseh nivojih znanosti. Kriza bo od nas zahtevala radikalen poseg v način, kako počnemo znanost na področju ved o življenju, da bo raziskovanje tudi v prihodnje uporabno in legitimno. Pri tem opozori, da predlagane rešitve niso bile vpeljane ali pa jih izvajajo samo določene inštitucije. Navede množico primerov: kazni za zlonamerno delovanje so nizke, redke ustavnove so ustanovile neodvisne organe za znanstveno intergriteto, odprti dostop do podatkov in raziskav ni bil široko implementiran.

Avtor v zaključku doda nekaj svežih in zanimivih nastavkov za naslavljanje krize ponovljivosti. Med zanimivejšimi prijemi je zagotovo ukinitev znanstvenih revij. Vsaj takšnih, kot jih poznamo. Nadomestili bi jih lahko tako imenovani živeči pregledni članki, nekakšna recenzirana biomedicinska Wikipedia. Usposobljeni raziskovalci bi v takšnem sistemu članke sproti dodajali v korpus znanja o neki tudi zelo specifični temi. Navedimo za primer v javnem diskurzu pogosto razpravljanje učinke CBD, ki je tudi marketinško predstavljen kot zdravilo za vse. Če bi želeli preverili znanstveni konsenz o njegovem delovanju, bi odgovor na takšno vprašanje danes tudi od izobražene osebe terjal veliko časa in manevriranje med nebrojem znanstvenih in preglednih člankov. Njihova kvaliteta je, razen za peščico znanstvenic in znanstvenikov, skorajda nedoločljiva. V predlaganem sistemu pa bi bile stvari javno dostopne, poglobljeno predstavljene, posodobljene, predstavljena bi bila odprta vprašanja. Problem bi bil sledljiv skozi literaturo.

Knjiga je primerna za bralce z zelo osnovnim znanjem biologije, ki jih zanima precej natančen oris delovanja znanstvenih inštitucij in laboratorijev. Naše poklicne aspiracije za znanost, kjer bomo reševali ljudi in svet, hudomušno seznani s prepogosto realnostjo dela v znanosti. Avtor močno poveča tudi naše zavedanje o krizi ponovljivosti, ki se ne bo korigirala z reformističnim pristopom. Poziva k strukturni prerazporeditvi sredstev za ponavljanje eksperimentov, boljše izobraževanje za doktorske študentke na področju ponovljivosti in k bolj militantni drži v znanosti. Opozarja, da zaupanje v znanost upada. Če študije in številke, s katerimi se srečamo v knjigi, držijo, je nezaupanje upravičeno – velik delež inštitucij in zaposlenih ne more upravičiti svojih odločitev in ugotovitev. Takšna znanost je potratna, ponuja delne odgovore in je vse bolj polna neponovljivega balasta.

Poslušali smo glasbeno podlago Uroša Potočnika s kompilacije Senzorama volume dve. Brali smo knjigo Neponovljivo madžarskega farmakologa Csaba Szabo. Neponovljivo znanost je recenziral LukaS.