O Djuni Barnes

O Djuni Barnes

Recenzija izdelka
31. 12. 2018 - 13.00

"Če zlato, ki ga uje živo srebro, zboli,”

Kaj je potem z navadnejšo kovino, kadar jo uje smrt?

Kritika ima svoje meje, svoje varne in trdne kanoninčne utrdbe in jezove, na katere se lahko vedno zanese. Najlaže je pisati o absolutnih klasikah, ki odvezujejo od mukotrpnega vrednotenja in pišočemu omogočijo, da se potopi v motive in mahinacije lastne duše in telesa. Kritiki so večkrat kot ne, ali pa so se vsaj sami dovolj pogosto tako označevali, konkvistadorji v službi starodavnih – bolj ali manj bizantinskih – kanoničnih imperijev. Kot neustrašni raziskovalci (morilci in posiljevalci) se podajajo izza krščanskih obzidij svojih utrdb na pohode po neokrnjenih, neodkritih in divjaških območjih sodobne literature, kjer opravljajo svoje zemljemerske naloge in postavljajo kapele, v katerih se lahko končno spet spustijo na kolena pred rezanimi podobami svojih klasičnih bogov.

Ko je izginilo poljubovalno meso,

zob ob zob resnična ljubimca obležala,

v prazno loveča se v past, kost s kostjo,

boš to imenoval ekstaza?

Oddahniti si od zemljemerskega dela, risanja meja po divjini. Skrita želja vseh kritikov.

Ne, ljubezen v spoprijetosti:

v poslednji skrajnosti,

v dvoboju proti večnosti,

ljubezen leže v milosrčnosti,

sleparsko zvestobo skupaj zloži!

In največji strah vsakega kritika? Največja grožnja njegovemu civilizacijskemu poslanstvu? Kadar na svojih potovanjih naleti na starodavna kraljestva, ki jih ni na nobenem pravem zemljevidu, ko najde tujo civilizacijo, ki mu ponuja gostoljubje, kakršnega ni vajen v svoji skromni domovini. To neznano ga navda z večjim nelagodjem kakor tisto, kar ima za divjino. Prav dobro ve, da s svojim vrednotenjem tu nima kaj opraviti, kajti prebivalcev, ki mu ponujajo tujo neokusno hrano in neudobno ležišče, ne razume.

A še huje je, kadar se mu sredi njegovega domačega mesta, za varnimi zidovi tisočletne vrednosti in trdnega stila, ob kakšnem potresu sesujejo tla katedrale v čast temu ali onemu velikemu peresu … Zdaj se pokaže globoka kripta ali zemeljska plast odkrije neznane temelje, ki nemudoma prestavijo izhodišča vseh prejšnjih meritev.

To noč sem bila eno uro v Raju;

tam sem našla pero Petelina, ki je Pel –

tam čula odmev Poljuba, ki je Ubil,

in v temi so okrog minulih agonij

brenčale drobne muhe.

Delo se mora začeti znova v popolnem brezupu, v breztemeljnosti močvirnatih področij, kjer nam na pomoč ne more priskočiti nobena stara avtoriteta. Toda, kaj govorim? Ne kopljite temeljev na pesku, ampak na skali, svari sveto pismo …

Djuna Barnes je vedno pisala tako, da si iz njenih besed nihče ne bi postavljal kakšnih obrambnih zidov; pisala je, bi skoraj lahko rekli, da ne bi njeno pisanje nikomur postalo postojanka, iz katere bi se odpravljal na kazenske pohode nad nepokornimi.

In v svoji poeziji, katere mali nepopolni prevod (nas opozarja prevajalec), imam končno pred seboj, je v tem prišla najdlje. Nekje, globoko v spremni študiji, je opisan fizični postopek pesnjenja. Pesmi je tipkala na pisalni stroj, z indigo kopirnim papirjem med dvema listoma. Tipkopisni kopiji pa so nato prekrile mnoge plasti popravkov, ki so se močno razlikovale med seboj. Njena zapuščina (ki ji je ves čas namenjala usodo pepela) je tako neprestano naraščala, pesmi so izginjale pod pesmimi in nobene sile na tem svetu ni, ki bi jih lahko uredila in razbrala. Ne samo, da je to nedokončan opus, kakršnega pač zapusti vsak pišoči, to je opus v nastajanju, poezija, ki čaka, da bo nadaljevana. Iz tega izhaja, kolikor razumem, koncept knjige, kakor jo je prevedel in uredil Miklavž Komelj. Tako je sodila sama Djuna Barnes v svoji poslednji pesmi Pomladni obred (na njej temelji Komeljeva interpretacija):

Človek ne more svojega telesa izčistiti njegove teme,

kot lahko sviloprejka po tekoči niti

sprede mrtvaški prt, da v njem presodi znova.

Pisati je o tej poeziji je apriori nemogoče. Saj o njej skoraj ničesar ne vemo. Naš položaj ni kaj dosti drugačen, kot bi bil, če bi zapuščino Djune Barnes res vzeli plameni, kot je hotela. Smo na nestabilnih vulkanskih tleh, kjer na vsaki točki, v vsakem verzu, grozijo eksplozije izbruhi in vdori … Vsak verz, ki ga izberemo, ima mnogo variant, kdo ve, ali ni bila beseda, na katero se opiramo, prečrtana? Ali nadomeščena, ali pa je verz, v katerem se nahaja, spremenil svoj kontekst, zamenjal svoj pomen … Zdaj razumemo Borgesovo modrost: modro je pisati kratko, kozmos je mogoč samo v povzetku. Ostalo je kaos. To je ta knjiga.

V prazno grlo Mojzesovo

kot dim vse njegove besede dero.

Pisati o tej poeziji je nemogoče, tako popoln je njen odpor do sistematizacije. Djuna Barnes je vlagala neverjeten napor, da bi jo nekako dovršila, a je vsak dan vse začenjala znova. Sama je dobro vedela in dejala, da ona ne more pisati s sistemom, na katerega bi potem obesila svoje čutenje. Kakšna moč! Naše zemljemerske aparature so neuporabne, naši senzorji prešibki … Mi sistematiki. Kruta, kruta Djuna Barnes! Niti enega verza nam ne da, da bi nanj kot na trdne zglajene kamne pobožno položili svoja kolena, obesili nanj kot na kavlje svoje krvaveče kosti … Kdor hoče razumeti Djuno Barnes, mora najprej sam čutiti kakor ona piše. Njena literatura ni nikakršna bergla, nikakršno okostje (duh je kost, kajne) za pobožne kritike.

»Kako pisatelji pišejo naprej? Profesionalni to počno, jaz pa ne vem, kako lahko to počne nekdo moje vrste – ko je »strast iztrošena« in celo bes – iz strasti je narejen Nočni gozd, bes pa je bil (skoraj) izčrpan v Antifoni … kaj je ostalo? »Groza,« kot je dejal Conard.«

In vendar tako dobro poznamo njeno moč. Mar smo vedeli, ko smo prebirali, kako globoko v nas je pognal korenine njen strastni Nočni gozd? Mar zdaj vemo kako zelo odmeva v nas njen verzificirani smeh in njena groza? Toda saj nismo sviloprejke, ni na nas, da premislimo. Morebiti lahko prežvekujemo … morebiti lahko prebavimo …

Spomin ima mišice.

Nekdo je rekel: »Ni dvoma.«

»Nad nami jetra, čreva in žolč

jadrajo v ptici!«

»V polžu,« sem rekla, »lezejo naokrog.«

Na koncu svojega življenja je Djuna Barnes napisala knjigo pesmi za otroke Bitja v abecedi, ki stoji na koncu slovenskega izbora. No na tem koncu, ko previdno preberemo do njega, je začetek, ki nam je po meri. Tu začnimo in se potem vrnimo …

Okrog murve mi gremo.

 

Aj, nemočen sem pred Djuno Barnes!

 

Ker ni kaj reči več bilo,

se je X prečrtal sam.

In ker nič novega ni dokazati,

je označil svoj odhod z ljubeznijo.

 

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.