Kako naj bi izgledala neodvisnost, ki so jo razglasili Palestinci in ki je Slovenija noče oziroma ne zmore priznati? O tem se bomo pogovarjali z dr. Mazinom Qumsiyehom, aktivistom in profesorjem biologije na Univerzi v Betlehemu. Danes se bomo z njim pogovarjali o zagatah neodvisnosti, jutri ob isti uri pa lahko prisluhnete drugemu delu pogovora o stanju znanstvenih institucij na Zahodnem bregu.

A najprej nekaj ozadja. Sporazum iz Osla leta 1992 je Zahodnemu bregu in Gazi dodelil zelo omejeno in regulirano suverenost. Avtonomija pod okriljem Izraela je bila kompromis. Arafatu Husseinu, takratnemu vodji gverilske Palestine Liberation Organization, na kratko PLO, so večkrat ponudili tudi neko obliko »formalne« neodvisnosti. V tej neodvisni tvorbi palestinska oblast ne bi nadzirala svojih meja in bi bila odrezana od Gaze. Arafat je to neodvisnost upravičeno zavrnil, saj bi šlo za šolski primer marionetne države. A leta 2013 je stranka Fatah, torej »legalni« naslednik PLO, vendarle razglasila neodvisnost, področje pod palestinsko oblastjo pa se je medtem neprimerno skrčilo. Neodvisnost je razglasil Zahodni breg in stranka Fatah, kar pa ne vključuje Gaze, kjer je na oblasti Fatahu sovražni Hamas.

A mednarodna skupnost še vedno vztraja pri »rešitvi dveh držav«. To je stališče Izraela - avtor te krilatice naj bi bil že  prvi predsednik Izraela Ben Gurion. To je stališče palestinskih oblasti tako v Gazi kot na Zahodnem bregu. To je stališče ZDA in mednarodne skupnosti. To je rešitev, ki jo priznavajo arabske države in Iran. Kje je torej problem?

S temi vprašanji smo se obrnili na profesorja Mazina Qumsiyeha iz Beit-Sahurja na Zahodnem bregu. Mazin je avtor več knjig, med drugim dela Popular Resistence in Palestine in Sharing the land of Caanan. Obenem je eden izmed glasnejših nasprotnikov rešitve dveh držav, še več, leta 2013 je ob razglasitvi pozval članice mednarodne skupnosti, naj ne priznajo Palestine. Mazin vlado Fataha v svojih dopisih rad kot »vichyjski režim«. Zato smo Mazina najprej vprašali, zakaj je tako nepatriotičen glede »rešitve dveh držav«:

Izjava

Rešitev dveh držav je ravno v tem najbolj podla: temelji na nemogoči poziciji, ki vse deležnike razbremeni odgovornosti, istočasno pa temelji na trajnem vzdrževanju konflikta.

Palestina je vendarle razglasila neodvisnost. Priznalo jo je več kot 130 držav. Med njimi ni Slovenije. Palestina bo preživotarila tudi brez nas, kaj bolj neodvisna pa ne bi bila niti z našim priznanjem. A vendarle je gibanje za neodvisnost del nekakšnega globalnega referenduma o solidarnosti s Palestinci, simbolnost te akcije pa je lahko kvečjemu večji argument ZA priznanje.  

Glede na zagonetnost »rešitve dveh držav« nas je zanimalo, kakšna pozicija mednarodni skupnosti sploh ostane:

Izjava

Poslušali ste intervju z Mazinom Qumsiyehom. Zahteva po priznanju Izraela IN Palestine, ki ste jo slišali proti koncu izjave, je radikalna v dveh pogledih: po eni strani zahteva opustitev nesmiselnega vztrajanja pri nemogoči rešitvi dveh držav, po drugi pa priznanje Palestine pogojuje s priznanjem Izraela.

Kar nekaj držav, ki je priznalo Palestino, namreč ne priznava Izraela. Tako nastane očiten paradoks: neodvisnost od česa so priznale arabske države in Iran? Za njih je ozemlje Zahodnega brega formalno še vedno del Transjordanije, čeprav le-ta ne obstaja več, ker je po vojni leta 1963 ostala brez svojega »trans«, torej zahodnega dela. Če kaj, to priznanje ne poveča suverenosti Palestine, ampak zmanjšuje suverenost Jordanije.

Po drugi strani pa trmo vztrajanje zalivskih držav, Sirije, Iraka, Libanona in Irana pri nepriznavanju Izraela otežuje kakršnokoli diplomatsko ali humanitarno posredovanje omenjenih držav v imenu Palestincev. Še več. Omenjene države niti ne dovolijo vstopa ljudem, ki imajo izraelski žig v potnem listu, kar je pogojno oblika diplomatskega pritiska, v praksi pa otežuje posredovanje posameznikov in organizacij iz tretjih držav ter usodno vpliva na stike Palestincev z mednarodno skupnostjo.

O urejanju svete dežele se je z dr. Mazinom Qumsiyehom pogovarjal Turk. Jutri ob sedemnajstih pa lahko prisluhnete še drugemu delu pogovora z dr. Qumsiyehom in sicer o znanosti v pogojih kolonizacije.