• poročilo z akcije: Nismo vse, manjkajo zapornice
• komentar: Če bi volitve karkoli spremenile, bi bile prepovedane 
• Živa sila: NE VOLIM te !!!!
• napovedujemo: protirasistični shod »Nihče ne more biti varen, dokler varno ne živimo vsi.«

Poročilo z akcije: Nismo vse, manjkajo zapornice

Anarha kvir iniciativa je 8. marec ponovno izkoristila za obisk sester, zaprtih v zavodu za prestajanje kazni zapora Ig. Na Ig je prinesla bener, cirkus in dobro voljo, ki je v zaporu prepovedana, zato je uprava zapora za čas akcije zaprtim prepovedala obiske in poklicala policijske okrepitve. Vseeno so pred prihodom policije pred zaporom z zvočnikom pustile sporočilo.

Več o aktivnostih ob 8. marcu lahko preberete v prispevku na avtonomni platformi anarhistka.org.

Če bi volitve karkoli spremenile, bi bile prepovedane 

In spet nas poskušajo prepričati v obratno. Volilni cirkus se ponovno vrača v našo vas in morda bo ravno tvoj glas ta, ki bo ključno prispeval k svetlejši prihodnosti. Po štirih letih imamo ponovno možnost izbire med trenutno koalicijo, ki nam je prinesla neoliberalno pokojninsko reformo, astronomsko povečala izdatke v prid militarizaciji družbe in sprejela fašistoidne zakone »ala« Šutarjev zakon, namenjen zatiranju revnih in politično aktivnih, na mednarodnem področju ni obsodila genocida v Gazi in je pristopila k rasističnemu evropskemu migrantskemu paktu ... ter opozicijo, ki bi sprejela iste ukrepe.

Ko umira kapitalizem, smrdi po fašizmu – in fašizem ni stranka, ampak politična pozicija kapitalističnih elit, ki si prizadevajo za ohranitev nadzora nad izkoriščanimi množicami, medtem ko plenijo in opustošijo družbo in naravo. A je to tudi pozicija, ki istočasno razočaranim in obubožanim obljublja moč in blaginjo, če le bodo del tega izkoriščevalskega sistema, zaradi česar se marsikdo pridruži obljubam o poštenem delu, stabilni družinski celici in podobno.

Ali volijo samo neumni? Oziroma kako so na oblasti lahko razni Trumpi, Vučiči, Orbani, Melonije in tako dalje. Če gre v primeru izvolitve Trumpa njegov uspeh verjetno pripisati njegovi »anti-establišment« poziciji, ki je nagovorila nad enimi in istimi političnimi opcijami razočarane volivce, je nekoliko težje, iz racionalne pozicije, razumeti od kod prihaja zmagovalnost raznih Orbanov in Vučičev, ki razen nacionalističnega zanosa volivcem nimajo kaj dosti ponuditi. A o zmožnosti širine razmišljanja nacijev tokrat ne bomo preveč razpravljali.

Nihče nas ne predstavlja – tudi volilna udeležba pri nas, ki načeloma niha med 50 do 70 procentno zainteresiranostjo, kaže, da največ glasov ne prejme nobena posamična stranka, ampak ... nihče. To za volitve nezainteresirano gmoto stranke in mediji sicer pred volitvami poskušajo nagovoriti, a jo po volilnih izidih ponavadi brž pozabijo, ji pripisujejo apatičnost ali celo okrivijo za neuspehe. Sicer pa ta procent generalno črtajo iz raznoraznih grafov in »glasovom za nobenega« po volitvah načeloma ne pripisujejo velikega pomena, medtem ko vsem, ki se potrudijo oddati neveljavno glasovnico prej kot bojkot pripisujejo nevednost.

Bodi aktiven, bojkotiraj, ne bodi pasiven, samoorganiziraj – model parlamentarne, predstavniške demokracije v kapitalističnemu sistemu ni nikoli ponujal alternativ. Dozdevno se je z volitvami, zgodovinsko gledalo, sicer naredilo korak k bolj demokratični družbi, kjer je novonastali buržoazni razred nastopil kot mediator med delavnim razredom in starimi elitami. A potrebno se je zavedati, da so te procese omogočile razne vstaje in revolucije od pariške komune dalje, izoblikovanje parlamenta pa je bila dajatev, ki so jo stare elite morale plačati za ohranjanje pozicije in socialnega miru. Toda kapital ponovno brez zadržkov koncentrira moč nasproti množic in le organizirane množice od spodaj bodo lahko zaustavile njegov brezbrižen pohod. 

Če želimo karkoli spremeniti, moramo spremeniti vse – želje po spremembi sistema od znotraj ali prevzemu oblasti ni dovolj. Sistem družbenega upravljanja, v katerem živimo, je dobro naoljena mašina z ogromno zmožnostjo asimilacije, ki je sposobna v svoje kolesje birokracije, pravnih postopkov, procedur in tehtanja interesov posrkati tudi kritične glasove, ki jo želijo spremeniti ali prevzeti. To se pri nas kaže tako v primeru Levice kakor novonastalih volilnih nevladnih organizacij, ki s svojo državotvorno držo izgubljajo kakršenkoli potencial za spremembe, kakor tudi realno bazo podpornikov.

»Don’t watch the media, be the media« – je bil slogan zanosnih antiglobalistov na prelomu v dvatisoča, še pred socialnimi platformami, in pa »revolucija ne bo predvajana«. A tudi v času, ko je vsak Polde, Jana ali Matej lahko tudi vplivnež, imajo slogani svojo težo. Internet, ki je na začetku razprl možnosti deljenja informacij onkraj državne in korporativne cenzure, so elite uspešno zajahale. Kar kaže na pomen avtonomne infrastrukture – tudi medijske, ki ne po odvisna od Muskovih kapric in vsote vloženega denarja. 

Skupščino v vsako vas – je bil eden od mnogih sloganov gibanja 19o oziroma mednarodnega Occopy gibanja leta 2011 ... in ljudje so se res začeli decentralizirano organizirati v skupščine, še toliko bolj med »Vseslovenskimi vstajami« 2012/2013, katere vodilni slogan je bil »ne diskriminiramo, vsi so gotofi«. Ljudje so se srečevali na trgih, v knjižnicah, ostalih javnih prostorih ter seveda v skvotih, kjer so onkraj medijske naracije in internetnih platform uspeli zgraditi lastno analizo družbene situacije in moč, ki so jo kasneje, žal, pojahale novonastale nadebudne stranke.

Niso vse izbere iste, a so si precej enake. Vse etablirane državne politike zasledujejo isto neoliberalno agendo. Razlikovanje lahko zapazimo le pri načinih uveljavljanja le-te – medtem ko nas, recimo temu, progresivni liberalci, zapeljuje z dialogom in priznavanjem različnosti, nas desni liberalci poskušajo zapeljati z brutalno močjo in domnevno stabilnostjo slonečo na vrednotah nacionalizma ter konservativizma s katero vzpostavljajo te iste politike. Tako na liberalni strani dobimo Šutarjev zakon, ki nediskriminatorno targetira vse revne, medtem ko bi desničarji verjetno sprejeli eksplicitno rasističen zakon, uperjen proti romski skupnosti. 

Torej kaj nam preostane? Medtem ko se bodo nekateri odločili za taktično glasovanje z upanjem na počasnejši razpad družbene blaginje, drugim volitve predstavljajo edini ali redki družbeni angažma. Ne glede na prejšnje opcije anarhizem zagovarja samoorganizirano družbeno delovanje od spodaj vsak dan, ne le enkrat na štiri leta.

Protirasistični shod »Nihče ne more biti varen, dokler varno ne živimo vsi.«

Ambasada Rog je na današnji tiskovni konferenci opozorila na rasno motivirano ulično in državno nasilje, ki se izvaja nad tujimi delavci in študenti.

V zadnjem času je v centru Ljubljane s strani neonacističnih skupin prišlo do več rasističnih napadov na tukaj živeče migrantske delavce in študente. Indijskega študenta so zamaskirani napadalci na Bavarskem dvoru hudo pretepli, posnetek pa kasneje ponosno delili na socialnih omrežjih. Nekaj dni pozneje so na glavni avtobusni postaji s solzivcem napadli tudi afriškega delavca. Tam naj bi se v zadnjem mesecu sicer zgodilo več podobnih napadov.

V podporo žrtvam napadov in za vidnost v družbi se bo naslednji teden – v četrtek, 26. marca, (celoten poziv bomo na tem mestu objavili naknadno) – odvil protirasistični protestni shod, katerega glavno sporočilo je: ni nas strah!

Na tem mestu pozivamo vse družbene organizacije, skupine in gibanja, kot tudi vse ostale prebivalke in prebivalce tega mesta, da shod množično podpremo ter na ulicah odločno izrazimo solidarnost in nesprejemljivost rasizma in nasilja. »Nihče ne more biti varen, dokler varno ne živimo vsi.« ★