Joliette, The Canyon Observer | Radio Študent

Joliette, The Canyon Observer

Recenzija dogodka
16. 4. 2017 - 16:00

Gala Hala, 14. 4. 2017

 

Ko sem pred začetkom koncerta šel na skret Gala hale odtočit tisto, kar je bilo še pred nedavnim pivo, sem nad pisoarjem opazil napis »Hopsy« (s srčkom namesto črke 'o'). Če ima pevec kakega benda tako privrženo občinstvo, da njegovo ime zapisuje s srčki po moških skretih, mora biti res dober (ali res gej).

Ko so The Canyon Observer pet minut kasneje začeli s koncertom na odru Gale, se je izkazalo, da je srček v Hopsyjevem imenu povsem upravičen. Tokrat Hopsyja sicer žal niso obesili s kavljev nad odrom, pač pa se je zvijal med občinstvom pod odrom in tistim, ki goreč v agoniji strasti zapisujejo njegovo ime na zidove, ponujal možnost, da se podrgnejo obenj.

A v agoniji je bil tudi Hopsy, ki je z ušesa (in srce) parajočimi kriki, ki so občasno prehajali v domala deathmetalski growl, odlično dopolnjeval težke sludge riffe. Ekspresivni nastop, s katerim je uprizarjal agonalno trpljenje, je še najbolj spominjal na poteze samomorilskega Boga, ki si v Merhigovem filmu Begotten z britvico izreže drobovje.

V primerjavi s Hopsyjevem poskakovanjem pod odrom je bil nastop ostalih opazovalcev kanjona precej statičen, vendar pa je to težko trditi z gotovostjo, saj se jih zaradi ekscesne rabe dima in stroboskopskih luči skorajda ni videlo. A njihov napad na sluh je bil povsem analogen vplivu dima in strobo luči na vid: razvlečeni, gosti, heavy-as-fvck sludge riffi so prehajali v agresivno blackmetalsko žaganje, vse skupaj pa je tvorilo atmosferično celoto, ki je publiki zadovoljila vsa njena mazohistična nagnjenja.

Šibkejši so bili le (na srečo redki) mirnejši deli, v katerih je Hopsy pel ob melanholičnem postrockovskem brenkanju. Njegov glas se namreč bistveno bolje obnese ob kričanju ... Nežne in čustvene inserte, ki naj bi s tem kontrastom poudarili brutalnost glavnine glasbe, pa so razne -core zvrsti do te mere zlajnale, da redko delujejo kako drugače kot povsem klišejsko.

No, primerek teh -core zvrsti je po The Canyon Observer zasedel oder v obliki mehiškega benda Joliette. Skupina zase trdi, da so »post-vse«, igrajo pa posthardcore, pri čemer ta »post« pomeni melodične in čustvene momente znotraj sicer dokaj klasičnega hardcore punka z občasno slišnimi vplivi mathcora, metalcora in sorodnih podžanrov.

Če so The Canyon Observer izvedli celosten šov moreče agonije, so Joliette ubrali punkovski šus z in-your-face pristopom, brez luči in dima, z zgolj čisto energijo in skakanjem po odru.

Glasba je bila pretežno v duhu klasičnega hardcora zgodnjih osemdesetih, kar je, če že ne posebej inovativna, pa vsaj čisto prijetna zvočna spremljava za mosh. Ampak težava Joliette je bila prav v tem, da poskušajo biti inovativni. Od tod ta »post-vse«, ki čisto spodoben HC razredči z mathcore in djent rifi, funky ritmi in punk rock melodijami. Posledica je najstniški vajb tipa: »Smo jezni, ampak imamo tudi čustva.« Ta čustva so pa poleg teenage angsta še za zamolčano zaljubljenost v sošolca, ki nato seka ven skozi glasbo.

Joliette so torej »po« brezkompromisni surovosti hardcora v smislu, da sklepajo kompromise, surovost pa skoraj neprestano postavljajo v kontrast z bolj melodičnimi elementi. Rezultat je seveda konglomerat ekscesnih bipolarnih čustvenih izbruhov, kakršne doživljajo najstniki v svojih krizah pubertete.

Treba je sicer priznati, da so njihove kitare in spremembe ritmov pogosto presenetljive, zanimive in vse prej kot klišejske. Kljub vsemu pa je njihov končni učinek glasba, ki deluje kot zgolj še ena trendy kliše punk jezice.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Komentarji

Podn od recenzije z lejm (wannabe sarkastičnimi homofobnimi) vložki.

cefizelj.

slaba recenzija

Mirt

joj

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.