Čisto pravni gusar: Trubadur

Čisto pravni gusar: Trubadur

Oddaja
7. 12. 2018 - 10:15

Ob brežini reke Weser, ki svojo strugo vije po deželi Spodnje Saksonije, je leta 1284 stalo malo in zaspano nemško mestece Hamelin. Mir zaspanega mesta je kalila glodava vihra talnih someščanov - podgan. Neljuba sodrga je pogosto zašla v prepir s psi in mačkami, občasno pa tudi zagrizla dojenčke v zibkah, ko je v shrambi zmanjkalo sira.

Podgane so onečedile nedeljske klobuke mestnih gospodov in jih uporabile za svoje vrste latrine. Obenem pa so ženski čvek spremenile v kričanje. Tako je v tem malem mestecu napetost naraščala in mestne glave so se odločile, da bo temu treba narediti konec!

V mestni hiši je na posvetu župan kot predstavnik ljudi stanovalcem velel preudarnost, in ko so zasedali že celo uro, je dejal: “Za člane ceha bi še svojo obleko prodal, lahko je dajati ponudbo nekomu, čigar glava trpi od bolečine. Po nje praskal sem zaman, o to mora biti past! Že sam zvok podgan, udarec srca je hiter in bučan!” ..Tako so mestni svetniki vkup obljubili 1000 guldnov nagrade tistemu, ki bo mesto očistil nadloge.

In tako je v mestno hišo vstopil on. Čudna figura v dolgem rdeče-rumenem plašču, ki se je visel z njegove glave vse do pet. Oči svetnikov so se čudile privlačni obleki tujca, ko se je ta čez sobano začel približevati zbrani gospodi. Čudni mož jih je nagovoril:

Prosim vašo čast. Za vas lahko s pomočjo skrivnega uroka pripravim vsa bitja, živeča pod soncem, ki se plazijo ali plavajo ali letijo ali urno bežijo, da mi bodo sledila tja, kamor odpravim se. Ljudje mi pravijo - Pisani Piščalkar.

Oblastnike je prepričal in ti so mu v zameno obljubili nagrado, rekoč, da lahko plačajo celo petkrat toliko, samo da bi se mesto rešilo podganjih nadlog.

Piščalkar je zadovoljno stopil na cesto, zavedajoč se svoje čarobne sposobnosti. Našobil je ustnice in pihnil v piščal. Zvok se je vnel, kot bi potresel smodnik na ogenj sveče. Čeprav je zaigral le tri tone, je melodija zazvenela kot mrmranje celotne vojne armade.

Mrmranje je sčasoma začelo rezonirati, podgane so sledile zvoku, izpraznile so svoje rove. Bile so to vseh vrst podgane, tako velike kot male, vitke in močne, stare in mlade. Zvitih repov in ostrih brkov. Sledile so Piščalkarju, udane njegovi melodiji.

Piščalkar je igral od ulice do ulice, podgane pa so v svojem koraku lovile plesno koračnico, dokler jih Piščalkar ni zvabil k reki Weser, kjer so padle v pogubo in jih je odneslo daleč proč. Preživela je le ena podgana, ki ji je uspelo preplavati reko. Prenesla je rokopis tega dogodka naprej v svet.

Mestna oblast je začela pozivati meščane, naj hitro zapečatijo luknje, da se podgane ne bi vrnile. Piščalkar pa je prosil za obljubljeno nagrado, tistih 1000 guldnov. Županu je postalo nelagodno in misel za denarno povračilo trubadurju Piščalkarju ga je vznejevoljila. Enako je čutila škrta skupnost preostalih mestnih svetnikov.

"Da bi plačali tako visoko vsoto nekemu popotnemu čudaku, v ciganski rdeče-rumeni opravi, to pa ne! Poleg tega je podgane odplavila naša reka, vsi smo videli, kako je zalega potonila! Nismo mi ljudje za nategovanje, dali smo ti jesti in piti, tebi, vandrajočemu popotniku. A za guldne, to je jasno, bila je šala! Na, tukaj imaš, dobiš jih 50!"

Škrto postopanje je Piščalkarja užalostilo, saj ni pričakoval takšne uborne malenkosti, ko je bil pa od drugod, npr. iz Bagdada, od koder je ravnokar prišel, vajen bogatega plačila. Tam ni bilo treba prosjačiti nagrade od kalifovega kuharja, kateremu je podobno pomagal z nadlogo. Piščalkar je županu povedal, da problemov s kalifovim kuharjem ni imel in da bo moral zdaj v obupu uporabiti svojo piščal, kar mu ne bo všeč.

Takrat pa je mestni veljak zagromel -

“Kaj?!” župan se je razburil.

Primerjaš me s kuharjem in si me drzneš poniževati?”… “Tvojih žalitev, leni in nedejavni Piščalkar ne bom poslušal! Si upaš udejanjiti svojo grožnjo?! Kar pihaj v svojo piščalko, dokler ne počiš!”

Tako Piščalkarju ni preostalo drugega, kot da je s svojo dolgo in gladko piščaljo še enkrat stopil na ulico. Igral je sladke, prijazne tone, ki so dražili zrak, in nastopilo je živahno šumenje v vetru melodije. Na ulice so stopile vesele množice otrok. Male nogice so udarjale s svojimi lesenimi čeveljci, rokice so ploskale v sinhronem ritmu. Otroci rožnatih lic in živahnih kodrov so drveli, oči so se iskrile, noge so cepetale in skakljale v ritmu. Ob čudoviti glasbi - z vzkliki in smehom, v koraku ringaraje s Piščalkarjem.

Meščani so obnemelo zrli v nenavaden prizor, kako otroci sledijo čudaku iz drugih dežel. Odpeljal jih je ven iz mesta, sledili so mu preko reke Weser, odpeljal jih je mimo nasadov jabolk, sledili so mu po cesti mimo gozda, proti gorskemu vzponu.

Za skupino pa so zaostali trije dečki, ki niso dohajali. Eden je bil hrom, drugi gluh, tretji slep. Kasneje so pričali o prizoru, ko je Piščalkar otroke zvabil v jamo, za njimi pa zvalil skalo in jih zaprl v temo brez možnosti povratka.

Je bil Piščalkar psihopatski pedofil, to bomo izvedeli v nadaljevanju. Najprej pa nekaj glasbe.

 

 

Ljudska pripovedka iz mesta Hamelin blizu Hannovra deluje starodavno. O pripovedki priča kaljeno steklo, ki je današnji simbol tega nemškega mesteca. Medtem ko se reka Weser še kar neutrudno vije ob bankinah Spodnje Saksonske, mesto ni več preplavljeno s podganami. Očitno so problem rešili že precej zgodaj, kar ne drži za mnogo drugih mest sveta.

Podgane so nevšečnost, kakršne si nihče ne želi. V srednjem veku so pomenile celo smrt, prenašale so kugo - božjo kazen srednjega veka, ki je pustošila predvsem po mestih. Njihove male, a številčne nogice so plesale ples smrti, ki se je širil iz mesta v mesto. Včasih celo s celine na celino, ko so se pritalni glodavci vkrcali na ladje kot slepi potniki.

Jasno je, da so se oblastniki v takratnih mestih soočali z nerešljivim problemom. Tako je torej prišlo do zgodbe o našem Piščalkarju, mističnem vagabundu magičnih prijemov. Piščalkar ni bil le lovilec podgan, temveč je s pomočjo hipnoze vodil množice bitij tega sveta vse od podgan do otrok.

Zadeva je zanimiva z več vidikov. Ima nekakšen biblični vidik eksodusa oz. migracij otrok s pomočjo uporabe magične piščalke, se postavi tudi vprašanje o trgovini z otroki.

Učinek Piščalkarjeve magične flavtice je seveda nekaj, kar še najbolj budi in straši domišljijo ljudi, na katerih otroke bi lahko vplivali mimoidoči čudaki. Tako je prikazan tudi strah in prezir lokalnih ljudi do tujcev, kakršen je bil mistik iz druge dežele.

A čeprav smo nakazali, kam vse teorije lahko vodijo, se bomo tu obrnili predvsem k enemu vidiku Piščalkarjeve vloge, k njegovi glasbi. Da bi razumeli Piščalkarja, moramo razumeti, kaj počne.

Piščalka je preprosto cevasto glasbilo, v katerega pihamo. S pritiski na luknje se spreminja zračni tok v glasbilu in to spreminja zvočno frekvenco. To naša ušesa zaslišijo kot ton, ki alternira v melodiji. Piščalka je lahko narejena iz lesa ali gline ali mnogo drugih materialov, na primer iz medvedove kosti.

Piščalka je starodavno glasbilo, veliko starejše od naše tokratne zgodbe ali celo človeštva kot takega. V paleolitskem času lova in nabiralništva se je po naših jamah - podobnih tisti, v katero je Piščalkar zaprl otroke, potikal neandertalec. Zanj piščal ni bila samo glasbilo, temveč tudi orodje za preživetje, saj se je s pomočjo resonance zvoka v temačnih jamah orientiral po prostoru. To zgodbo pričajo podobe, naslikane pred 30.000 leti v jamah današnje Francije. Slovenci pa smo lahko navdušeni nad najdbo piščalke iz Divjih bab, najstarejšega glasbila na svetu, starega 60.000 let. Čeprav notnega zapisa iz časa paleolitika ni, si lahko predstavljamo, kakšne zvoke je ta piščal proizvajala.

Prvi ljudje so s pastirskimi piščalmi klicali ptice ali rukali zvoke divjih živali za lov. S primitivno polifonijo in tonalno harmonijo so klicali duhove bogov, ki so se odzivali z zvoki grmenja. Predvsem se je red v obliki harmonije iztrgal iz kaotičnega hrupa, vse skupaj pa je bilo zavito v ogrinjalo misticizma. Glasbenik je bil tako šaman, zdravnik kot tudi priprošnjik, duhovnik in grešni kozel. Spremljal je molitve ob nomadskih in kasneje poljedelskih praznovanjih.

Kasneje, ko se je vzpostavila civilizacija, je bila glasba del kulture, a ta se iz antičnih časov predvsem zaradi pomanjkanja notacije ni ohranila. Po padcu Rimskega imperija in porastu katolicizma v začetku srednjega veka se je glasba umaknila v samostane, prve kraje vračanja k varnosti in obvladovanju.

Na razsežnosti so pridobivali gregorijanski zbori, ki so skozi čas dogradili aranžmaje v spevne in dolge korale, ki so jih poslušali v cerkvah. Glasba na korih je bila počasna in enostavnejša, takšna, kot jo še danes lahko slišimo v cerkvah, v katerih nadvse mogočno odmeva.

Ko so se prve notacije oz. notni zapisi ustalili, so se razširile partiture in glasba se je ločila od glasbenikovega telesa oz. njegovega spomina. Normiranje glasbe je prispevalo k političnemu zedinjenju, tako je tudi Karel Veliki oblikoval politično in kulturno enotnost celine. Obenem pa je prišlo do disenza med oblastno glasbo in ljudsko glasbo, glasbo žonglerjev, pevcev, plesalcev, mimikov, akrobatov in burkačev. Ti so še vedno igrali po spominu.

Ljudje so glasbo želeli poslušati, ker jim je nudila tisto iskreno veselje, ki doživljamo tudi danes. Tako je bila sakralna glasba v domeni cerkve, ljudska pa v domeni src. Seveda je to predstavljalo nevarnost obstoječemu redu.

V 14. stoletju se je cerkvena glasba približala dvorni in oddaljila od glasbe ljudstva, ki je celo izgubilo pravico petja v cerkvah. Dvori so izključili žonglerja, glas ljudstva pa so poslušali le še iz partitur. Igrali so plačani glasbeniki. Potem, ko ni bilo več denarnega izobilja za vse bogato plemstvo, si je minstrel našel novo klientelo: meščane iz novih trgovskih mest. Dvorjan si ni mogel privoščiti stalno zaposlenega glasbenika in tako se je rodil poklicni trubadur.

Popotni trubadur pa je bil tudi naš Piščalkar iz Hamelina, katerega pota so vodila tudi v nova mesteca, v katerih so vladali župani in trgovci. V zameno za davke so od vladarja prejeli mestne pravice. Mesta so pričeli voditi župani, ki so bili močno odvisni od trgovine in cehov. Ti so svoje razkošne stavbe  ponavadi zgradili zraven rotovža, kar vidimo tudi danes, če se sprehajamo po okrašenih ulicah mest in namesto božične smreke uzremo stavbe kakšnega flamskega mesta, kot je na primer Antwerpen. Tam vidimo visoke in ozke stavbe, drugo ob drugi, stavbe, ki zgledajo, kot da tekmujejo v bogatiji razkošja. Na vrhovih teh stavb običajno stoji simbol, recimo kaka mogočna žival, kot je konj ali orel. Ti simbolizirajo denimo to, kateremu trgovskemu sektorju pripada lastnik stavbe.

 

Žal pa lahko zaman iščemo simbol pojočega vrabčka ali npr. lire, ki bi simbolizirala moč glasbenikov. Ti so, kot smo omenili, sprva doživeli desakralizacijo svojega početja s strani cerkve, obenem pa so jih kategorizirali kot poulične “nebodijihtreba” in njihovo početje razumeli kot manjvredno lenuharjenje.

Zgodbo o Piščalkarju iz Hamelina je treba razumeti skozi prizmo početja glasbenika, ki svoj ton ubere z mobilizacijo čustev kot v primeru podgan. Te naj bi predstavljale frustracije in strahove, s katerimi se vsakodnevno soočamo. A skozi glasbo lahko mobiliziramo tudi pozitivna čustva radosti in veselja, kakršna poznamo pri otrocih. Če glasbe ni, nas frustracije grizejo od znotraj, radoživost pa izgine.

V nadaljevanju se bomo vrnili v današnji čas. Najprej pa glasbeni intermezzo urbanega posebneža, Vikinga iz newyorške 6. avenije po imenu Moondog. Poslušali bomo njegov komad Birds Lament.

 

 

Danes nimamo problemov s tem, da glasbe v našem prostoru ne bi bilo dovolj. Celo nasprotno, glasbe je morda preveč. Oddaja Čisto pravni gusar vas spodbuja, da se odpravite na Prešernov trg na kakšnega kuhančka, pogledat z lučkami osvetljeno smrekico. Skušajte pa ne le gledati z očmi, temveč tudi poslušajte z ušesi. Navsezadnje bi morali svet zaslišati, ne le videti, kot pravi Jacques Atalli v svoji knjigi Hrup.

Ob spuščanju po z zvočniki okrašeni Čopovi boste morda zapazili fanta s klarinetom, ki igra Đurđevdan, kljub temu da je približno šest mesecev od slovanskega praznika, ki še posebej odzvanja v pravoslavni kulturi. Čeprav je res, da naj bi sv. Jurij  nekje na obrobju Ljubljane ubil zmaja, se zdi, da ta naključnost ne premore prave povezave z zmajevim duhom Ljubljane.

Če nato zakorakate nekaj metrov naprej v smeri Tromostovja, boste zaslišali zvoke harmonike zabuhlega raztegovalca meha, ki z malce premraženimi prsti nadvse po svoje razteza ritem in tonaliteto sicer poznanih viž. Ob nogi ima napis, ki jasno sporoča, da igra slovensko glasbo - to sta seveda tista polka in valček, ki ju je k nam od drugod pripeljal Avsenik pred okoli 70 leti ... Slovenski harmonikar z javno deklaracijo o glasbi pove, da je njegova takšna, kakršna bi tam morala  biti. Na prešercu bi se morala igrati izključno slovenska glasba. Kot ptica v kakšnem Attenboroughovem dokumentarcu tekmuje za prostor, ki ga označuje z zvokom svoje harmonike.

Takrat pa izza čoška uleti popotna druščina vagabundskih nomadov, ki gypsy swingajo svetovne zimzelene in s svojim malim truba bandom preglasijo slovenskega reveža s harmoniko, ki jih nemočno opazuje. Če bi bil glasbeni vagabund samo en, bi ga Slovenec morda že pošolal, a bilo jih je več in tista pločevinasta truba je izgledala nevarno, Ljubljanica pa premrzla za zimsko čofotanje s harmoniko.

Tako je zate kot mimoidočega sprehajalca poskrbljeno v času prazničnega vzdušja. Upoštevane so vse preference tvojega glasbenega okusa.  Temu dodaj še kartonasti zvočnik iz pajzl šopa, ki hrumi nad vso to kakofonijo. Prižgan je tudi tisti zvočnik iz bližnjega gostinskega obrata, kjer ljubljanska gospoda pije fina vina, ne ozirajoč se na kraval, ki ga naš pesnik France posluša cele dneve.

Turisti se čudijo bogati ponudbi palet vseh zvočnih barv in se sprašujejo, čemu na njihovih glavnih trgih v dokaj zmernem ambientu, primernem za pogovor, stoji samo en zvočnik, namenjen vsem. Kakšna diskriminacija!

Tujec iz germanskih mest res doma ne doživi takšne ponudbe, kakršna je pri nas sredi malega Prešernovega trga. Lani bi jo lahko, namesto da bi sredi Dunaja poslušal filharmonike, užgal direktno na ljubljanskega prešerca, kjer bi bil deležen bogatega kolaža viž, ki so res ponos Prešernovi Sloveniji.

Za silvestrovo je tam pela Helena Blagne, rojena Jelena Blagojević in pokristjanjena v slovensko estradno divo, igrala je tudi županova prijateljica Danijela, ki je užgala nekaj svojih hrvaških. Seveda žur ne bi bil popoln, če mu ne bi pridodala skupina Kingston, ki mrzle večere pogreje z zvoki karibskega arhipelaga na slovensko zabaven način.

Ja, lanskoletni silvestrski program zrcali vsakodnevne momente, ki se dogajajo v boju za prevlado malega trga sredi Slovenije. Morda je boj v Ljubljani izgubljen, ker so županova ušesa gluha za kulturno politiko. A o tem se niti ne bi pogovarjali, če bi šlo za njegovo privat žurko in se ob tem ne bi razdeljeval javni denar s strani občine, ki jo podpirajo davkoplačevalci.

Seveda lahko župan potegne asa iz rokava in reče - to je pač muzika, kakršno ljudje hočejo. In prav ima, to ljudje res hočejo! Kraval, šund in shizofrenost.

Sporočilo današnjega Čisto pravnega gusarja v steklenici je, da glasba mobilizira občutke, tako dobre kot slabe.

Morda je problem v tem, da preveč glasbe naredi čute otopele. Pozabi se na to, kako je pravica do tišine eden osnovnih pogojev normalnosti in zavedanja lastnih misli. Tega za razliko od naprednejših evropskih držav v kakofonični Sloveniji, žal, ne razumemo.

Hvala, posadka, ker ste tudi tokrat ostali z nami na plovbi s Trubadurjem. Ob koncu oddaje pa mahamo tudi Marku Breclju, ki mu želimo, da bi ga nova ušesa koprskih glav bolje uslišala in spregledala dlje od priletnega parazitizma belega črnca, kot sam pravi, da se počuti.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

A kdo, mogoce, ve, kje je Rangusovo nabrezje?

(Odgovor:
Gres mimo Preserca naravnost, v lepso prihodnost, potem pa, pri prvem semaforju, skrajo na levo. )

kul, tnx za info :)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness