Ostra britev, top učinek

Ostra britev, top učinek

Oddaja
5. 12. 2018 - 10:15

Stara modrost pravi, da na tem svetu obstoje dvoji – brivci in norci. Prvi z ostrim rezilom brijejo druge. In če se da, zabrijejo do golega. Drugi se bolj ali manj pustijo briti. Dokler ne teče kri. Danes bomo brili norca, plemenitega, z namenom, da zarežemo v jezikoslovno polje, ki se ponaša z imenom frazeologija. Na frekvenci 89,3 MHz spremljate oddajo Kikokerdače. In naše izhodišče tokrat bo, kot rečeno, en plemeniti.

Plemeniti: “Ampak glava, v tem primeru, kot ga vi ponujate, gre pa k hudiču. Pa ne mislim, da gre glava k hudiču, pri marsikom je že šla glava k hudiču, zato ker je prazna. Morda pa razmišljajo o ruski rulet na ta način zato, ker v prazni glavi, če se ustreli, je to strel v prazno.”

Toda najprej – šnelkurz, ki ga slovenistična srenja lahko preskoči. Torej, gospod Plemeniti je posebej zverziran v šminkanju pomenov na izrazni ravni, to mu nadvse ratuje z rabo frazeoloških enot, nekaj ste jih lahko ujeli: ‘Gre pa k hudiču’, ta frazem je rabljen v pomenu propasti, izginiti, celo umreti. ‘V prazni glavi’ bi pomenilo, da govorimo o neumnem, nevednem človeku. ‘Strel v prazno’, s tem izrazom pa povemo, da je nekaj bilo povsem zgrešeno, nepravilno opravljeno. Vse to so frazemi, če uporabimo trenutno najbolj nevtralni termin za poimenovanje osnovne enote frazeologije. Pri poimenovanju prav te se namreč že zaplete.

Sredi 20. stoletja se je frazeologija v jezikoslovju začela vzpostavljati kot samostojna disciplina z lastnim aparatom, torej tudi terminološkim. Josip Pavlica leta 1960 v Frazeološkem slovarju v petih jezikih uporablja “frazo”, problem tega poimenovanja je, da fraza nastopa tudi v pomenu “puhlica” in je neterminološka. V tistem času se je v ameriškem (anglističnem) jezikoslovju kot vodilna smer oblikovala tvorbeno-pretvorbena slovnica, ki si je “frazo” rezervirala zase; izraz je tako postal tudi definicijsko preobremenjen. V slovenski prostor je frazeologijo v modernem smislu prvič teoretsko umestil dr. Jože Toporišič (valda) s prispevkom K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije (1973/74). Svojo izbiro poimenovanja utemelji kot skladno s strukturalističnimi načeli, izraz naj bi bil analogen drugim, kot so morfem, fonem, leksem – torej frazeologem. Že na prvi pogled je jasno, da analogija ni bila najbolje izvršena. Dr. Erika Kržišnik uporablja ustreznejši izraz frazem.

V angleškojezičnem jezikoslovju boste pogosteje našli še eno terminološko izbiro, tj. idiom. Oba izraza, frazem in idiom, izvirata iz grščine, s tem da fraz- izpostavlja način povedanega, torej ‘s katerimi izrazi’, idiom- pa ‘s kakšnimi posebnimi, nenavadnimi pomeni’. V prvem primeru je opazovalska pozornost na izrazu oziroma obliki, v drugem pa na pomenu. Iz tega sledi tudi ugotovitev, da rusistična teorija, ki operira z izrazi ‘fraz-’, kot osrednjo lastnost frazeoloških enot navaja stalnost, medtem ko anglistična frazeologija z izrazi ‘idiom-’ zaznamuje idiomatske enote, pri katerih pomen celovite enote ni izpeljiv iz pomenov posameznih sestavin, ugotavlja Kržišnik v prispevku Idiomatska beseda ali frazeološka enota.

Še pred iskanjem ustreznega poimenovanja osnovne enote frazeologije bi lahko na dolgo in široko razpravljali o možnostih čim bolj enotne in jasne definicije vede same. V osnovi je frazeologija jezikoslovna disciplina o frazeoloških enotah, predstavlja pa tudi nabor le-teh. Gre za anomalno vzporedno podravnino besedne, besednozvezne, stavčne in besedilne ravnine, frazemi kot anomalne jezikovne oblike se namreč pojavljajo na vseh jezikovnih ravninah od leksikalne do besedilne. ‘Cvirnati jo’, ‘iti k hudiču’, ‘srce pade v hlače (komu)’ in ‘Tiha voda bregove dere.’ – vse to so frazemi, ki morajo zadostiti temeljnim široko sprejetim kriterijem.

Tako Charles Bally leta 1909 avtomatizirane besedne zveze loči od aktualiziranih in jim kot temeljno lastnost pripiše stalnost – te zveze besed se torej ne tvorijo sproti. Njegov učenec Viktor Vladimirovič Vinogradov  predstavi osnovne tipe frazeoloških enot in poleg stalnosti kot temeljno lastnost izpostavi nemotiviranost, tj. neizpeljivost pomena besedne zveze iz vsote pomenov njenih sestavin, kar poimenuje tudi z izrazom idiomatičnost.

Idiomatičnost lahko razložimo s primerjavo frazemov ‘iti k hudiču’ in ‘iti rakom žvižgat’. Vinogradov in kasneje tudi Toporišič in kasneje tudi slovenistična študentarija bi se strinjali, da iz sestavin prvega primera veliko lažje razberemo pomen frazema, medtem ko si pri drugem veliko težje predstavljamo pomensko povezavo med žvižganjem rakom in smrtjo, gre torej za frazeme z najvišjo stopnjo idiomatičnosti. Mednje sodijo tudi npr. ‘iti po gobe’, ‘rdeča nit’, ‘iti se solit’, ‘vleči dreto’, ‘priti na kant’, ‘pijan kot mavra’, ‘brati/peti komu levite’. Dreta, kant, mavra, levite, so vam padli v uho? Gre za sestavine besedne zveze, ki imajo samo eno povezovalno možnost, so monokolokabilne oziroma enopovezovalne in nimajo leksikaliziranega pomena. Monokolokabilnost je temeljna anomalija frazeološke enote, ki jo potemtakem lahko razlagamo kot enoto, sestavljeno iz sintagmatsko in/ali paradigmatsko anomalnih sestavin. Spotoma lahko razložimo tudi pojem kolokabilnosti ali soumešečnosti, gre za sintagmatiko pomenonosnih jezikovnih enot, povezovanje enot na oblikoslovni ali pomenski ravni.

In če se vrnemo k idiomatičnosti: na podlagi te lastnosti frazeoloških enot se jezikoslovci delijo na tiste, ki razumejo frazeologijo v ožjem smislu – in štejejo med kriterije tudi idiomatičnost – in tiste, ki jo mislijo zelo široko. Med njimi je bil tudi Jože Toporišič, saj je v frazeologijo uvrščal vse stalne zveze besed, tudi npr. strokovne večbesedne zveze tipa ‘delavsko samoupravljanje’. Slovar slovenskega knjižnega jezika z ločitvijo terminološkega in frazeološkega gnezda naredi bistveno potezo, s tem gradi na razumevanju frazeologije v ožjem smislu. Frazeme tako najdete v frazeoloških gnezdih slovarskih gesel in v frazeološkem slovarju (2011), avtor katerega je Janez Keber.

Po vsem do sedaj povedanem bo enostavno razumeti delitev besednih zvez na proste in stalne, slednje pa na nefrazeološke (nimajo idiomatskega pomena) in frazeološke. Ko se zgodi prehod anomalne enote, za katero je značilna omejena pretvorljivost – frazem ‘pojdi se solit’ funkcionira le v velelniku – v regularno - kot če bi npr. rekli ‘solim se’ – ne moremo več govoriti o frazeološki enoti. Stalnost v frazeologiji je predvidljiva in/ali omejena variantnost.

Poleg stalnosti in idiomatičnosti med temeljne lastnosti frazemov sodita tudi večbesednost in ekspresivnost. Večbesednosti zadostijo frazemi, sestavljeni iz najmanj dveh besed, pri čemer se začrta spodnja meja med besedo in frazemom. Na tej fronti se gibljejo minimalni frazemi, ki vsebujejo eno polnopomensko besedo in klitično obliko, ta je pogosto predlog (‘na lepem’) ali oblike jo, ga, jih (‘lockati ga’). Zgornja meja, meja med besedno zvezo in stavkom, je prav tako težko določljiva. Toporišič pri delitvi frazeoloških enot na besednozvezne in stavčne sledi Šanskemu in jih razdeli na rekla in rečenice, pri čemer naj bi imeli slednje “stavčno strukturo, natančneje rečeno strukturo povedi”, ob tem pa je spregledal primere tipa “hlače se tresejo (komu)”, ki imajo stavčno strukturo, a niso povedi.

Še zadnja lastnost frazemov je ekspresivnost, ki je posledica tako pomenskih premikov kot oblike. Frazemi niso zgolj poimenovalno, denotativno jezikovno sredstvo, pač pa tudi vrednotenjsko; v primeru, kot je ‘boljša polovica’ v pomenu ‘žena’, je dodatni pomen, ki ga z rabo frazema realiziramo, najmanj ironičen. Rime, asonance in ritmiziranje prispevajo k ekspresivnosti, ki je posledica oblike; primer za to je npr. frazem z asonanco – ‘žlahta, strgana plahta’.

Zdaj ko smo dali skozi šnelkurs o (slovenski) frazeologiji, lahko za trenutek predahnemo, poslušamo komadič. Tokrat Škandal v rdečem baru. Potem pa k Plemenitemu.

Na frekvenci 89,3 MHz poslušate mesečno sredino rubriko Kikokerdače, ki jo tokrat posvečamo frazemom. Ilustrira in nameče Plemeniti:

“Denar leži na tleh, pobrati ga je treba. Ampak zgleda, nekateri imajo tako polne žepe, da se jim niti denarja, ker ne gre direktno v njihove žepe, ampak v državni proračun, se jim niti to ne ljubi narediti.”

Denar leži na tleh. Frazeološke enote so sekundarni jezikovni znaki, kar nam omogoča, da jih lahko razumemo na ravni proste besedne zveze, “dobesedno”, in na ravni frazeološke besedne zveze, s frazeološkim pomenom. Ko govorimo o tej zmožnosti, imamo v mislih semiološko potenco frazemov, ki v rabi pomeni možnost dvojnega branja. Pri tvorjenju ali sprejemanju besedil se tako realizira ena ali druga semantična raven.

Frazemi se glede na način branja, ki ga dopuščajo, delijo na take, ki jih lahko beremo enojno, dvojno ali mešano. Omenili smo že primere frazemov, v katerih nastopa sestavina, ki nima samostojnega izvenfrazemskega življenja. To so monokolokabilne, enopovezovalne sestavine, primer: ‘ne reči ne bev ne mev’. Ti frazemi imajo samo frazeološki pomen.

Dvojno branje je lahko hkratno (sinhrono) ali izločevalno (disjunktivno). Med hkratne spadajo npr. izkretenjski frazemi tipa ‘povesiti glavo’, ki hkrati opisujejo neko kretnjo, nanašajo pa se tudi na reakcijo, ki tej kretnji pritiče, v konkretnem primeru je to npr. potrtost, žalost. Primer za izločevalno dvojno branje je frazem, ki ga uporabi Plemeniti: denar leži na tleh. Če res leži na robu pločnika, ga poberemo, situacijo si lahko najmanj zamislimo; lahko pa zvezo beremo tudi frazeološko – priložnosti za zaslužek je domnevno veliko, samo zagrabiti jih je treba ali kaj podobnega. Mešani, kombinirani tip branja je možen v primerih, ko ena izmed sestavin frazema nastopa v slovarskem pomenu, drugo pa lahko beremo dvojno, npr. ‘obljubljati zlate gradove’.

Plemeniti: "Vse bo fino, vse bo boljš, ampak ni boljš, slabš je."

Če smo že na začetku napovedali, da bomo brili norce, je zdaj nastopil ta čas, ko bomo skušali pokazati, zakaj so frazemi zelo ostre britvice, ki lahko zarežejo, a ne ranijo. Izrazi, ki omogočajo dvojno branje, so večpomenski, pogosto evfemistični; zvito prikrito zlonamerni so priljubljeni med govorci, ki z njimi operirajo tako, da se lahko kasneje zagovarjajo, češ da so bili popolnoma dobronamerni, ali zanikajo pomen, ki so ga morda spregledali prejemniki sporočila. Kljub temu da je večini domnevno jasno, kaj so z izrečenim mislili, jim nihče ne more dokazati, da je temu res tako – norce je pač mogoče briti … in tako brijejo norce. Jezikanje omogoča svinjsko kamuflažo in sprenevedanje, kar nenazadnje dokazuje tudi t. i. medijska prostitucija, ki jo je iznašel Janez. Tako se brije norce, reže z ostro britvico, ki učinkuje topo.

Plemeniti: "To so pač zadeve, ki jih lepo zavijemo v celofan in lepo vržemo stran."

To so pač dnevne doze prikrito škodljivih idiotizmov, če se izrazimo nefrazeološko. Še naprej pesni Plemeniti.

Plemeniti: "Jaz mislim, da tukile se govori ... Am ... Gre za špetir o jedilniku in receptih, medtem ko pa vsi vemo, da posode ni nikjer, kuhinja je pa greznica, pa tudi tista posoda, ki je, je verjetno že počena."

Če zaključimo: frazemi so pogosto sredstva šminkiranja sporočil, olepševanja in če kaj, od človečanstva terjajo razumevanje sporočila v skladu s kontekstom, ki pa se ga neredko raje spregleda, predrugači, preinterpretira … Paradoksi, ironija, budalščine.

Plemeniti: "Jaz si predstavljam, da nekaterim je veliko do tega, da gre vse k hudiču."

Spretnost v izražanju se med drugim kaže tudi v posrednem, a lucidnem zaobjemanju bistva. “Pol naj se pa bere, kokr se ve, dá in zna.”

Plemeniti: "Fino, fino, krasno, super, ne more bit lepš, mislm, na bruhanje mi gre."

To je bila sklepčna poved. In to je bilo odvečno pojasnilo. Do naslednjič.

Plemeniti: "In kaj mi, mi pa bomo cvilili tukaj in kako se imamo fajn in kako je Bruselj prekrasna prestolnica in kako ima Juncker išias, pa še kakšni drugi imajo lumbago in druge zadeve ... To je bodočnost naše prelepe domovine."

 

Tehniciral Linč.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness