Antarktični led med letošnjo zimo na južni polobli raste najpočasneje do sedaj. Ameriški Nacionalni center za podatke o ledu in snegu, ki deluje na Univerzi v Kolorádu v Boulderju, je objavil nov dvotedenski agregat meritev pokritja polarnih regij z ledom. Gre za sezonski led, ki nastane zaradi nizkih temperatur pozimi in se poleti stopi. Skupna površina sezonske poledenitve na južnem polu julija znaša povprečno 15 milijonov kvadratnih kilometrov. Satelitske meritve kažejo, da je led letos polno prekril milijon in pol kvadratnih kilometrov manj antarktičnega oceana kot lani. 

Medtem ko se obseg poledenitve na severnem polju vztrajno manjša od začetka meritev, je za antarktični ocean to novost. Natančne meritve pokritja antarktičnega oceana z ledom sicer obstajajo šele 44 let. Variabilnost zimskega pokritja je bila večino tega obdobja relativno majhna. Ob koncu julija je v zadnjih 40 letih znašala nekaj sto tisoč kvadratnih kilometrov. Za pojasnila smo se obrnili na doktorico Petro Heil iz Avstralske antarktične divizije.

Izjava

Katere okoliščine botrujejo počasni zaledenitvi?

Izjava

Ali bo letošnje pomanjkanje morskega ledu imelo dolgotrajne posledice za regijo?

Izjava

Ali manj morskega ledu pomeni dvigovanje oceanov?

Izjava

Nadaljujemo v trendu dviganja temperatur. Na spletnem repozitoriju prednatisov arXiv sta se prejšnji teden pojavila dva članka, ki poročata o superprevodnosti pri sobni temperaturi in atmosferskem pritisku.

Korejski znanstveniki, Lee in sodelavci, v dveh člankih trdijo, da so v spojini svinčevega apatíta, v katerem so delež atomov svinca nadomestili z bakrom, opazili idealno prevodnost in idealni diamagnetizem pri sobni temperaturi in atmosferskem tlaku. Niso sicer prvi v letošnjem letu s to trditvijo. Marca je namreč v reviji Nature podobno zatrdil Días s sodelavci, potem ko so njegov članek s podobno trditvijo lansko leto umaknili iz iste revije zaradi suma o ponarejanju podatkov. Zaradi te okoliščine trditve o superprevodnosti pri sobni temperaturi v letu 2023 spremlja velika mera skepse. 

Med novim člankom Leeja in sodelavcev ter trditvami Diasa in sodelavcev sicer obstaja več razlik. Lee in sodelavci so postopek izdelave materiala LK-99 podrobno opisali in prosto predali v vednost širši znanstveni skupnosti. Tako se vsaj 10 znanstvenih institucij že trudi za ponovitev njihovih eksperimentov. Že čez vikend pa so se pojavili tudi prvi teoretski članki. 

Do zdaj so že štiri različne skupine z uporabo teorije gostotnih funkcionalov izračunale elektronsko strukturo potencialnega superprevodnika z imenom LK-99. Vsi rezultati skladno kažejo, da njene lastnosti določa tanek in izoliran elektronski pas, ki izvira iz bakrovih atomov. Ta okoliščina naravno poraja zanimive fizikalne pojave in nenazadnje spominja na tisto v znani skupini nenavadnih superprevodnih spojin - kuprátih. 

Izolacija bakrovih elektronov sicer po izračunih zahteva točno določeno distorzijo kristalne rešetke, kar se zgodi le v primeru, ko baker v rešetki zamenja točno enega izmed svinčevih atomov v osnovni celici. To pomeni, da je izdelava materiala potencialno nagnjena k neuspehu tudi ob pravilnih koncentracijah elementov. To morda tudi razloži trenutne neuspehe pri ponovitvi poskusov, ki že potekajo v več kot desetih laboratorijih po svetu. Iz Jugovzhodne univerze na Kitajskem sicer poročajo o uspešni sintezi vzorca, ki postane superprevoden pri manj kot minus 100 stopinjah Celzija.

V sicer neprepričljivem prednatisu so Lee in sodelavci kot mehanizem za superprevodnost identificirali v kvantnih vodnjakih, ki naj bi jih stabilizirala distorzija rešetke. Zaenkrat v njihovem pisanju ne zasledimo očitnih manipulacij, zato se zdi povsem verjetno, da odkrita spojina gosti zanimive fizikalne pojave. Ali je eden od njih tudi visokotemperaturna superprevodnost, pa bo predvidoma znano v prihodnjih tednih.

Popravek: v prvotnem besedilu je bilo navedeno, da "Skupna površina sezonske poledenitve na južnem polu znaša povprečno 15 milijonov kvadratnih kilometrov." Kot je razvidno tudi iz naslovne slike, gre za pokritje julija. Celoten obseg na maksimumu septembra presega 18 miljonov kvadratnih kilometrov.

vir slike: NSIDC, University of Colorado.