Prišepetovalci. Devetinšestdesetič.

Prišepetovalci. Devetinšestdesetič.

Oddaja

Zdaj je vse spet mirno, a še pred dvema tednoma je bila koalicija na tem, da se med sabo požre. Kar pomeni: ne da razpade, ne da se spusti v predčasne volitve, ne da po nekaj mesecih realizira tisto na pamet izrečeno napoved o nujno nestabilni koaliciji malih strank, ki ne more obstati do konca mandata. V tej situaciji, ko vlade kot vlade praktično ne čutimo, ko se razen redkih momentov v polni meri sploh ne zavedamo njenega obstoja, to pomeni nekaj precej bolj skromnega. Če je bilo videti, da so njeni elementi na tem, da se med sabo požrejo, to pomeni samo to, da so si začeli javno najedati. Kar je ta trenutek definitivno maksimum dogodka, ki ga od njih lahko pričakujemo – koalicija, ki jo tvori skupek šibko definiranih in razmeroma enakovrednih strank in ki ob tem nima dorečenega in ambicioznega programa, ki bi si zaslužil sveti mir, je še najbolj legitimna, ko je neenotna. Dejstvo, da so si začeli najedati, ker je ena stranka hotela višji dodatek za upokojence, druge pa so se ji zoperstavile – bodisi z direktno varčevalno logiko bodisi z ne prav resno mišljeno zahtevo po še večjem zvišanju –,  bi v resnici morali pozdraviti. Ne kot bistven spopad, ne kot trenutek, v katerem se je dobro enoznačno razločilo od zla, temveč kot minimalno znamenje življenja. Kot signal, da v tej nasilno pomirjeni strukturi nekaj ne štima.

Ta signal velja razumeti na dveh nivojih. Začnimo s prvim, formalnim, ožje političnim nivojem. Še enkrat, če volitve interpretiramo v številkah in ne v fantazijah, so dale en sam rezultat: koalicijo strank, od katerih niti ena sama ni dobila brezprizivnega mandata, da v njej igra bistveno nadrejeno vlogo. Koalicija uradno sicer ni bila sestavljena vnaprej, a vendarle so njeni volivci dobro vedeli, da volijo koalicijo – in v tem smislu je bila večina glasov za eno od strank odložen glas, glas, ki je računal na to ali je vsaj dal možnost za to, da se z volitvami politika ne konča, temveč v pravem smislu šele začne – da se torej tudi koalicija vsebinsko formira šele postopno, skozi konflikte, zlasti tedaj, ko stvari skrenejo s tistega minimalnega kurza, ki so si ga stranke zastavile v koalicijski pogodbi. Kdor si želi drugačen tip oblasti, v katerem bi prednost odstotka ali dveh pomenila legitimen razlog za idejno prevlado, bi moral odkrito priznati vsaj eno: volitve, ki potekajo po proporcionalnem, že zdaj dojema, kot da potekajo po večinskem sistemu. 

A obstaja še drugi nivo, nivo vsebine. Opozorilo, da je za določeno skupino, za katero bi v celoti gledano dejansko težko rekli, da sodi v razred privilegiranih, mogoče dati več, kot bi najprej padlo na pamet figuram z mentaliteto fiskalnega sveta, ima sicer lahko svoje subjektivne politične vzgibe – a kotopozorilo, kot opozorilo, da država lahko da več, kot da, bi moralo biti popolnoma samoumevno. In pri tem v prvi vrsti sploh ne gre za vprašanje odnosa do dobitnikov dodatka, ne gre in ne sme neposredno iti za vprašanje milosti, sploh če je ta milost tudi ob največji cifri še vedno preskromna, da bi imela resen učinek – bolj gre za to, da se na ta način odpre vprašanje druge strani, vprašanje tistega objekta, ki mu sodobna oblast rada pravi proračunska vreča in ki v obodbju do ekstrema prignanega spekulativnega kapitalizma sugerira predmoderno predstavo naravnih števil, končnega števila cekinov, ki so, ko so, in ki jih ni, ko jih ni.

Če smo se v času krize naposlušali govora o nemožnosti dodatnega zadolževanja, in sicer tudi takrat, ko je zadolževanje spet postalo matematično racionalno, je letos stvar postala še malo bolj nenavadna. Da se v časih visokega proračunskega primanjkljaja sprašujemo o dopustnosti trošenja, je ena stvar – povsem nekaj drugega pa je, da se o dopustnosti trošenja sprašujemo v časih proračunskega presežka. In v takem trenutku se videz logike lahko ohrani samo na en način: da se v javni zavesti utaji presežek kot tak. Da bi še naprej propagirali idejo vreče, ki ima svoje naravno dno, je zdaj ni več oportuno javno pokazati – temveč je njeno velikost treba skriti, treba je skriti absolutno številko, da bi se uveljavila gola ideja dna – ki pa se ne zanaša na številke, temveč na čisto vztrajanje varčevalne retorike, ki se je kot vsaka ideologija zalezla globoko v njene subjekte. In ki namesto v sedanjost gleda v nenapovedljivo prihodnost, ki nas prav kot nenapovedljiva opozarja na našo omejeno in globoko nemoralno požrešnost.

KLIP Bobovnik

A kakorkoli. Kot je na blogu Jožeta P. Damijana opozoril Drago Babič, proračunska vreča letos ni prav majhna:

 »Iz podatkov sledi, da bomo imel konec leta v vseh blagajnah javnega financiranja za okrog 910 mio oziroma 2% BDP proračunskih presežkov. Ti presežki se lahko razporedijo v porabo že letos z rebalansom proračuna za leto 2018 ali pa deloma ali v celoti prenesejo v naslednje leto. To bo imelo velik vpliv na možnosti porabe v naslednjem letu in s tem na zneske, ki bodo navedeni v rebalansu proračuna za leto 2019. Torej moramo najprej sprejeti odločitve, kako bomo porabili letošnje viške, preden se lotimo proračuna za naslednje leto. Že zaradi tega se zdi poteza vlade, da predlaga delni rebalans proračuna za leto 2019 v obliki novele ZIPRS1819, brez da bi kaj rekla o letošnji porabi, nelogična. Razen če je v ozadju kakšna druga strateška kalkulacija. Vendar je ta problem zlahka rešljiv. Namreč, taki letošnji viški v javnih blagajnah pomenijo naslednje:

- da je zaskrbljenost, da ne rečem panika raznih skrbnikov za narodov blagor, na čelu s fiskalnim svetom, da nam zaradi potratne države grozi propad, najmanj neutemeljena, da ne rečem zlonamerna,

- da s temi presežki lahko zadovoljimo nujne potrebe državljanov na področju sociale, predvsem skrajševanja čakalnih vrst v zdravstvu in izboljšanju položaja upokojencev, kjer je problem revščine najbolj izrazit,

- da se tako izpolnijo glavne točke koalicijskega sporazuma, brez da bi bilo potrebno takoj poviševati davke,

- da izpolnimo zahteve EK po fiskalnem naporu v višini 0.65% BDP,

- da zagotovimo tudi nujne investicije v razvoj, to je nujni vložek države za izgradnjo 2. tira in za povečanje vlaganj v raziskave in razvoj v takem znesku, ki ga naše razvojno raziskovalne kapacitete zmorejo kvalitetno uporabiti.«

Skratka: tudi zahtevo po večjem povišanju dodatka za upokojence bi morali razumeti kot objektivni signal, ki bi nas usmeril k najbolj bazičnemu izhodišču vsake razprave o delitvi javnih sredstev, k številki, ki je zdaj čudno pozitivna in ki bi kot taka rada ostala skrita. Da se, čisto slučajno, razprava o delitvi ne bi sprožila od začetka, z novih predpostavk, in da bi do konca časa ostala omejena na tistih par milijonov, ki jih mora uboga oblast vedno znova spraskati z dna vreče – in ki tiste, ki so jih deležni, napajajo s slabo vestjo destruktorjev stabilnosti.

 ***

Spomnimo se malo Mira Cerarja. Spomnimo se, bolj točno, trdovratne vere iz prvih let njegovega mandata, trdovratne vere, da Cerar kljub temu, da nas v ničemer ne posluša, vendarle nosi potencial, da postane naš voditelj – da je vendarle figura, ki bo nekoč prisluhnila našim besedam, našim nasvetom in našim željam ter nato končno udarila po mizi in se zoperstavila vsemu, kar je zlega v družbi. Če odmislimo prazne humanistično-kolumnistične fraze iz njegovega predpolitičnega obdobja, seveda nikjer ni bilo niti sledu o tem, da bi nas želel poslušati, a mnogi so kljub vsemu vztrajali – pa naj gre za javnost ali tiste najplemenitejše, zdaj že bivše elemente njegove lastne stranke. A ko stvar naposled ni in ni hotela delovati, se je fantazmatski Cerar, sinteza dobrote in odločnosti, zlagoma razcepil na dvoje. Vlogo dobrega, dovzetnega, dialoškega, po srcu mehkega Cerarja, ki prisluhne vesti in civilni družbi, je prevzel Milan Brglez, drugi del, prazna, kvazihisterična odločnost, ki jo je Cerar uprizoril ob koncu mandatu, pa je zaplavala v zraku – in začela iskati novega kandidata. 

In treba je reči: nova figura, ki je prevzela oblast, je ubrala mnogo bolj premeteno strategijo. Če je Cerar narekovanje tempa prepustil drugemu, če je narekovanje tempa prepustil fantazmatiki dobrega oblastnika, po kateri je na prvem mestu dobrota, odločnost pa je lahko zgolj njen izraz, je Marjan Šarec nemudoma obrnil vrstni red. Z gesto, ki je nihče ni pričakoval in je ni mogel napovedati, z gesto, ko je na čisto prvi in že takoj nočni seji v svoj kabinet imenoval Damirja Črnčeca, je takoj dal vedeti: dobrota naj počaka, najprej bom pokazal, kdo je šef. In bolj ko bo gesta videti grda, bolj ko bo videti nelogična, manj ko bo utemeljena v predstavah, ki si jih je javnost o meni ustvarila v kampanji, toliko bolj bo gesta zasijala kot gesta – in ker jaz, Marjan Šarec, nikoli ne bom bolj nedotakljiv, kot sem nedotakljiv prvi dan, ker zdravi razum veli, da se izvoljenega voditelja pač ni mogoče naveličati že na čistem začetku, bo toliko bolj mogočno zasijala tudi impotenca mojih kritikov. Sploh ne bo več bistveno, ali jih ignoriram ali ne – impotenco bodo začutili že v trenutku, ko bodo želeli protestirati.

V prvem trenutku je javnost, jasno, reagirala. A če bi v situaciji vsiljene impotence lahko izbrali zgolj odkrito impotenco, impotenco sicer napornega, nekonstruktivnega in na kratki rok neproduktivnega, a vendar načelnega studa, se je večina vendarle odločila drugače – in namesto studa do tistega, ki je izbral, izbrala ogorčenje nad izbiro. Peticija kolektiva Danes je nov dan, ki je kljub resnobnemu tonu vendarle zbrala dovolj energije za bizarno radoživo geslo »Marjan, to ni hec«, je ogorčenje dopolnila z momentom nujne konstruktivnosti, s pozivom premierju, naj »svojega državnega sekretarja in sodelavca nemudoma umakne in s tem dokaže, da je še vedno zavezan svoji poprejšnji odločitvi o izrečenem rdečem kartonu politiki, ki gradi na retoriki sovraštva.« In kaj je Šarec odgovoril, ko je izvedel, da vendarle obstajajo mnogi, ki še naprej želijo verjeti vanj? Je v trenutku, ko je ugotovil, da lahko kljub vsemu še vedno dokaže svojo zavezanost skupnemu boju, doživel razodetje in si premislil? Je prisluhnil glasu javnosti, ki se bori proti sovraštvu? Seveda ne – oziroma: ne še.

Zdaj je bil čas za pojasnilo – pojasnilo, ki je v izumljanju lastne logike v celoti sledilo topi naravi same geste. Kaj je Damir Črnčec na twitterju in v Reporterju pisal pred tem, se je tudi Šarcu seveda zdelo problematično in ne pritiče poziciji državnega sekretarja – a to ni nobena drama. Črnčec je bil, kakršen je bil, a sekretar Črnčec bo, kakršen bo – in če bo drugačen, kot si želim sam, ga več ne bo. Včeraj je bil ksenofob in rasist, a danes, bi skoraj rekel, danes je nov dan. Tudi tega, kako sem s Črnčecom začel sodelovati že leto nazaj, me raje ne sprašujte – tudi jaz sem bil takrat zgolj Marjan Šarec in še ne predsednik vlade. Danes je pač nov dan, bil sem, kar sem bil, zdaj bom, kar bom.  

Ogorčena javnost je kratek čas še dolžno cepetala, a se je kmalu odcepetala in se ponovno usmerila v boj proti manj kompleksnim nasprotnikom. Potem ko je zlagoma začela odkrivati oglaševanje  državnih in nedržavnih podjetij v ultradesničarskih medijih, se je z akcijo Botri sovraštva ponovno oglasil isti kolektiv ter pozval k prenehanju te prakse. In glej – tokrat je bil protest uspešen. Reagirala sicer niso podjetja, a reagiral je Marjan Šarec.

»Želim opozoriti, da sovražne vsebine, med katerimi velja izpostaviti najmanj homofobijo in rasizem, zastrupljajo družbo, vanjo vnašajo razdor in le spodjedajo že tako krhka strpnost in sožitje. Meja dopustnega, že zdaj pogosto zabrisana, tako še bolj bledi. Res hočemo, da sprejemljivo postane prav vse? Morda se do vsebin, ob katerih se pojavljajo vaši oglasi, ne želite opredeljevati. A to je napačen odnos, kajti bralci vaše ravnanje lahko razumejo tudi kot aktivno podporo zapisanemu. Še več, sovražnim vsebinam dajete legitimnost. To, verjamem, ni vaš namen.«

 Je ob izjavi, v kateri bi njen avtor, recimo mu premier, lahko zamenjal zgolj nekaj besed in jih namenil samemu sebi, javnost od prozorne in praktično servirane dvoličnosti skočila v zrak? So v Danes je nov dan rekli »ne, hvala, preberite si raje še enkrat našo peticijo«? Ne – namesto tega so se raje odločili, da njegovo gesto »pozdravijo« in izrazijo upanje, da bodo podjetja razumela zdaj že »njegovo« sporočilo. In tu se stvar ni končala. Ko so se v celotnem prostoru našle le redke izjeme, ki se niso želele odpovedati tradicionalni načelnosti – denimo Franc Trček, Lukićeva Delavska svetovalnica, Dino Bauk in dokaj neznani novinar Dela – se je odprl prostor, v katerem sta bili kot relevantni priznani samo dve poziciji: prva, ki jo je po novem utelešal Marjan Šarec, in tista druga, s katero so nastopili Teršek, Avbelj in kompanija. In ko je kot da grozilo, da bo prevladala slednja, so se ponovno oglasili v kolektivu Danes je nov dan: »Predsednik vlade je s svojim pozivom proti oglaševanju v medijih, ki širijo sovražne vsebine, razburil glasno manjšino. Panične reakcije moramo razumeti predvsem kot poskus discipliniranja Šarca, ki si je dovolil zavzeti – stališče.«

Da bi šlo za akutno amnezijo lastnih gest, je seveda težko verjeti. Prav tako je težko verjeti, da bi plemeniti nameni preprosto izginili – nasprotno, prav plemenitost namenov se prodaja kot pragmatični razlog, zaradi katerega je nujno odmisliti etično sitnarjenje po tradicionalnem modelu in se v prid lepšega sveta pridružiti objektivnemu zavezniku. A človek bi si upal reči, da ekscesna adoracija in direktno zaščitniška drža do premierja, ki mu ni bilo treba stopiti niti korak v smer, v katero sam ne bi imel interesa stopiti, izraža nekaj drugega. Ta aktivna pozaba se lahko opre zgolj na intenzivno fantazmatsko formulo, ki pravi: Šarec je sicer tisti, ki ima roko in talent za prevzgojo; Šarec je nekdo, ki zna reči, da bo od danes naprej nov dan; a mi smo tisti, ki bomo prevzgojili njega, mi, nova civilna družba, smo tisti, ki mu bomo pokazali pravo vsebinsko pot. 

A kaj je funkcija te fantazme? Kaj je tisto, kar skuša prešiti in osmisliti fantazma o vladanega vladarja? V njenem jedru je očitno prav zavedanje impotence, ki smo se je na polno nažrli že pod Cerarjem, in želja, da se je nekako znebimo – a ko je bil prezir do lastne impotence preobražen v prezir do načelnega vztrajanja, je nevede, ali pač, srečal tisto geslo, ki ga je lansiral že Cerar: ne jamramo, iščemo rešitve. Lepo – a kaj točno nas sili, da pri tem aktivno sodelujemo z oblastjo? Kje točno piše, da moramo predsednika vlade vzeti za svojega? Nikjer ne piše – razen v še eni fantaziji, fantaziji, ki riše svet, v katerem disidenti nismo le mi, temveč tudi nemočni predsednik vlade, ki nam lahko pomaga le tako, da mu najprej pomagamo sami.

T. T. 

Glasba:  Glass Domain – Hiccups, 1 800 GIRLS – The Way You

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness