Laibach: The Sound Of Music

Laibach: The Sound Of Music

Recenzija izdelka
24. 12. 2018 - 19.00

Mute Records, 2018

 

Laibach, strah in trepet nas pametujočih ... Kaj izreči o novem Laibachu v 2018, Laibachu, zdaj končno z veleznanimi priredbami skladb muzikala The Sound Of Music aka Moje pesmi, moje sanje. Laibachu, ki mu v novi dobi redko uidejo številne pikre kritike, zmrdovanje alternativnega, zavednega občestva ... mnenjenje, ki v 2018 izpade že kar preveč domačno, domala kvotni kriterij.

Laibach je bil s strani Radia Študent v zadnjih letih deležen čez prst dveh splošnih interpretacij. Prva gre v smeri proti negodovanju nad Laibachom kot danes vprašljivo umetniško entiteto, že vsaj tam od preloma 80-ih v 90-a leta dalje, od takrat naj bi si namreč od legende vselej zaslužili več ... Nekako podobno je leta 2012 Laibachov londonski koncert v Tate Modern raztrgala publikacija The Wire. Laibach niso v stiku z dejanskim svetom, aktualnostjo, ker so podjetniška mašina in nastopači, ki v novi dobi zlorabijo lastno preteklost in politično zgodovino naroda. Druga interpretacija izreče Radi imamo Laibach, seveda s pripisom - kljub temu da so pač podjetje.

The Sound Of Music seveda bremeni še dodatna dimenzija Laibachovega neznosnega nastopa v Severni Koreji. Več se o tej zelo sodobni PR-potezi niti ne bomo izrekali. Videli smo že zanimiv film o izletu zasedbe, gotovo ste marsikaj tudi prebrali in si marsikaj mislite. Pravičnosti v brk moramo sicer navesti, da je bila njihova zadnja plošča Also Sprach Zarathustra na naši frekvenci zelo dobro sprejeta, celo kot krasna in smiselno aktualizirana vrnitev k Laibachovi zmagoviti formuli z najboljših plošč iz že daljne preteklosti. Plošča The Sound Of Music sicer predstavlja drugačen Laibachov material, morda ponovno v mehkejši industrial rockerski formi, čeprav je njihova glasba tu aranžmajsko zelo raznolika, instrumentalno polna in najmanj – besedilno interpretativno domiselna, zanimiva v razmerju do amerikanarskega izvirnika.

Tisto, kar Laibach tudi ob tokratnem in takšnem projektu dejansko razlikuje in poriva v naprednejše, intenzivneje in globlje reflektirano stanje od velike večine zasedb, ki bodisi delujejo v zadnjih desetletjih popularne kulture ali se po desetletjih vanjo vračajo, so ne glede na vse predvsem določena glasbena razgledanost, radovednost, odprtost duha. Težko je stare prisiliti v aktualnost, a zgodi se, da nekateri izmed starejših aktualnost, dejansko aktualnost, ki je običajno nihče ne razume, vsaj ali celo cenijo, kar je neizpodbitno na primeru Laibach oziroma predvsem na primeru njihovega govorca Janija Novaka. Takšni glasbeni razgledanosti in zavedanju stanja smo priča v intervjujih, težko pa bi kdorkoli izjavil tudi, da Laibach ni zelo zaveden v tem, kar v danem trenutku počne – da torej dobro ve, kaj dela. To je lepo vidno v načinih, na katere oblikujejo svoje umetnine skorajda kolažnih sodelovanj, in v tem, kako so vsakokratni sodelavci izbrani z jasnim smislom in ciljem, kako njihovi novi projekti ne glede na vse nikoli niso napaberkovani mišmaš neke alternative, neke scene, neke zgodovine brez prave ideje v sredici – kot je to ob povratkih in starih praktično običajno.

Laibach torej z The Sound Of Music bere novo poglavje svetovne kulture in se ob tem muza. Poglavje je klišejsko, kot sploh gre, in klišejski je v tem smislu tudi Laibach, morda so te priredbe vsem dobro znanih skladb celo parodične v smislu tega klišeja njih samih, s strani klišeja prikazan odsev v zrcalu, odsev izrekanja tega klišeja. Tako lahko denimo razumemo tudi Laibach kot ogledalo, postavljeno v Severni Koreji, ogledalo, ki naj ne bi zrcalilo tamkajšnjikov, temveč tukajšnjike, globalne tukajšnjike. Tudi muzika tu je premetena na podoben način, je hkrati nostalgično lepa in laibachovsko kontralepa, z njihovim lastnim popolnoma nestandardnim obličjem. Je dvoumna in hkrati totalno enoumna, oblastna v interpretaciji. Igra se s klišeji, ko jih zgolj prelaga sem ter tja. Brihtna in pronicljiva totalna subverzija teh pesmi bi bila oziroma vsekakor je nemogoča. Te pesmi preprosto so ... In prav tako so v Laibachovi interpretaciji, kot so bile in so v glasu Julie Andrews.

In ko se že po deželah tu naokoli v prvem pravem valu sistemskega koupinga z mednarodno izkrivljenostjo razmerij moči v umetniški in kulturni produkciji, pa s še marsičim drugim, ponižno soočamo s pošastmi anglosaških monopolov, ustvarjamo lastne skrivenčene pošasti profesionalizacije, konkurenčnosti alternative, imperativov kulturnega podjetništva ... Ali niso morda Laibach neverjetno zgodnji odsev, preroki paradoksov, in to ravno v tistem, s čimer jih marsikdaj najmočneje odklanjamo, posebej ko jih imamo tako zelo radi? Ja, Laibach so podjetje, in niso slaba firma. Mhm ...

 

Laibach - The Sound of Music (Official Video)
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.