Avantdale Bowling Club: Avantdale Bowling Club

Avantdale Bowling Club: Avantdale Bowling Club

Recenzija izdelka
3. 1. 2019 - 19.00

Years Gone By / samozaložba, 2018

 

Tom Scott je emsi, doma v novozelandskem Aucklandu, ki si je kruh v preteklosti služil z rapanjem v nekaj hiphopovskih skupinah, na primer v Home Brew ali Average Rap Band, a je z omenjenimi projekti vedno dosegal le lokalno prepoznavnost. V tovrstnih sodelovanjih je zorel tako kot emsi kot tudi kot producent, si širil obzorja, spoznaval lokalne in tuje glasbenike ter živel in pustil, da mu življenje pripravi teren za osebno izpoved. Scott namreč v vseh intervjujih, zapiskih in bombončkih, ki spremljajo avgustovsko izdajo Avantdale Bowling Club, poudarja, da so bile vse pretekle izkušnje, življenjske tegobe in predvsem izhod iz njih gorivo za izdelek, ki ga tokrat predstavljamo v Tolpi bumov.

In kaj je Avantdale Bowling Club? Dajmo prostor najprej bendu, tako kot ob pristnih jazzovskih priložnostih ... Za instrumentacijo na albumu skrbi četica glasbenikov, nekateri med njimi so Scottovi glasbeni heroji, spet drugi dolgoletni prijatelji. V albumskem kolofonu denimo najdemo več klaviaturistov, med njimi sicer prevladuje Guy Harrison, nekaj basistov, tu izstopa Tom Dennison, več trobilcev, pihalcev, backvokalistov ter več bobnarjev, med katerimi se največkrat pojavi Julien Dyne. Scott je album skozi številne različne studijske seanse pripravljal približno štiri leta, na snemanja prinašal zgolj grobe aranžmajske koncepte ter pripravljena besedila, jim nato na placu v interakciji z glasbeniki pustil, da vzhajajo in se razrastejo, vseskozi pa v mislih skrival koncept jazz-rapa.

Pri Avantdale Bowling Club ne gre za vzorčenje jazzovskih komadov drugih, tudi historičnih zasedb, kakor smo tega v jazz-rapu najbolj vajeni. Tu gre prej za varianto, ki se je je verjetno na najbolj zapomnljiv način ob svojih Jazzmatazz rap projektih posluževal veliki Guru emsi dvojca Gangstarr. Guru je seveda po zaslugi lastne izpostavljenosti v Jazzmatazzove aranžmaje lahko vključeval večja imena ameriškega jazza, kot so Donald Byrd in Roy Ayers ali pa Lonnie Liston Smith. Gre za aktivno snemanje in vključevanje jazzovskih glasbenikov v samo instrumentalno produkcijo, na katero raper v besedi pristavi še svojo življenjsko filozofijo. Podlage so same po sebi jazzovske kompozicije z repetitivno ritem sekcijo, ki bi prav lahko delovale tudi kot instrumentali oziroma samostoječe skladbe in bi v jazzovskih kontekstih verjetno delovale konzervativno oziroma celo neizvirno. V hiphopovskih krogih, kamor to glasbo s svojim rapom uvrščajo jazz-raperji, pa tovrstno početje tudi zaradi vezanosti in vzporednic v zgodovinah obeh žanrov pridobi skoraj neizpodbiten večvrednostni, celo visokoumetniški pridih.

Tako je verjetno že zaradi tematik in resnosti, ki jih od človeka, ki se jazz-rapa loti, terja sam žanr. Tu torej ni zajebancije. Dostaviti moraš relevantna sporočila, relevantne izkušnje, relevanten vajb. Vajb zavednega človeka, ki z razkritjem lastnega uma demonstrira tendenco do poštenih, nenasilnih, pozitivnih odnosov in sporočil, namenjenih drugim, sebi, svetu. Jazz-rapa in zavednosti se torej ne da pofejkat. Si ali nisi. Razmišljaš ali pa pač ne. In Tom Scott razmišlja. Je prizemljen modelček iz predmestja Aucklanda, ki pač živi lajf in je pripravljen o njem enako prizemljeno in iskreno, kot ga živi, tudi spregovoriti.

In kakšen je Scottov lajf? Dokler si otrok, je lepo, igraš se v svojem domačem kvartu, greš v šolo in vse to, pol greš kao za umetnika, čas beži, ti se zajebavaš, dvajsetih se spominjaš megleno, nimaš za flet, itak si non-stop brez keša, to leto je bilo substanc preveč, drugo leto jih bo še več. Si že par let čez tridesetko, v bistvu pa niti ne veš, če si že sploh zares med odraslimi. Za povrh izgubiš kakšnega človeka, padeš v depro, pomisliš na predajo ... No, potem se v vse to vplete še otrok. Game-changer v usranih plenicah, kozlanjem po oblekah in vse ostalo. Tvoj svet se naenkrat vrti okoli telebajskastega sonca, cilji se zvedejo na smeh, na skrb za nekoga, na to, da lajf samo traja. Odrasteš pač.

Takšno eksistencialno melanholijo slika plošča Avantdale Bowling Club, ponuja obilico priložnosti za razmislek o raznovrstnih temah, dotakne se dvoličnosti drog, frendov, celo politike - žal, politiki niso pošteni niti na Novi Zelandiji; dotakne se mladosti, starosti, zapitih staršev, stanovanjske problematike, doma, revščine, bogatih, skratka vsake drobtinice, ki dan polepša ali ga zjebe. No, podlage na albumu dan gotovo polepšajo. So počasne, bogato okrašene s klavirskimi, basovskimi, trobentaškimi, pihalnimi in drugimi orkestrskimi linijami, uvrstili bi jih lahko v predalček neambicioznega jazz-revivala, a kljub jazzovskemu predznaku se v njih znajde tudi marsikaj modernega. Skladbe Avantdale Bowling Club obogati tudi z različnimi prehodi in komadi znotraj komadov, ki albumsko naracijo mehčajo in lajšajo procesiranje gore emsijevih informacij. Scott je resnično izdelan, praktično brezhiben emsi in ta plata predstavlja vrhunec, ko se je dokončno sprostil, predstavil svoj do potankosti izbrušeni skill in predvsem sebe. Poslušalca pa izziva, od njega zahteva pozornost. Kdor prisluhne, bo nagrajen.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness