… V Združenem kraljestvu v desetletju 2,5-kratno povečanje rekreativne uporabe ketamina …

… Ostanki 14.000 let starega dlakavega nosoroga kažejo, da za njegovo izumrtje ni kriv zgodnji človek … 

… Nova pametna tableta lahko sporoči, ali smo jo pravilno zaužili …

… Več kot 90 odstotkov raziskovalk v znanosti občuti simptome sindroma vsiljivke … 

97,5 odstotka žensk, vpisanih na študijske smeri, vezane na znanost, tehnologijo, inženirstvo ali medicino, naj bi vsaj do neke mere občutilo simptome sindroma vsiljivca. Tako je v študiji pokazala psihologinja Jiyun Elizabeth Shin z univerze Binghamton v New Yorku. Sindrom vsiljivca, angleško impostor syndrome, definira kot psihološki vzorec, ki posameznikom povzroča hude dvome o svojih sposobnostih. Osebne dosežke pripišejo sreči ali pomoči drugih ter živijo v strahu, da jih ne bodo mogli ponoviti. Med drugim se počutijo kot vsiljivke in mislijo, da niso dovolj sposobne za opravljanje svoje vloge. Zaradi v družbi globoko zakoreninjenih negativnih stereotipov in predsodkov o inteligenci žensk ter rasnih manjšin se osebe pogosteje soočajo s takimi občutki. Čeprav so občutki pogosti, jih mnogo ljudi zadrži zase, kar stanje le še poslabša. Shin za lajšanje simptomov sindroma vsiljivca predlaga čustveno podporo posameznikom. Pravi pa, da so za določitev učinkovite strategije proti sindromu potrebne nadaljnje raziskave.

Urološki oddelki v Angliji in Walesu poročajo o povečanem številu pacientov z vnetjem mehurja zaradi prekomerne zlorabe ketamina. V desetletju od 2015 do 2025 je število odraslih med 16. in 59. letom, ki rekreativno uporabljajo ketamin, naraslo za 251 odstotkov. Ketamin se je okoli leta 1970 začel uporabljati kot anestetik, nekatere nedavne raziskave pa nakazujejo tudi potencialne antidepresivne učinke majhnih odmerkov ketamina. Negativne posledice rednega uživanja visokih odmerkov ketamina so vnetje in resne poškodbe mehurja, ledvic ter sečil. Prav tako poveča oksidativni stres v tkivu, kar povzroči smrt celic mehurja. Škoda na mehurju se razvije v več fazah. Prva faza je povratna, saj lahko negativne učinke odstranimo s prenehanjem uživanja ketamina. Drugo lahko rešimo z zdravili, tretja pa je nepovratna, saj je škoda zaradi strukturnih sprememb na mehurju in preostalih sečilih že prehuda in je potreben kirurški poseg. NIJZ poroča, da je v Sloveniji leta 2025 ketamin zaužilo 7,7 odstotka oziroma okoli 111 prebivalcev.

Zgodnji ljudje verjetno niso povzročili izumrtja ledenodobnega dlakavega nosoroga. Švedska raziskovalna skupina je analizirala genom več kot štirinajst tisoč let starega vzorca dlakavega nosoroga, najdenega v želodcu ledenodobnega mladiča volka. Genom so primerjali še z dvema vzorcema dlakavega nosoroga, datirana na 18 tisoč in 49 tisoč let starosti. Glede na ugotovljeno genetsko pestrost vzorcev in stopnjo parjenja znotraj družine so vzorci med seboj primerljivi, kar nasprotuje hipotezi, da so dlakavi nosorogi izumrli zaradi prihoda prvih ljudi v Sibirijo. Populacijo dlakavih nosorogov naj bi ljudje z lovom tako zmanjšali, da je prišlo do sorodstvenega križanja in posledično degeneracije genoma. Rezultati nakazujejo, da so verjetneje izumrli zaradi nenadnih sprememb v podnebju, ki so nastopile ob koncu pleistocena in prispevale k izumrtju številnih velikih ledenodobnih sesalcev.

Tiranozavri so verjetno rasli vse svoje življenje. Do zdaj so raziskovalci in raziskovalke menili, da je veliki mesojedi dinozavrski predator - tiranozaver dosegel svojo največjo velikost že pred petindvajsetim letom. Vendar je bilo to mnenje osnovano na rezultatih raziskav z malim številom vzorcev. Skupina paleontologov z državne univerze v Oklahomi je želela teorijo preveriti na večjem številu vzorcev dinozavrskih kosti. Preučili so kosti sedemnajstih dinozavrov vrste Tyrannosaurus rex. Posebej so se osredotočili na obroče rasti kosti nog, saj so ti zaradi nosilne vloge sorazmerni s telesno težo. Nato so razvili algoritem, ki je ustvaril enotno krivuljo rasti za to vrsto. Z uporabo navzkrižno polarizirane svetlobe so lahko videli skrite, prej neupoštevane letne kroge rasti. Ugotovili so, da je dinozaver dosegel največjo velikost postopoma, šele pri petintridesetih do štiridesetih letih. To prav tako dokaže, da je bila življenjska doba T. rexa do deset let daljša, kot so jo ocenili prej.

 

Raziskovalna skupina iz Kitajske je proučevala, kako nevrotoksin botulin vpliva na mišice, poškodovane zaradi posledic kačjega strupa. V raziskavi so uporabili strup kače kitajske mokasinke, ki povzroča hude poškodbe mišic, in ga injicirali v stegna zajcev. Ugotovili so, da botulin, znan tudi pod tržnim imenom botoks, znatno omeji zatekanje mišic in zmanjša mišično smrt. Protistrupi sicer delujejo tako, da nevtralizirajo sam toksin, ne pa njegovih posledic. Uporaba botulina je zavrla vnetni odziv in celično smrt v mišicah, zato menijo, da lahko postane nova metoda spopadanja s kačjimi strupi. 

Inženirji z inštituta MIT v Združenih državah so razvili tako imenovano pametno tableto, ki lahko sporoči, ali je bila pravilno zaužita. Z njo bi lahko zmanjšali število primerov, ko ljudje na primer pozabijo vzeti tablete ali z jemanjem prenehajo prehitro. Biorazgradljivi sistem, ki pošilja radijski signal, je lahko vgrajen naravnost v kapsulo tablete in se aktivira kmalu po zaužitju. Kapsula je narejena iz želatine, pokrite s kovinskim plaščem, ki preprečuje oddajanje signala. Ko pa tableto zaužijemo, se plašč razgradi in antena sprejme signal zunanjega čitalnika ter potrdi pravilno zaužitje. Skoraj ves sistem se razgradi v telesu, le majhen radiofrekvenčni čip se izloči skozi prebavni trakt. Pri testiranju na živalih je sistem uspešno prenesel signale iz želodca do zunanjega čitalnika, ki je bil dobrega pol metra stran. Skupina inženirjev upa na nadaljnje raziskave pri ljudeh ter razvoj nosilnega zunanjega čitalnika, ki bi podatke prenesel naravnost zdravstvenim skrbnikom pacienta. 

Za konec še na rezalno desko. Svet znanosti nam je olajšal prihodnost in preiskal optimizirano tehniko rezanja čebule, pri kateri bomo potočili minimalno količino solz. Raziskovalna skupina iz Harvarda je primerjala vpliv ostrine noža in hitrost rezanja čebule na kapljično razpršitev njenih jedkih sokov, rezultate pa ujela z visokohitrostno kamero. Z rezanjem poškodujemo čebulne celice, njihov sok pa poleti v zrak in lahko doseže tudi naše ranljive, izpostavljene oči. Doseg razpršenih sokov je najmanjši, ko režemo počasi in z nabrušenim nožem. Hitro rezanje s topim nožem pa poveča število kapljic in hitrost njihove izstrelitve iz celic, zato med pripravo naslednjega čebulnega obroka nabrusite nož in sekljajte mirno.

ZOFFo sta pripravili Špela in vajenka Živa.