21. 12. 2018 – 19.00

ZULI: TERMINAL

Vir: Naslovnica

UIQ, 2018

 

V smrti smo vsi enaki. Ta zlajnana maksima bo glede na trenutno znanstveno nemoč v boju z omejenim življenjskim trajanjem držala še vsaj nekaj časa. Določene metafore nam sicer opisujejo kako nekateri izmed nas umremo še za časa bivanja na Zemlji, drugi pa konstantno pokopavajo stare jaze in rojevajo nove persone.

To drugo verzijo interpretacije procesov smrti in rojevanja pred nas kot pripoved svojega debitantskega albuma Terminal postavi tokrat v Tolpi bumov predstavljeni ZULI. Svoje glasbene korenine je pred dobrim desetletjem vzgojil kot producentska polovica hip hop dua, katerega del je bil v družbi z reperjem Abyusifom, ki se večrat pojavi tudi na tokratnem albumu. Kasnje je med drugim sodeloval tudi v dveh umetniških glasbenih kolektivih iz Kaira, bil eden izmed soustanoviteljev progresivno mislečega kluba VENT ter pač ustvarjal elektronsko glasbo. Že od prve izdaje leta 2016 je svoje domovanje našel pri založbi UIQ Leeja Gambla, ki se je drži renome pustolovskega raziskovanja. Takšno raziskovanje postaja čedalje bolj očiten element tudi skozi tri dosedanje ZULIjeve EP-je, ki se ponašajo z razcefrano ritmiko, nenavadnimi sempli in obratom stran od plesišča.

V ZULIjevem glasbenem delovanju so očitni stalni 180 obrati, ali če želite, pokopi starih in rojstva novih izrazov. Vendar je celota plošče Terminal več kot le skupek koščkov glasbene preteklosti producenta. Seveda je album vsaj okvirno oblikovan kot progresija producentove dosedanje zvočne poti. Začnemo s klavstrofobičnim grimeom, zamazanimi pejsaži, v katerih Abyusif pričara vzdušje, podobno tistemu v glasbi dua Run The Jewels, čeprav se ta podobnost začne in tudi konča zgolj pri zvoku, kot prepreka pa se izkaže jezik. V komadu Wreck se zagledamo v izmaličen, moten odsev razrezanega hip hopa. Tu se zavemo, da je prvega sklopa konec. Nasledi ga He's Hearing Voices, ženski dvojček komada She's Hearing Voices z EP-ja Numbers, najbolj out there komada tega kratkega ploščka. Posemplani in previti delčki govora oziroma njegovega odmeva neredno izbruhnejo v kakofonije, ki so, glej ga zlomka, celo pomirjujoče. S tem za trenutek zapademo v ambientalo … in se sciklamo nazaj na začetek.

Težak hip hop, kičast klavirski sample, kanček trapa, pritajen šepet, razlomljena in distorzirana elektronika ... ZULIju nič ne ne uide. A kaj mu v vsem tem sploh ostane? Zdi se, da gre s ploščo Terminal za sintezo abstraktnega raziskovanja različnih producentovih obličij. Preplet okolja, osebnega doživljanja življenja, očitnih vplivov interneta in pozicioniranje proti vsemu ... to je ZULI. Kompleksna, večplastna osebnost, za katero se zdi, da meje glasbenih konvencij hkrati razširi in preobremeni. Širitev se tu godi v pastiših in navzkrižnem referiranju formatov, ko se ti v soočenju eden z drugim ujamejo v sicer prepotreben cikel prevpraševanja. Takšen je na primer komad Kollu i-Joloud.

A Terminal na žalost neuspešno pade ravno v svojih najmočnejših potezah, v ekstremni individualnosti zvočne slike. Preobremenjen je z različnimi elementi, katerih simbolični kodi bi lahko bili poznani zgolj in samo producentu samemu. Povedano drugače ... v blago repetitivnih abstrakcijah plošče Terminal se po nekaj poslušanjih začnemo pošteno dolgočasiti.

Kljub povedanemu pa postavite ZULIja ob bok izdajam založbe Orange Milk Records, dua Demdike Stare ali Jigga in in dobili boste hrano za dušo. Zdaj lahko le še ponavljajte sledečo recenzentkino vajo. V smrti smo vsi enaki, prav tako kot se vsi ponovno rojevamo v nove persone. Za takšne trenutke preporoda oporo nudi ZULI, za temelje trajnejšega oziroma smiselneje kontinuiranega življenja pa bomo morali počakati na kako drugo izdajo.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.