… Odlomljen ledenik uničil vas v Švici … 

… Pingvini s svojimi iztrebki vplivajo na tvorbo oblakov …

… Mladi samci kapucink ugrabljajo mladiče vriskačev …

Preteklo sredo se je ledenik Birch v Švici odlomil in povzročil plaz ledu, kamenja in blata. Plaz je porušil del vasi Blatten, neporušene hiše pa je zaradi taljenja ledu in akumuliranja rečne vode poplavilo. Zaradi povečanega krušenja skal na pobočju nad ledenikom so strokovnjaki že več dni pred dogodkom nevarnost pričakovali, zato so oblasti še pravi čas evakuirale okoli tristo vaščanov. Zdaj so velike količine akumulirane vode potencialno nevarne tudi za vasi nižje v dolini.

Del ledenika je ležal na strmem delu gore, ki se je že več let pospešeno krušil, zato so geologi redno spremljali stanje pobočja nad vasjo. V dneh pred plazom so velike količine kamenja padale na ledenik in ga tako obremenile, da se je ta odlomil, s seboj pa odnesel del tal, v katerih je bil zagozden. Premikajoča gmota je med spustom premagala dober kilometer nadmorske višine in pridobila dovolj energije, da se je led začel topiti že med drsenjem.

Nanešeni material se v dolini razteza čez več kot dva kilometra in blokira pretok reke Lonza. Taljenje ledu in akumuliranje rečne vode ustvarjata v plazovini jezero, ki bi, če novonastali naravni jez popusti, lahko poplavilo vasi nižje v dolini. V četrtek so zato preventivno izpraznili vodo iz umetnega jezera nižje na Lonzi, nižje ležeče vasi pa pripravili na možnost evakuacije. V soboto so iz švicarske Službe za naravne nevarnosti poročali, da je voda začela odtekati sama od sebe, ampak je območje še vedno preveč nestabilno za sanacijo in podrobnejše analize dogodka.

Razlog za odkrušen ledenik Birch sta nestabilnost pobočja ter sezonsko taljenje in ponovno zamrzovanje ledu. Leta 2022 so bile poletne temperature nenavadno visoke in so v Švici ter drugod po Alpah povzročile pospešeno taljenje ledenikov. Ledeniška voda je odtekla še globlje v skalne razpoke in jih ob ponovni zamrznitvi razširila bolj kot v prejšnjih letih. Razpoke so tako postale dovolj velike, da se ob umiku ledu, ki deluje kot nekakšno lepilo, lahko odcepi kos skale. Posledica pospešenega taljenja permafrosta v Alpah je torej pospešeno krušenje skalnatih gorskih pobočij. Geologinje in geologi zato predvidevajo, da bomo v prihodnosti priča tud več skalnim zdrsom in kamnitim plazovom. Podobno se dogaja še z okoli 80 drugimi ledeniki na istem območju v Švici, vendar lokalne oblasti zaradi nedostopnosti terena ne morejo vseh učinkovito spremljati.

///////////////dvig podlage 5 s////////////////////////

Mednarodno raziskovalno skupino, ki deluje na Antarktiki, je zanimalo, koliko amonijaka v ozračju prispevajo morske ptice in kako to vpliva na tvorbo oblakov. Ugotovili so, da amonijak iz iztrebkov sodeluje pri tvorbi kondenzacijskih jeder v atmosferi, ki omogočajo nastanek oblakov. Študijo so objavili v reviji Communications Earth & Environment. 

Organizmi na klimatske razmere vplivajo z izločanjem hlapov, ki tvorijo kondenzacijska jedra – delce v ozračju, na katerih vodna para lahko kondenzira in ustvari oblake ali led. V morskih in polarnih ekosistemih je tvorjenje kondenzacijskih jeder predvsem povezano z dimetil sulfidom, ki ga izloča morski fitoplankton. Žveplova kislina, ki deluje kot jedro za tvorjenje oblakov, nastane iz dimetil sulfida, stabilizira pa jo amonijak, ki upočasni njen razpad. Vir amonijaka v ljudem odročnih območjih so predvsem ptice, saj tam ni antropogenega vira, kot so denimo gnojila.

V začetku leta 2023 je skupina na severnem delu Antarktike pri tleh merila količino amonijaka, sproščenega iz prevleke iztrebkov, ki je ostala za dvema kolonijama adelijskih pingvinov. Amonijak v zraku so merili z oddaljenim merilnikom v času gnezdenja in še dober mesec po odhodu kolonij na letno migracijo. Nastajanje novih delcev v ozračju so merili v okolici raziskovalne postaje, oddaljene nekaj kilometrov od obeh kolonij.

Med gnezdenjem je bila koncentracija amonijaka kar tisočkrat večja kot na območju brez pingvinov, po enem mesecu od njihovega odhoda pa so bile koncentracije še vedno stokrat večje. Ko je veter proti postaji zapihal iz smeri kolonij, je s seboj prinesel nekaj megle, tvorba novih delcev v zraku ob postaji pa je bila do deset tisočkrat večja kot običajno. Med analizo meglenih kapljic je raziskovana skupina ugotovila, da poleg vode vsebujejo skoraj izključno amonijev sulfat. Ta nastane v reakciji med amonijakom in žveplovo kislino, s čimer so potrdili vlogo pingvinov pri tvorbi kondenzacijskih jeder ter posledično megle in oblakov.

Kondenzacijska jedra v ozračju zdržijo več dni, preden razpadejo. V vmesnem času lahko prepotujejo velike razdalje, s čimer prenesejo vodne hlape tudi na območja z malo padavinami, kot je notranjost Antarktike. Adelijskim pingvinom in drugim pticam, ki gnezdijo na območju, grozi izumrtje zaradi taljenja ledu. Ker s svojimi iztrebki vplivajo na tvorbo megle in oblakov, bi njihovo izginotje negativno vplivalo na padavinski režim Antarktike in širše okolice.

///////////////dvig podlage 5 s////////////////////////

Na panamskem otoku Jicarón [hikarón] živi skupina divjih opic kapucink, ki jih od leta 2017 z avtomatskimi kamerami spremljajo različni raziskovalci in raziskovalke. Leta 2022 je raziskovalka na doktorskem študiju med pregledovanjem posnetkov naletela na presenetljiv pojav – mlad samec je na sebi prenašal mladiča opice iz družine vriskačev. Svoje ugotovitve je s sodelavci objavila v reviji Current Biology.

Po prvem odkritju samca kapucinke, ki prenaša mladiča druge vrste opice, je raziskovalka podrobno pregledala vse posnetke iz istega obdobja. Opazila je, da je isti samec v ločenih primerih prenašal štiri različne mladiče vriskačev in vsakega nosil do devet dni. Z raziskovalno skupino so zato postavili nove kamere in to skupino kapucink spremljali še skoraj dve leti. 87 kamer je ujelo 131 posnetkov samcev, ki prenašajo mladiče druge vrste. Glavni med njimi, prepoznan po barvi kožuha, je bil mlad samec z imenom Joker, ki je ta trend v skupini tudi začel. Med septembrom 2022 in marcem 2023 se je vedenje razširilo med ostale mlade samce v skupini, ki so skupno prenašali enajst različnih mladičev vriskačev.

Vsakokrat, ko je raziskovalna skupina opazila novega mladiča vriskača, se je ta zdel zdrav, a je sčasoma opešal. Vsi mladiči so umrli zaradi podhranjenosti, nobeden pa ni imel ran ali znakov, da so bili uplenjeni. Matere različnih živalskih vrst včasih svoje mladiče zapustijo in jih druge vrste posvojijo – kar so pri kapucinkah že zabeležili. Toda raziskovalna skupina meni, da mladiči vriskačev niso bili posvojeni, ampak da so jih mladi samci kapucink ugrabili. Na posnetkih so namreč lahko slišali klice mladičev in odraslih vriskačev, medtem ko so samci kapucink mladičem vriskačev preprečevali pobeg.

Zakaj mladi samci kapucink ugrabljajo mladiče vriskačev, ni popolnoma znano. Vrsti si sicer delita življenjski prostor, vendar zaradi drugačne prehrane nista v kompeticiji. Samci z ugrabljenimi mladiči v svoji skupini niso dobili dodatne pozornosti, kot je negovanje, nekateri odrasli osebki pa so bili do teh samcev celó agresivni. Do ugrabljenih mladičev mladi samci na začetku trenda niso izkazovali agresije, kar se je spremenilo, ko se je trend razširil med ostale mlade samce. Takrat so mladiče nosili tudi med bolj tveganim vedenjem, kot je uporaba kamnitega orodja. Včasih pa so se jih samci tudi naveličali in jih zapustili, nakar so jih pobrali in naprej prenašali drugi samci.

Na otoku kapucinke nimajo naravnih sovražnikov, hkrati pa se njihova populacija zamanjšuje, zaradi česar se zmanjšuje tudi količina socialnih stikov med osebki. Raziskovalke in raziskovalci zato menijo, da je novo vedenje posledica dolgčasa. Če se ugrabljanje mladičev vriskačev nadaljuje, lahko to resno ogrozi populacije vriskačev, še poudarjajo raziskovalci.

ZOFFo je pripravila Špela.