ŠOLSKA SAGA

ŠOLSKA SAGA

Oddaja
6. 7. 2017 - 12:00

V današnjem Unikompleksu bomo podrobneje analizirali odnos med gospodarstvom in izobraževanjem. Začeli bomo v 19. stoletju in končali z analizo sedanjih trendov.

V 19. stoletju je z razcvetom kapitalistične produkcije večjo vlogo v družbi dobila tudi šola. S svojo hierarhično strukturo in usposobljenim kadrom je naposled zavzela privilegirano, elitistično mesto med ideološkimi aparati države. Njena primarna cilja sta bila skrb za primerno vedenje in priprava na vstop v odraslost. Njena naloga je bila vzgojiti državljana, ki se bo znal vklopiti v skupnost. Na drugi strani pa je tudi morala poskrbeti, da bodo učenci po končani šoli zmožni participacije na trgu delovne sile – torej da bodo bolj produktivni. To je bilo obdobje specifične delitve dela, ki mu pravimo fordizem. Njegov zaščitni znak je tekoči trak. Govorimo o obdobju, ki bi ga Zygmunt Bauman poimenoval »trdna moderna«, Ulrich Beck pa »prva moderna«. Spet drugi mu rečejo preprosto »moderna«. Navkljub različnim interpretacijam pa gre le za obdobje v zgodnjem globalnem kapitalizmu. Obdobje po industrializaciji. Obdobje po Wattovem izumu parnega stroja konec osemnajstega stoletja in izumu elektrike konec devetnajstega pa vse tja do konca druge svetovne vojne. Po drugi svetovni vojni se namreč začnejo dogajati spremembe v sferi delitve dela, vendar o tem več nekoliko kasneje. Tovarne so bile v tem obdobju prostorsko in značajsko determinirane – to pomeni, da se lokacija in vsebina dela nista spreminjali. Delo je bilo preprosto, rutinsko in dolgočasno. Delavci so bili pod strogim nadzorom, od njih pa sta se pričakovali visoka stopnja discipliniranosti in ubogljivost. V posamičnih tovarnah je veljal tako imenovani »factory system«. To pomeni, da je lastnik produkcijskih sredstev, z drugimi besedami kapitalist, sredi svoje tovarne postavil parni stroj, ki je delavcem dovajal energijo. Yves Leqin, francoski zgodovinar, je to obdobje opisal tako. Citiram: »Oko je steklarju ali livarju povedalo, kdaj naj odpre peč, da je lahko iz nje vzel talečo se surovino. Uho je lovilo hrupe stroja ali delovišča, nos in koža pa sta delavca opozarjala, da se je treba izogibati odprtini plavža.« Konec citata. Šola je tisti čas kot ideološki aparat države vzgajala ubogljive mladeniče in mladenke, vzorne državljane in patriote. Za participacijo na trgu delovne sile posamezniki niso potrebovali veliko znanja, zato se tudi šola primarno ni osredotočala na zahteve trga. V 19. stoletju smo bili priča tudi prvemu valu izobraževanja, ki se povezuje s težnjo po množičnem obveznem osnovnem izobraževanju. To pomeni, da so osnovno izobraževanje pridobili tudi nižji sloji, kar naj bi jim omogočilo dostop do osnovnih potrebnih znanj, da se bodo znašli v družbi ter na trgu delovne sile.

Ta znanja se nanašajo predvsem na ideologijo tistega časa. Glavni nameni prvega vala izobraževanja so bili izboljšanje navad, promoviranje religije, ki je legitimirala oblast, in vzdrževanje reda v družbi. V nasprotju z osnovnim izobraževanjem, ki je postajalo vse bolj dostopno, pa je bilo v tistem času sekundarno izobraževanje privilegij, ki je pripomogel k ohranjanju socialnih in ekonomskih elit. Sekundarne šole, danes znane kot srednje šole oziroma gimnazije, so bile namreč dostopne le višjim družbenim slojem, kar je še toliko bolj pripomoglo k reprodukciji že utrjenih odnosov moči in položajev v družbi. Čeprav v veliko primerih višji sloji v 19. stoletju svojih otrok sploh niso pošiljali v šole, saj ni bilo potrebe po tem. Bogatejši sloji so bili namreč pripadniki rentniškega razreda in so kot lastniki industrijskega ter premoženjskega kapitala akumulirali tolikšno količino bogastva, ki je presegalo plačano delo najvišje izobraženih. To jim je omogočala nizka raven inflacije, ki je s seboj prinesla stabilne cene. Čeprav so takrat beležili veliko rast bruto domačega proizvoda na prebivalca, se je velika količina denarja stekala v imetje rentniškega razreda. Delavci pa so posledično živeli v slabih razmerah. V tistem obdobju torej izobraževanje zaradi enostavnega in rutinskega dela ni bilo primarni cilj držav, čeprav se je to vedno bolj spreminjalo.

Prepleteno s prvim valom je počasi naraščal drugi val, ki je bil za povezovanje med delom in izobraževanjem bistveno bolj zanimiv. Drugi val se je formiral počasi in je svoj razcvet doživel po drugi svetovni vojni z vznikom srednjega razreda. Pa si na kratko poglejmo ozadje tega vala. Formirati se je začel že z ameriško revolucijo leta 1776. Takrat se je namreč zgodil največji premik v miselnosti ljudi. Vse bolj je začenjala žareti ideologija, ki je temeljila na pridobljenem družbenem statusu. Statusu, ki si ga lahko pridobiš s trdim delom, talentom in prizadevnostjo – vznikati je začela ideja enakosti, vznikati je začelo načelo meritokracije. Načelo meritokracije je stopilo nasproti podedovanemu družbenemu statusu, ki je prevladoval vse do takrat in ki ga sicer lahko velikokrat opazimo še danes. Podedovan družbeni status je namreč odvisen od statusa družine, v katero se rodiš – je usoda, zapečatena z rojstvom, ki lahko še tako ambicioznemu posamezniku odreže krila. Tekom celotnega 19. stoletja so tako v zahodnih državah postajale vedno bolj glasne zahteve, da družbeni status ne sme biti več determiniran z rojstvom, temveč si ga formiraš sam. Iz tega lahko vidimo tudi vzporednico s prvim valom. Saj je ideja meritokracije, katere zaščitni znak je enakost, spodbudila tudi zahteve po dostopnosti do izobraževanja, ki mora biti na voljo vsem. Vendar se drugi val izobraževanja manifestira šele po obeh svetovnih vojnah. Seveda pa se premiki k udejanjanju zahtev po enakosti in enakopravnosti niso zgodili sami po sebi. K temu sta namreč pripomogli tudi obe svetovni vojni.

V obdobju pred svetovnima vojnama evropske banke uvedejo prisilno posojilo, ki so ga dolžni plačati vsi državljani, in sicer zaradi tega, da so države lahko financirale vojni. Vendar po drugi svetovni vojni, ko bi morale banke posojila vrniti, države zakuhajo inflacijo in državljanom se povrne le majhna količina denarja v primerjavi s posojeno. Visoka inflacija je dvignila cene, kupna moč denarja pa je začela padati in tako je po vojni sledila razlastitev rentniškega razreda, ki je pred vojno moral prisilno dati veliko količino denarja, po vojni pa je nazaj dobil le drobtinico tega. Kopičenje premoženja postane zaradi visoke inflacije oteženo in kot posledica tega postajajo dohodki iz dela vse pomembnejši. Zaradi tega začne vedno bolj cveteti izobraževanje, ki temelji na načelu meritokracije. Nosilci teh idej pa postanejo pripadniki srednjega razreda, ki v ospredje vse bolj postavljajo trud, kompetence in izobraževanje kot ključ do dobre zaposlitve na trgu delovne sile ter s tem dobrega življenja. Srednji razred se je večinoma izluščil iz delavskega razreda, njihov glavni adut pa je bilo izobraževanje. Po drugi svetovni vojni je v Evropi sledilo obdobje velike gospodarske rasti, z njo pa se je povečalo povpraševanje proizvodne industrije po delovni sili. Za to obdobje so značilne težnje po enakosti, izenačenju razmer in bolj neposrednem umeščanju šolskega aparata v proizvodni sistem. To je bilo obdobje hitrih tehnoloških inovacij. Takrat je svoj vzpon doživela tudi univerza, katere naloga je postala razvijanje izobraženega, inovativnega kadra, ki bo zmožen še bolj razvijati tehnologijo. Če smo obdobje 19. stoletja označili za fordizem, za katerega je bilo značilno delo za tekočim trakom, se začne po drugi svetovni vojni počasi, a vztrajno spreminjati tudi značaj dela.

V obdobju po drugi svetovni vojni pa vse tja do 70. let se je šola prvič začela bolj neposredno povezovati s trgom delovne sile. To obdobje je zaznamovala velika potreba po kvalificirani delovni sili. Bili smo priča veliki gospodarski rasti in hitremu tehnološkemu razvoju. Nastajalo je veliko novih tovarn, ki so nujno potrebovale šolo kot sredstvo za zagotavljanje delovne sile. V tem času dela ni manjkalo. V drugi polovici 20. stoletja se tako vse bolj začne govoriti o družbi znanja, o dodani vrednosti, ki jo prinaša znanje, o izobraženih delavcih, intelektualcih. Izobraževanje postaja osrednja kapitalska naložba, visoko izobraženi ljudje pa osrednji vir produktivnosti. Vsakdo, ki se izobražuje, vlaga v svoj človeški kapital. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je denimo začela prevladovati obsedenost s tem, da bi francoski industriji priskrbeli dovoljšno število kvalificiranih delavcev, ki bi služili potrebam gospodarstva. Poleg tega pa je postala naloga šole, da izobrazi prihodnje potrošnike, ki bodo sposobni uporabljati bolj zapletene izdelke. Postopoma je začelo prihajati do vse večje industrializacije izobraževanja, ki pa ne potrebuje le finančnih investicij, temveč tudi simbolne investicije. Tako se v tem času denimo v Franciji uvedejo diplome in različne ravni opravljene šole. Razmerje med diplomo in visoko izobrazbo je bilo vzajemno. Razvijejo tudi aparate, ki so zmožni kar najbolj natančno določiti, kdaj so delovna sila in potrebe gospodarstva usklajene. Šola v kar največji možni meri prevzame funkcijo usposabljanja kvalificirane delovne sile. Prva šolska vzgoja v mladosti začne vse bolj postajati le uvod v permanentno izobraževanje, v vsakdanje usposabljanje. To pomeni, da se počasi začne razvijati vseživljenjsko učenje – posameznik na vsaka tri ali pet let zopet vstopi v sfero izobraževanja in dopolni svoje znanje ter se prilagodi gibajoči in hitro razvijajoči se tehnologiji. Tako se pred nami izriše podoba šole, ki se je začela formirati po drugi svetovni vojni. Šola, ki mora delovati skoraj po principu podjetij in je prisiljena k maksimizaciji storilnosti. Prilagajanje znanj in kurikuluma potrebam na trgu delovne sile nam lepo pokaže, da šole na neki način odsevajo tisto, kar se dogaja na trgu delovne sile.

Kot smo že pojasnili, se je po drugi svetovni vojni počasi začela formirati tudi nova podoba trga delovne sile. Obdobje tekočega traku se je začelo iztekati, začenjalo pa se je novo, ki so mu obesili ime postfordizem. Seveda tukaj ne gre za revolucionarno spremembo. Ne bomo se premaknili onstran kapitalizma. Gre za spremembo oziroma, lahko bi rekli, za odgovor na družbene spremembe, ki so se začenjale dogajati po vojnah. Če je bila prej industrijska proizvodnja prostorsko in značajsko determinirana, se začne to spreminjati. Sledi torej deteritorializacija. Nastopi obdobje tako imenovane fleksibilne akumulacije, ki prostorsko destabilizira produkcijo. Pri tem pomembno vlogo odigra Amerika, ki je s svojim gospodarstvom po vojni začela pomagati Evropi, da se spet gospodarsko opolnomoči. V Ameriki začne gospodarstvo posledično še bolj cveteti in trg se zapolni z množico kapitalistov oziroma lastnikov tovarn. Konkurenca postaja vse hujša in zato se kapitalisti začenjajo odločati, da bodo svojo proizvodnjo selili v Evropo in tretji svet. Razlog za to je interes po minimaliziranju stroškov in maksimizaciji akumulacije kapitala. Uvedejo se podizvajalske pogodbe. Mobilnost delovne sile se drastično poveča in nihče nima več garantirane stalne zaposlitve. Kapitalisti namreč vedno iščejo najboljše pogoje za akumulacijo kapitala, zato so fleksibilni in velikokrat selijo svojo proizvodnjo.

Zakaj pa je prišlo do spremembe značaja dela? Postfordizem se je dokončno uveljavil med 70. in 80. leti prejšnjega stoletja. Do spremembe značaja dela je prišlo predvsem zaradi stalnega tehnološkega razvoja, ki je spodbujal produkcijo kompleksnejših produktov. Potreba po ustvarjalnosti začne naraščati. Poleg tehnološkega razvoja na spremembo značaja dela vpliva tudi razmah konkurence. Trg postaja vse bolj nasičen, kar povzroča večjo tekmovalnost med kapitalisti, ki se morajo zavoljo čim večje akumulacije kapitala prilagajati povpraševanju. Postfordizem temelji na strategiji fleksibilne množične proizvodnje. Če je fordizem deloval na principu tekočega traku in rutinskega dela, se zdaj v samo proizvodnjo vključi izdelava več različnih produktov. Poleg tega pa se ti produkti hitro spreminjajo, saj morajo tovarne reagirati na spremembe povpraševanja na potrošniškem trgu.

V 70. letih prejšnjega stoletja se pojavi neoliberalizem, ki ga bomo neposredno povezali s postfordizmom. Neoliberalizem je ekonomsko-politična filozofija in predvsem ideologija, ki temelji na privatizaciji, deregulaciji in fleksibilizaciji. Pride do vzpona finančnih trgov, vse večje komercializacije in privatizacije javnih institucij, do izničenja državnih posegov v gospodarstvo, fleksibilizacije delovne sile in še bi lahko naštevali. Na udaru je tudi šola, saj jo želijo privatizirati. Njihov argument pa se navezuje predvsem na večjo učinkovitost in cenovno ugodnost šole, če bi delovala kot privatno podjetje. Kot lahko vidimo, je želja po privatizaciji šolstva še korak dlje pri totalni želji po priključitvi šolskega aparata trgu delovne sile. Neoliberalizem si je prilagodil šolo. Z raznimi neoliberalnimi reformami v 80. in 90. letih, ki so bile vsiljene šoli, čedalje bolj skrbi za prilagajanje vzgoje in izobraževanja strogo ekonomski logiki. Prvi cilj reform je bilo povečanje kakovosti delovne sile v celoti. In to tako, da pri tem ne bi prišlo do dviganja ravni davkov, in celo tako, da ne bi zmanjšali javne porabe. Zaradi tega so se začele pojavljati tudi bolj radikalne ideje, da bi se šole lažje upravljale kot podjetja. In da bi denimo pouk o kulturi in družbi v šolah skrčili zgolj na kompetence, ki so nujne za zaposljivost delavcev. V skladu s postfordizmom in neoliberalizmom, ki pričata o radikalnih spremembah trga in načina dela, se tako pojavi novi ideal šole – fleksibilni delavec. Kdo pa je sploh fleksibilni delavec? Je delavec, ki je zelo samoiniciativen. Od njega se pričakuje, da ne upošteva delodajalčevih navodil v celoti, pač pa da sam iznajdljivo uporablja nove tehnologije. Krojiti ga morata sposobnost presojanja in sposobnost analitičnega mišljenja. Pokazati mora svobodo, iniciativo in avtonomijo. Zaradi pojava fleksibilne akumulacije in veliko večje mobilnosti proizvodnje ter posledično delovne sile lahko delavec tudi pričakuje, da bo v življenju večkrat primoran zamenjati svoj poklic. In ravno to je bistvo fleksibilnega delavca – torej da ima več kompetenc, ki jih bo lahko tekom svojega življenja koristil. Ali kot pravi Christian Laval, citiram: »Z eno besedo, delavec bi moral osvojiti načine dela in znanja, ki so nujna za obdelavo problemov v bolj kompleksnem svetu.« Konec citata.

Zadnja desetletja smo bili torej v primežu neoliberalizma in postfordizma, ki sta neposredno vplivala na šolo kot institucijo. Reforme, ki so jih bile deležne šolske ustanove, so bile izvedene v duhu prilagajanja razmeram na trgu delovne sile. Kot kaže, pa se danes trend harmoničnega sodelovanja začenja sprevračati v svoje nasprotje. Danes je vse bolj moč zaznati veliko protislovno razmerje med trgom delovne sile in šolo. To se kaže predvsem v porastu brezposelnosti, ki vse bolj vpliva na ustaljene smernice. Brezposelnost sicer narašča že od 70. in 80. let naprej, vendar so posledice tega vse bolj občutne.

Za konec si bomo torej pogledali, zakaj od 70. in 80. let prejšnjega stoletja narašča brezposelnost ter kako to vpliva na harmonični odnos med trgom delovne sile in šolo. Kot smo že povedali, so v 70. in 80. letih potekale elementarne transformacije v polju mezdnega dela. Temu smo oziroma bomo zdaj dodali še pomembne tehnološke preboje. V vseh teh letih so se namreč bistveno razvijale produkcijske sile, tako lahko danes v proizvodnjah vidimo vse večjo robotizacijo, avtomatizacijo in informatizacijo, ki pa so eden izmed glavnih dejavnikov, ki vplivajo na brezposelnost. Pa si poglejmo statistične podatke o brezposelnosti za Evropo od leta 2009 do 2016. Za celotno Evropo statistika kaže, da je število brezposelnih višje od 20 milijonov. Navedeni podatki pomenijo 10,3-odstotno brezposelnost. Še večji problem kot navedeno število pa predstavlja dejstvo, da v statistiki brezposelnih prevladujejo predvsem mladi. Pa si pobližje poglejmo, zakaj brezposelnost narašča.

Ena izmed možnih razlag je zagotovo hiter in dolgotrajen tehnološki razvoj, ki se pojavi kot posledica obeh svetovnih vojn ter gospodarsko uničene Evrope. Kontinuiteta tehnološkega razvoja je prinesla vse večjo robotizacijo, avtomatizacijo, informatizacijo in druge izboljšave, kar pa s seboj prinese dve posledici. Prvič, tehnološke inovacije pospešijo akumulacijo kapitala, zato kapitalist z veseljem renovira svojo proizvodnjo, če ima na voljo dovolj sredstev. In drugič, robotizacija, avtomatizacija, informatizacija in podobno kapitalistu omogočijo, da prihrani tudi pri stroških delovne sile, kar spet poveča njegovo akumulacijo. Poleg tega pa mu sodobne naprave omogočajo večjo učinkovitost in kakovost izdelkov. Zaradi tega tehnološkega razvoja pa se vse več mladih odloča za nadaljevanje šolanja, saj dela na osnovni stopnji zmanjkuje. Šola je bila v obdobju po drugi svetovni vojni večkrat razumljena kot način za zagotavljanje dobrega življenja. Tako je z družbenimi spremembami prišlo tudi do ekspanzije terciarnega izobraževanja. Dojemanje šole kot načina za zagotavljanje dobrega življenja lahko prav gotovo občutimo tudi v Sloveniji, kjer beležimo veliko število vpisanih v prvi letnik terciarne stopnje izobraževanja. Vendar zaradi množične udeležbe na terciarnih stopnjah izobraževanja razmerje med visoko izobrazbo in dobro zaposlitvijo začenja slabeti. Statistika brezposelnosti za Evropo kaže torej posledico renoviranja proizvodnje oziroma načina dela. Medtem ko se avtomatizacija, informatizacija in robotizacija proizvodnje zdijo kapitalistove največje odrešiteljice, to posledično pomeni manj dela za veliko število ljudi. Če je manj dela na osnovni stopnji, vse več mladih čuti potrebo po nadaljevanju izobraževanja na terciarni ravni. Vse več mladih posledično diplomira, magistrira in doktorira. Vendar je takih veliko preveč, kompleksnega dela pa premalo. Tako postajajo univerzitetni naslovi vse manj relevantni. Ker živimo v času nenehnega tehnološkega razvoja, se tudi vse bolj promovira vseživljenjsko učenje, od imetnikov šolskih naslovov pa se zahtevajo delovne izkušnje.

S tem pojavom pa lahko postavimo pod vprašaj funkcioniranje neoliberalne šole. Ali se bližamo njenemu koncu? To je že vprašanje, ki bi potrebovalo posebno obravnavo. Dejstvo pa je, da če število brezposelnih narašča kljub povečevanju števila akademsko izobraženih, se protislovnosti ne moremo izogniti. Zdi se, da šolsko načelo meritokracije ne deluje več. Šola namreč ne prinaša več uglednega družbenega statusa ali visoke plače. O tem pojavu pričajo tudi zaposlitveni oglasi, v katerih podjetja ponujajo doktorjem znanosti 810 evrov bruto plače na mesec. In tako šola, ki se od druge svetovne vojne naprej bolj neposredno povezuje s trgom delovne sile in ki je razporejala posameznike na položaje, skladne z njihovimi šolskimi nazivi, kot kaže, vse bolj izgublja takšno vlogo.

Lepe počitnice vam želi vajenec Dejan.

Tehniciral je Linč.

Brala sta Valerija in Biga.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.