Body/Head: The Switch

Body/Head: The Switch

Oddaja
16. 12. 2018 - 19.00

Matador, 2018

 

V tokratni Tolpi Bumov predstavljamo album The Switch izpod prstov oziroma pedal Billa Nacea in Kim Gordon, torej dua, ki operira z imenom Body/Head. Njun tokratni drugi dolgometražec je izšel pri založbi Matador letos poleti, ker pa albumi nimajo določenega roka trajanja, bomo album The Switch pač poslušali konec decembra, ko je vtis poletja že dodobra zbledel. Album se po sestavi od predhodnega dolgometražca Coming Apart iz leta 2013 razlikuje v izvedbi, saj so bili komadi Kim in Billa v preteklosti bolj pesemsko strukturirani v karikiranem smislu kitice-prehoda-refrena. Na albumu The Switch pa kitarista pesmi ne komponirata vnaprej, temveč te zgolj nastajajo v jam sessionih z včasih za poslušalca nepredvidljivimi konci. Zaradi jammovskega načina igranja in snemanja albuma komadi v daljših segmentih utripajo v repeticijah zgolj nekaj različnih distorziranih zvokov. Zidovi nastavljenih zvočnih tekstur pa se, kot se zdi, ob ravno pravih trenutkih vseeno odpeljejo v določene teme, na katerih se posamezni komadi postavijo na noge ali razpadejo. Zanemariti seveda ne gre niti vokala, s katerim Kim napol v govoru vstopa s krajšimi odmevajočimi vpadi v že tako odmevne distorzirane zvočne bloke. Muzika s plošče The Switch ne stoji pri miru, kljub odsotnosti bobnov in občutni redukciji posameznih drugih elementov, občutek ritma omogoči že omenjeni pulz distorziranih kitar. Statika in surovi zvoki iz ojačevalcev v prvi vrsti asociacije verjetno poženejo v smer glasnega, na pol kontroliranega nojza, kar pa v primeru albuma The Switch ne izključuje tišjih in bolj delikatnih momentov.

Album za vse tiste, ki ste duet zgrešili v Kinu Šiška leta 2012
 / 30. 11. 2016

Album torej gradi na določeni improvizirani teksturi zvokov in je daleč od težkih rock hitičev. Daleč od česarkoli klasičnega v odnosu do posnetih albumov pa so tudi koncerti dua Body/Head. Ti niso poskusi reprodukcije studijskih posnetkov z albumov, postavljeni pod bele luči in pred obličje publike. S koncertom se dejansko šele začne bitka, ki jo bijeta Kim Gordon in Bill Nace s svojima kitarama. Oba sta stara znanca odrov in koncertov, ki svoje nastope sicer začenjata z mislijo na posnete komade z izdanih dveh albumov, a se ti običajno nato odvijejo po svoje. Kot v dokaz (pa ne da bi ga zares potrebovali, zgolj v prijeten posluh) se v sklopu posnetkov živega koncerta s festivala Big Ears v Knoxvillu v Tennesseeju, ki je zabeležen na EP-ju No Waves, nahajajo komadi s koncerta, ki delujejo na enak način kot posnetki s studijskega albuma The Switch. Ambientalni nojz jam premeščen na oder in z odra nato prestavljen v studio. Sicer pa smo koncerte Body/Head slišali tudi že na tukajšnjih odrih, zadnji se je namreč zgodil v Kinu Šiška leta 2012, na naši spletni strani pa lahko poiščete tudi RŠ recenzijo. Med živimi nastopi Body/Head na platno projicirata upočasnjene, skoraj statične vizualije, nekako v stilu videov, ki sta jih posnela za pesmi Last Mistress, Can't Help You ali Abstract s prvega albuma Coming Apart. Poleg očitnih feminističnih tendenc Kim Gordon je tudi Naceovo delo v povezavi s filmom še eden očitnih polov muzike in zvoka zasedbe Body/Head. Naslov albuma Coming Apart je izposojen iz naslova filma, ki je nastal konec šestdesetih let, sinopsis filma pa v grobem napove voajeristično dinamiko muzike dua. Ne le naslov albuma, temveč tudi samo ime benda je zraslo iz analiz in ogledov filmov kontroverzne francoske režiserke Catherine Breillat. Od aktualnejših filmov pa se izvajalca naslanjata na odlično uporabo zvoka v filmu Nikoli zares tukaj režiserke Lynne Ramsay.

Skoraj do zaključka današnje recenzije se nam je uspelo vzdržati neposrednih primerjav in navezav dua Body/Head na glasbo, ki je močno zaznamovala preteklost obeh izvajalcev. Bill Nace kot kitarist v mnogih zasedbah iz miljejev od jazza do nojza ter Kim Gordon, ki je trideset let živela in igrala muziko benda Sonic Youth. Kako je biti dekle v bendu, predvsem pa v bendu, kot je bil Sonic Youth, je z ironičnim naslovom knjige Girl in a Band opisala v svojih spominih na pretekla desetletja. Poleg muzike se Gordon ukvarja tudi z umetnostjo - tako v praksi kot v teoriji. Leta 2013 je denimo izdala tudi zbirko tekstov Is It My Body? Nenehno nasljavlja in se vrača k že omenjenim vprašanjem ženske v bendu, vloge spola - na odru, v muziki in v sodobni umetnosti. V družbi z Naceom pa se zdi, da je Gordon osnovala Body/Head z mislijo na premeščanja in prepletanja pozicij moči med spoloma kot tudi z mislijo na razlike, ki jih navaja v oziru do preteklih floskul lepih umetnosti v kontrastu z uporabnimi umetnostmi alla - moški ustvarjajo pravo umetnost, preizkušajo meje v muzikah, ženske pa zgolj ustvarjajo nakit in pojejo pesmice. Gordon se je v svojih tekstih in nenazadnje muziki identificirala z Riot grrrl gibanjem in specifično frazo girl power, ki jo je članica benda Bikini Kill Kathleen Hanna v kontekstu markantnih glasbenih izvajalk iz preteklosti skovala v devetdesetih letih, torej še preden je bil slogan populariziran in pogosto napačno tolmačen s strani pop kulture. Večina članov benda Sonic Youth je po razpadu leta 2011 svoje glasbene kariere nadaljevala, a se zdi, da se je zgolj Kim, denimo s projektom s tolkalko Ikue Mori in nenazadnje z Body/Head, konkretneje oddaljila od zvokov svoje sonične mladosti. Kim Gordon pa sicer za prihajajoče leto napoveduje tudi solistično izdajo. Go girl power!

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.