Svoboda je najdražji fetiš

Redko je, da dve slovenski profesionalni gledališči v istem letu uprizorita isti dramski tekst. Še redkeje se zgodi, da dve slovenski gledališči v istem letu uprizorita tekst, ki pred tem v slovenskem prostoru sploh še ni bil uprizorjen. Krst Angelov v Ameriki na slovenskih odrskih deskah smo maja letos sprva doživeli v Mini teatru, drugo uprizoritev gejevske fantazije o nacionalnih temah ameriškega dramatika Tonyja Kushnerja pa so pred dobrim tednom na oder premierno postavili v Slovenskem mladinskem gledališču. Če se je režiser prve produkcije Ivica Buljan v Mini teatru precej skrajno oprijel besedila in obstoječih didaskalij dramskega diptiha, sestavljenega iz delov Tisočletje se bliža in Perestrojka, je režiserka druge uprizoritve Nina Rajić Kranjac v Mladinskem do Angelov v Ameriki pristopila eksperimentalno. Kot smo pri režiserki navajeni, so bili na odru zopet mikrofoni, ki jih igralska zasedba uporablja pri monologih, predstava je bila umeščena v netradicionalen gledališki prostor, režiserka je v dramski tekst vpletla obilo sodobnega simbolizma in zvočnih elementov, igralska zasedba pa se je poslužila uporabe vsaj petih različnih jezikov.

Druga slovenska uprizoritev Angelov v Ameriki temelji na novem prevodu Kushnerjevega teksta, ki ga je za Mladinsko prevedla Katja Zakrajšek. Ta se je odločila ime protagonista Priorja Walterja, ki na začetku prvega dela drame ugotovi, da boleha za aidsom, v novem prevodu nadomestiti z imenom Pred Walter, saj je ta zadnji v dedni liniji ene prvih rodbin ameriških kolonialistov. Preda v maternem jeziku igra hrvaški igralec Adrian Pezdirc. Vsi ostali liki so etnično ali versko zaznamovani, s čimer je Kushner skušal upodobiti ameriški talilni lonec v primežu neoliberalnih politik predsednika Ronalda Reagana.

Predstava se začne na klančini pred dvoriščem Mladinskega, kjer smo priča pogrebu babice Predovega fanta – aškenaškega juda, nižjega birokrata in idealističnega intelektualca Louisa Ironsona, ki ga igra Stane Tomazin. Kljub temu da se dramski tekst začne s pogrebnim govorom rabina, nas v skoraj sedemurno uprizoritev uvede monolog judovske mame v izvedbi Nataše Keser, ki skuša z dretjem v jidišu Louisu vzbuditi slabo vest, ker se je preveč asimiliral v ameriško družbo in zapustil svoje aškenaške korenine. Ko se z avtom mimo pripelje Damjana Černe in kot rabinka konča pogreb babice Ironson, se s krsto slednje predstava prestavi v Baragovo semenišče.

Minimalistična, a učinkovita scenografija Urše Vidic pod opečnatimi oboki spodnje dvorane Mladinskega je z diagonalnimi zavesami, ki jih igralci premikajo, ko se spremeni prostorski kontekst gejevske fantazije, prilagojena mnogim hipnim preskokom med prizori. Ustvarjalna zasedba je izkoristila tudi sam vhod v dvorano, saj ga je zasteklila in tam simbolno marginalizirala prizore gejevskega seksa v Centralnem parku ali begunce, ki jih medicinska sestra ne sme spustiti v bolnišnico.

Prvi del predstave najbolj ortodoksno sledi dramskemu tekstu. Občinstvo je sprva uvedeno v Predovo in Louisovo zvezo, ki jo popolnoma spremeni Predov aids, nato v razpadajoči zakon mormonskega para Joeja in Harper Pitt ter v hipokritski svet Joejevega šefa, republikanskega juda Roya Cohna – samozvanega heteroseksualca, ki ima spolne odnose z moškimi in ravno tako boleha za aidsom. Prepletanje individualnih zgodb dramskih likov spremlja glasba, ki bi jo najverjetneje slišali v kakšnem od ameriških sitcomov, kar pretežno tesnobne prizore humorno razbremeni.

Že v prvi tretjini uprizoritve zablesti Anja Novak, ki se v vlogi Harper spopada s svojo ujetostjo v gospodinjstvo in odsotnostjo svojega latentnohomoseksualnega moža Joeja, ki se medtem zaplete z Louisom. Anja Novak kot z valijem zadeto peresce lebdi po prostoru in s svojim rahločutnim glasom izvrstno simulira halucinacije, ne da bi se oprla na stereotipizacijo, kar se denimo zgodi Stanetu Tomazinu in Klemnu Kovačiču, ko skušata prisiljeno zaigrati romanco med Louisom in Joejem. Njuna gejevska eskapada je robotska in nerodna. Kovačič ne zmore poosebiti vznemirljivega drgeta prve homoseksualne izkušnje, Tomazin pa ni prepričljiv niti pri prekinitvi zveze s Predom zaradi aidsa. V tem mu umanjka sentimenta strahopetne egocentričnosti, daljši kvaziintelektualni monologi o ameriškem individualizmu in rasizmu pa stojijo zase in ne delujejo kot integralen del Tomazinovega lika.

Po prvem premoru narativ ne temelji več pretežno na tekstu, temveč uprizarjanju ter postane bolj performativen in eksperimentalen, sledenje dramskemu tekstu pa je vse manj ortodoksno. Pred, ki ga je aids že dodobra vkoval v posteljo, doživlja vse hujše halucinacije. Vznemirljiva je režijska zasnova halucinacije, ko Preda obiščeta dva prednika in ga izzivalno spodbujata, da kljub obolelosti za aidsom sebi dokaže, da njegova usoda ni le smrt. Adrian Pezdirc začne z recitacijo svojih identitetnih dejavnikov – od tega, da ima babico iz Metlike, do tega, da v sebi čuti Stonewall, ko prednikoma dokazuje, da to, da Pred boleha za aidsom, ni edina omembe vredna osebnostna okoliščina. Čeprav so boleče lezije na njegovi koži dramsko zasnovane kot prevladujoča identiteta bolnika z diagnozo aidsa, mora Pred ob pomoči angelov, ki ga obiskujejo v halucinacijah, osmisliti svoj obstoj v reaganovski Ameriki, ki epidemijo aidsa dojema kot božjo kazen za sodomitsko herezijo.

Nina Rajić Kranjac se je režijsko osredotočila predvsem na trenutke halucinacij. Angeli, ki Preda preroško obiskujejo, niso eksplicitno prisotni kot angeli v Mini teatru, temveč jih je režiserka interpretirala izjemno kreativno. Začetek drugega dela dramskega teksta Perestrojke se v atriju Akademskega kolegija tako odvije kot dolga halucinacija Preda in Harper. Cel prizor je zasnovan kot strateška igra, ki jo z velikega gradbenega podesta kot nekakšen panoptičen angel v angleškem jeziku nadzira Nataša Keser, ko Predu in Harper ukazuje, kako se soočiti z ontološko izgubo, preostanek igralske zasedbe pa prevzame vlogo angelskih asistentov. Prizor metodološko spominja na gledališki dogodek Solo, ki ga je Rajić Kranjac na Novi pošti zasnovala ravno s Keser, saj se znatno pomakne v polje spektakla, a je za sam tok predstave preveč raztreščen in hiter, da bi lahko občinstvo prepoznalo vso simboliko ali razbralo, kako se ta umešča v uprizoritev. Simbolističnih dražljajev je občutno preveč, kar lahko že ob krajši izgubi fokusa nepovratno prekine gledalčev percepcijski tok.

Ko se dogajanje še zadnjič premakne v spodnjo dvorano Mladinskega, se razcveti politično najbolj korenit del uprizoritve. Priča smo pogrebu Predove prijateljice – kraljice preobleke, ki se ga celotna zasedba udeleži v dregu, Pred pa melodramatično pripoveduje o pogubni usodi newyorške gejevske skupnosti, ki jo je zdesetkal aids. V kontrastu pa kasneje spremljamo zloglasnega Roya Cohna v izvedbi Jerka Marčića, ki se med zdravljenjem – razrednim privilegijem – v bolnišnici z rasističnim napadom spravi na temnopoltega medicinskega tehnika Belizeja, ki ga igra Primož Bezjak, sicer Predovega najboljšega prijatelja. Režiserka je Cohnovo zdravljenje umaknila stran od pogleda občinstva – spremljamo ga po televiziji, ki oddaja sliko kamere, s katero igralci snemajo dogajanje na stopnicah pred vhodom v dvorano. Cohnovo trpljenje ni trpljenje homoseksualca, ki boleha za aidsom – boleznijo marginalizirane gejevske drhali, temveč trpljenje aristokratskega republikanskega heteroseksualca, ki ima spolne odnose z moškimi, zato je kot razredna kritika zdravstvenega sistema tudi prikazano posredno – na televiziji, kar je ena od bolj premetenih in osvežujočih režijskih odločitev.

Ko Cohn dokončno umre za aidsom, njegova zdravila za lajšanje simptomov bolezni pa Louis in Belize iz bolnišnice ukradeta za Preda, se angelska karavana zopet premakne v atrij Akademskega kolegija. Zopet se znajdemo v Predovi halucinaciji, ki jo strateško izpopolnjeno nadzoruje Nataša Keser, toda tokrat ne gre zgolj za halucinacijo protagonista, ampak za halucinacijo koncepta svobode na pogorišču sveta ob koncu hladne vojne. Pred kot kip svobode razrešuje končna protislovja svoje bitke za obstoj, igralska zasedba pa v belih kombinezonih simulira razmere po jedrski katastrofi v Černobilu. Ob koncu uprizoritve je pred občinstvom temeljno vprašanje: iz kakšne prsti klije zahodna svoboda? Odgovora pa ne dobimo na pladnju, ampak ga moramo poiskati v spominu na preteklih šest ur, ki so pod režijsko taktirko Nine Rajić Kranjac minile v znamenju subtilne ironizacije ameriške družbe, ki na plečih lastne hegemonije odloča o svobodi marginaliziranih skupin doma in po svetu.

Druga letošnja produkcija Angelov v Ameriki bistveno svobodneje in kreativneje pristopa k drami, kot so to storili v Mini teatru, kjer je bila igralska zasedba sicer kakovostnejša in bolj uigrana. Maratonski Angeli Nine Rajić Kranjac inovativno odprejo performativni prostor v Akademskem kolegiju, ga uspešno zapolnijo in ilustrirajo nemalo poant, ki pa so v svojem mnoštvu tako razdrobljene, da med uprizoritvijo nekatere globoko poniknejo, namesto da bi v ospredje stopile oprijemljivejše – tiste, ki jih režiserka v predstavo ni umestila po sili razmer, ampak zaradi zgodovinske ali družbene komplementarnosti.

 

Angelsko razodetje čaka Matija.