Straniščne spletke, Novi dom in outsiderstvo

Straniščne spletke, Novi dom in outsiderstvo

Mnenje, kolumna ali komentar
12. 12. 2018 - 13.00

Prejšnji konec tedna se je zgodil Outsiderjev festival, festival novih oblik arhitekture in literature. Outsider je sicer revija, ki šteje svoje 4. leto izhajanja s štirimi številkami letno, z, jasno, posebnimi edicijami ob Indigo festivalu. Nekaj malenkosti o konceptu revije nam pove Ajda Bračič, ki je predpretekli vikend povezovala festival in za Outsider tudi redno pisnikuje.

 

Izjava

 

Lansko leto je Outsider prejel Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture, uspeva pa jim tudi nekaj, kar nam je dandanes tako rekoč nepredstavljivo - kaj torej naredi revijo zares outsidersko?

 

Izjava

 

Pri tem ni opaziti pretirane komercializacije, ali pač? No, v eni od prejšnjih številk smo našteli 22 celih tri [22,3] reklamnih strani od vsega skupno 192, kar ni tako veliko razmerje za revijo, ki sloni izključno na sponzorskih podporah. Revija sicer nima zaposlenih, ima pa nekaj rednih piscev. Najbrž je bolj pomembno, da ustvarja sidriščno polje, okrog katerega se zbirata ponudba in povpraševanje. Torej revijalno založniško delo še ni za odstrel, očitno pa sta ustanovitelja, zakonca Granda, našla tudi še nezapolnjeno tržno nišo.

 

Arhitekturna stroka ima, poleg seveda dveh oddaj na Radiu Študent, na voljo sicer še arhitektov bilten ali pa morda sosednji Oris in pa neocenjeno količino bolj ali manj kozmopolitanskih revij o urejanju doma in striženju grmičkov ob domačinskih vrtnih palčkih in miniaturah kozolcev, ki presegajo svetovni kitsch. Outsider naj bi bil torej izven teh zakoličb, kako pa je z njihovim subverzivnim angažmajem, morda celo a-politično držo?

 

Izjava

 

Med stranmi pregledane številke se tako najde tudi prostor za podporo deložiranemu Društvu ljubiteljev gradu Snežnik z njihovim festivalom Plavajoči grad ali pa favorizacija ruševin, kar razumemo, da je zaselek Miloša Kosca. Slednji morda še išče hard-intelektualno noto v svojih prispevkih, vendar pa v deželi, kjer nam bodo vsaj do apokalipse rož’ce na levo rasle, diskusija nima nujno mesta za razžaljene princeze in viteze t’me. S tem želimo reči, da soft-intelektualna vsebina super pade na slovenska buržujska tla ter vajba v barvah lepe prihodnosti. Ne, dejansko, filing je ok, morda mestoma mediokrski, ampak gud. To pripisujemo tudi spravljanju obsežne in raznolike vsebine na določeni skupni imenovalec v znamenju rdeče niti in politične korektnosti oziroma povezovanja.

 

Outsiderjeva dejavnost se razleza tudi v precej ažurne spletne vsebine in festivale. Naslov zadnjega, ki smo ga obiskali, se glasi Orodja za boljše bivanje: materialnost. Festivalski program je bil razporejen na dva dni - z dnevno ceremonijo govorcev z zaključkom v okrogli mizi ter v večernem delu s kronanjem zmagovalcev razpisanih natečajev. Dneva sta bila tematizirana skozi materialnost ustvarjanja; tako so bila predavanja govorcev obarvana z njihovim haptičnim pristopom k arhitekturi.

 

Marta Rauch Debevec je govorila o keramiki, beton baron Peter Gabrijelčič kakopak o betonu, Matej Andraž Vogrinčič o umetniški plastiki v javnem prostoru in Carlos Pascual o gibu ali, bolje, o ljubezni do mojstrstva. Brez pretresov in izgub, zvezdi večera sta bila Gabrijelčič, saj je vendar stari maček in kar sam čisti svojo lepo betonsko brv čez Ljubljanico, da ga turisti lahko pri tem fotografirajo, in Vogrinčič, ker je pač kul oziroma se vsaj tako drži. Pascual, vodja Pocket Teater Studia, je bil light-poetski, kakor je bilo dogodku tudi primerno.

 

V kratkih izrekih zaokrožimo z Vogrinčičem in Janijem Pirnatom o javno javnem in megalomanskem.

 

Izjava

 

Zmagovalno zgodbo Outsiderjevega literarnega natečaja, ki jo utegnemo prebrati med dolgo potrebo, če jo le dovolj dolgo opravljamo, torej cirka 5 minut, je interpretiral Uroš Potočnik, kot sam omeni, “ta pravi” Outsider, vsaj za tiste, ki še pomnijo njegovo vlogo v istoimenskem filmu iz leta 97. Pomenljivo ugibanje, kakšen neotesan hrust se skriva za besedami Straniščne spletke z naslovom Nisem opičnjak, je zevalo v dvorani Mestnega muzeja. Obrvi so se presenečeno dvignile, ko je prvonagrajeno diplomo prevzela pisateljica in prevajalka Jedrt Lapuh Maležič. Zanimanje za sraniščni format je očitno veliko, saj je do t.i. komisije prispelo celih 88 zgodb. V znak časti sodelujočim in prisostvujočim ne omenjajmo banalnosti podeljevanja diplom ali priznanj še v tem življenjskem obdobju kot navidezno ključnega elementa družbene motivacije. Nagrade so bile vendar gmotne, dajte jim rajši ček ali - kar streho nad glavo!

 

Festivalskemu programu primerno se je publika močno spremenila s petka na soboto, saj so na prvem večeru prednjačili pisci, na drugem arhitekti. V programu predavanj so se zgostili arhitekturni studio AleaOlea z opeko, kiparka Metoda Maj s kamnom in bolj zanimivi Martina Rauch z zemljo in Maruša Zorec s časom. Prva za gradbeni material ob primerni podporni konstrukciji uporablja zbito mešanico gline, peska in kamna, za katerega pravi, da še nima lobija, kot ga imata jeklo in beton. Zorec pa nam je znana iz bajnih renovacij, na primer Švicarije in Plečnikove hiše.

 

Arhitekturni natečaj je bil poimenovan Dom prihodnosti, ki pa je bil razdeljen na dva dela - življenje na podeželju in življenje v urbanem okolju. O problematiki gradnje hiš prihodnosti sta spregovorila Srđan Nađ iz kranjske Kooperative 22 ter Manica Lavrenčič, sicer ena od zmagovalnega dueta v natečaju za dom v urbanem okolju.

 

Izjava

 

Zaključimo lahko, da se bomo mladi v prihodnjih letih skozi arhitekturne rešitve soočali z gradnjami pretekle generacije, ogromnimi volumni betona in temeljev, vedno več pa bo potrebe po povezovanju, tudi s privatnimi korporacijami, in krčenju zasebnega prostora zaradi ekonomske nevzdržnosti privatne lastnine. Da ne dolgovezimo, se raje vrnimo k iztočnici oddaje -

Outsider napoveduje in zaseda tranzitno polje v arhitekturi, ki se od megalomanskih ideoloških projektov pomika v povezovanje preko obstoječih struktur. Projekti, ki jih predstavljajo, se sicer gibljejo v polju višje kakovosti bivanja, ki je dostopno le nekaterim. Od konca velikopoteznih stanovanjskih gradenj nam lahkotnost bivanja predstavlja nedosegljivi imperativ, možnost družbenega vključevanja je zmanjšana in zato deluje odmaknjeno od slehernika. Vendar pa se preko zavzemanja pozicije znotraj novoustvarjene sfere kreativnih industrij torej še najde mesto za vključevanje outsiderskih. Zaključimo s Pirnatom o praznem Trgu republike: “paše, da kdaj veter skoz potegne”.

 

Za vas, iz outerstva, Škerla.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness