Festival Neposlušno: tretji dan

Festival Neposlušno: tretji dan

Recenzija dogodka

Španski borci (na preurejenem odru velike dvorane), 25. 3 2017

 

* Recenzija prvih dveh dni
* Recenzije preteklih šestih let po kliku spodaj na tage!

 

Sobotni večer je obiskovalcem Španskih borcev tokrat postregel z zaključkom letošnje edicije festivala Neposlušno. Festival improvizirane glasbe je v Mostah zopet za tri dni zbral mednarodno zasedbo zvočnih raziskovalcev, o prvih dveh dneh pa sta se že v včerajšnji RŠ Recenziji razpisala Ina Puntar in Aleš Rojc.

Tretji in s tem zadnji večer je malce čez dvajseto uro otvoril koncert udeležencev glasbene delavnice, ki sta jo med festivalom vodila Andrea Neumann in Burkhard Beins. V zadnjem delu se je na odru zvočno prepletalo kar 14 glasbenikov, sicer pa je bil ta prvi koncert razdeljen na tri stavke. Prvi del je bil zvočno najbolj konvencionalen, z uporabo akustičnih inštrumentov ter le občasno razširjenih tehnik igranja. Opaziti oz. slišati je bilo mogoče očitne vnaprej dogovorjene znake za spremembe, največkrat trk lesenih palčk, vmesne téme pa se nekako niso razvile dlje od kaotičnega preigravanja lestvic in rahlo negotovega plavanja v zvočni kakofoniji. Vmesni mirni deli so se največkrat zanesli na atmosferično razvlečene tone klarineta in kitarske flažolete, s čimer se je prvi stavek spogledoval s podtonom Kekca v maniri jazz opere.

Drugi stavek koncerta udeležencev delavnice si je zvočno dovolil več. Zasedba se je zamenjala in akustičnim inštrumentom so se pridružili modularni sintetizator, vokal, majhen prenosni ventilator ter celo grelec za vodo, ki je nekatere zvočne ekskurze prijetno zaključil z zvokom vrele vode. Rahlo monotonost in predvidljivost predhodnih improvizacij so zvočno razbili tudi z mehaničnimi vložki že omenjenega ventilatorja ter električnega vrtalnika, vendar so bile spremembe še vedno preveč očitno izzvane in posledica vnaprej dogovorjenih znakov, zaradi česar so bile premalo organske in so izpadle vsaj rahlo prisiljene.

Zadnji stavek prvega koncerta so odigrali vsi udeleženci delavnice, kar je pomenilo kar 14 glasbenikov in še več zvočil. Zvočno so prepletli prvi in drugi stavek in navidezno kaotične improvizacije so se tako razvile v bolj energične izbruhe zvoka, v katerih so cviljenje in preigravanje klarineta podprli tepeži kontrabasa, intrigantne vokalne tehnike in mašinski vložki električnih naprav. Četudi prvi koncert večera zvočno ni prinesel presežkov, pa gre vseeno pohvaliti vse udeležence, saj je bila zvočna slika, kljub velikemu številu glasbenikov, večino časa zmerno nenasičena in so udeleženci izkazali veliko mero nevpadljivosti, zmernosti ter sposobnosti poslušanja, ki sta za smiselno improvizacijo ključni.

Drugi koncert večera je na akustično kitaro izvedel Šved David Stackenäs. Pričel je z arpeggiiranjem disonančnih akordov, ki je hitro eskaliralo v zvočno zelo polna preigravanja repetitivnih vzorcev. V primerjavi s prvim koncertom izvedbeno in zvočno precej bolj homogen performans je tako zaigral na meditativno noto, saj je bilo zaradi samo enega inštrumenta manj nenadnih in radikalnih sprememb, s tem pa se je fokus premaknil na bolj detajlno seciranje akustike same kitare. Ob tem se je porajalo vprašanje tehnične izvedbe koncerta. Četudi je David Stackenäs kot akademsko šolan kitarist nedvomno mojster svojega inštrumenta, so se med njegovim igranjem vseeno pojavljali momenti, ki so zameglili jasnost pričakovane virtuoznosti. Marsikateri ton v sicer všečnih arpeggiih je odzvenel sumljivo prehitro in na takšen način, da ni bilo povsem jasno, ali gre za namenoma zadušene note, ali pa so ti trenutki zgolj posledica površnega igranja sicer tehnično zahtevnih pasaž. Od konvencionalnega zvoka akustične kitare se je Stackenäs oddaljil v zadnjem delu, ko je zvoke izvabljal s kontinuiranim drgnjenjem strun tik ob kobilici. Ob tem so iz repetitivnega rezkega praskanja občasno izstopili nadvse intrigantni alikvoti in harmonije, ki so spomnili na drone sitarja, kar je še dodalo k meditativnemu vidiku njegovega zvočenja. Po izzvanem bisu je sledil kratek premor, v katerem so oder pripravili za zaključno točko festivala.

Zaključna štiričlanska britanska odprava freejazzovske smetane je poskrbela, da je večer od publike zahteval precej gibčno zvočno prebavo. Tisti, ki so ostali pod vplivom Stackenäsove kitare, so Marka Sandersa, Johna Edwardsa, Steva Beresforda in Saro Gail Brand vsaj sprva lažje spremljali po vnosu posameznega glasbenika kot pa v skupinskem pogonu. V dobrem tričetrturnem nastopu so na bobnih, kontrabasu, trombonu, klavirju in raznih zvočilih postregli s kopico presenetljivih momentov, ki so na koncu upravičili udeležbo na sklepnem delu festivala.

Četudi so vsi vešče kazali svoje spretnosti, nikomur od okoli petdesetih poslušalcev iz pozornosti ni mogel uiti Steve Beresford, ki je s svojo mizo glasbenih pripravkov stalno pestril zvočni spekter nastopa, obenem pa je odboj deske odprtega klavirja nekaterim dopuščal vpogled v gibanje njegovih strunskih zvočil. Ker pa oči glasbenice in glasbenikov večinoma niso bile uperjene v svoje odrske partnerje, smo lahko pri marsikom le ugibali, na kaj so pozorni in na katere vzgibe se odzivajo. Prepletenost glasbenikov v njihovih preteklih sodelovanjih se je v tokratni skupinski dinamiki očitno porazgubila. Kot pa je že navada ob tovrstni šoli freejazzovskega transa, gre običajno za dinamično raztresanje vsepovprek, ki je potrebno pazljivega doziranja; v primeru te inscenacije je bil skupni zvok kvarteta premalo obvladan in posledično težje prebavljiv v daljših segmentih.

V odsotnosti zvočne stanovitnosti je kvartet dokazoval usklajenost v tem, da so znali intenziteto nastopa v trenutku umiriti in do neke mere tudi potrpežljivo stopnjevati. Konstantno naježenost in pogon skupinske dinamike smo lahko zajeli recimo iz pogostosti prehajanja med tehnikami igranja ali med glasbenimi pripomočki. Sanders si je recimo dovolil kar lepo število poskusov, preden je našel pravo palico za ustrezen zven; Beresford se je podobno večkrat vmes presedel od akustičnega klavirja k elektroniki, Gail Brand pa je rada preizkušala različne nastavke za njen trombon.

Konec koncev, vse dobro. Festival Neposlušno je že šesto leto zapored ponudil presek mednarodne improvizatorske scene in s tem utrdil status, ki ga le-ta uživa pri nas. Neposlušali bomo zopet v razposajenem, pomladnem času leta 2018.

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.