Samozaložba, 2018

Čeprav je ljubljanska indie zasedba In the Attic v večjem delu še mladoletna in se je širši javnosti nenazadnje predstavila z nastopi in zmago na lanski izvedbi dijaškega glasbenega tekmovanja Špil liga, se zdi, da njen debitantski album Jimmy's gleda daleč onkraj te mladosti in neizkušenosti. Plošča sama po sebi ni prav nič najstniško zaletava ali mladostniško lahkotna, hkrati pa že kaže tudi umetniško ambicioznost in premišljenost bendov s precej daljšo kilometrino.

Album v prvi vrsti preseneča že s svojim konceptom, saj v splošnem predstavlja bolj kot ne celovito pripoved o nekem Jimmyju, hkrati pa uspe biti skozi posameznika tudi družbeno angažiran in denimo odsevati vpliv, ki ga ima nanj hektična, potrošniška sodobna družba. Tovrstno ustvarjanje alternativnih, fiktivnih podob, oseb ali svetov v mitologiji rokenrola sicer pogosto povezujemo z velikimi bendi, ki so se na ta način na primer soočali z nasičenostjo ali željo po osvoboditvi lastne medijske persone, kot se je denimo zgodilo s poročnikom Pepperjem leta 1967, Ziggyjem Stardustom leta 1972 in nenazadnje tudi z letošnjim hotelom Tranquility nekdanjih najstniških herojev Arctic Monkeys. Kar s to potezo po drugi strani doseže najstniški trio In the Attic, je predvsem preseganje vsakdanjega doživljajskega izraza, običajno značilnega za mlade bende, ki se ob pisanju besedil največkrat tesno oprimejo lastnih (travmatičnih) izkustev. Hkrati je plošča besedilno presenetljivo kompleksna in dodelana, kar lahko povežemo še z dejstvom, da gre za mednarodno rusko-avstralsko-slovensko trojico, ki se je spoznala med šolanjem na ljubljanski enoti Britanske mednarodne glasbene šole.

Hkrati se album zvočno nikoli ne zdi zares trendovski ali zeitgeistovski, bend je namreč vsaj v segmentih mešanica vseh zgoraj omenjenih, v živo igra tudi priredbe Pixies in The White Stripes, v osnovi pa je predvsem vezan na alternativni rock, občasno tudi na blues iz devetdesetih. V tem z raztegljivim, prepričljivim vokalom Tatiane Smirnove spomni tudi na altrock legende Hole ali The Breeders, poleg tega bi lahko bendovo ime, ki v osnovi seveda pomeni na podstrešju, morda razumeli tudi kot indie podstrešje, In the Attic pa se, mimogrede, imenuje tudi eden izmed najzgodnejših komadov indie eminenc Arcade Fire. A z vsemi temi referencami vendarle ne gre pretiravati. Trio gotovo še ne zveni samosvoje, a v kombinaciji raznovrstnega, dinamičnega igranja kitare Edvarda Hadalina ter sofisticiranega, potrpežljivega basiranja in bobnanja Chrisa Charleswortha, sicer zdaj tudi člana dijaškega benda Garlik, morda favoritov za zmago v letošnji ediciji Špil lige, nikoli niti ne izpade posnemovalsko ali pretirano fanovsko.

Bendovo samoiskanje na albumu Jimmy's predstavlja predvsem iskanje in vzdrževanje dinamike, s katero bi v štiri- in petminutnih komadih vzdrževali poslušalčevo pozornost, kar znotraj okvirov razmeroma predvidljivega žanra gotovo ni lahka naloga, In the Attic pa na tem terenu uspejo predvsem v primerih, ko osnovno formulaično strukturo nadgradijo s spevnimi refreni ali z bolj kot ne posrečenimi hookovskimi podaljški. V nekaterih (pre)dolgih in morda preveč neizrazitih komadih sicer dobimo vtis, da bi bend v slogu omenjenih Pixies lahko med deli skladb kdaj prehajal tudi hitreje in bolj nenadno ali pa da bi lahko skušal zaigrati in povedati predvsem tisto najnujnejše. Na podoben način namreč učinkujejo tudi besedila, ki so v nekaterih skladbah kar preveč kompleksna in obtežena s pomeni ali rimami, s tem pa v smislu rockovskega besedilopisja ne najbolj učinkovita, prvenstveno že zato, ker poslušalstvo glasbe v večini ne dojema na tako kognitiven način.

V spomin se hitreje zapišejo skladbe, kakršna je denimo tista v sredici plošče, energična, brezkompromisna Crush Your Hand, v kateri se ves čas ponavlja le par stavkov, na mestu refrena pa tu stoji le en dolg medmet. Skladbi Stupid Fish in zvestim fanom ljuba Shrooms po drugi strani prepričata predvsem s spevnima refrenoma, ki še več življenja vdahneta tudi preostankoma skladb. Med počasnejšimi, elegantnejšimi komadi velja izpostaviti predvsem Morphine Dreams. Ta nakaže bendovo sposobnost grajenja atmosfere, ob čemer ključno vlogo sicer odigra pevkin najimpresivnejši vokalni nastop, ki je dovolj prepričljiv, da dele pesmi nosi in povezuje tudi že sam po sebi.

Tudi med temi skladbami sicer nobena ne zveni povsem sveže ali presenetljivo, vsekakor pa funkcionirajo dovolj dobro, da izpostavijo izstopajoče nadarjen in tudi glasbeno razgledan, izobražen bend. V prihodnje bomo od In the Attic morda pričakovali komade, napisane z več ostrine in z več zvočnimi presenečenji, predvsem zato, ker se zdi, da je trio dovolj talentiran, da bi si lahko privoščil biti tudi bolj sproščen ali impulziven in bi se lahko bolj prepustil brskanju po nezavednih, manj znanih delih sodobnega indie podstrešja.

Jimmy's je plošča, ki svoje čare razkriva presenetljivo počasi in prefinjeno, deluje konsistentno in koherentno, obenem pa nas ob zgoraj naštetih pomislekih že usmerja v prihodnost, ko bi bend lahko predstavljal eno osrednjih sil na tukajšnji alterrock sceni. Glede na to, da se je eden izmed članov trojice pred kratkim podal na šolanje v tujino, bo In the Attic v bližnji prihodnosti sicer težko tako dejaven, kot bi želel biti, a mu s spremljanjem novih, že prihajajočih singlov, obiskom občasnih koncertov ali pa s kliki na Bandcampu in Youtubu vendarle velja še toliko glasneje sporočiti, da bi bilo škoda, če Jimmy nikoli ne bi dobil mlajšega brata ali sestre.