zrno do zrna kopica

V sušnih predelih severovzhodne Brazilije se skriva zanimiv naravni pojav. Tamkajšnje območje sezonsko suhega tropskega gozda je prepredeno s stožčastimi kupi zemlje, ki segajo do višine treh metrov in so plod dela neštetih generacij termitov, imenovanih Syntermes dirus. Kar ta pojav dela še posebej zanimiv,  je njegova dimenzija, saj se ti kupi zemlje precej enakomerno raztezajo po površini dvesto triindvajset tisoč kvadratnih kilometrov, kar je enakovredno velikosti Velike Britanije.

Pretekli teden je revija Current Biology objavila članek, ki opisanemu fenomenu daje povsem nove razsežnosti. Mednarodna skupina raziskovalcev in raziskovalk je prek satelitskih posnetkov ter računalniškega modeliranja ugotovila, da se na prej omenjenem območju pojavlja dvesto milijonov teh stožčastih kupov ter da so termiti za ta podvig izkopali deset kubičnih kilometrov zemlje. Kar bi po besedah avtorjev zadoščalo za izgradnjo okrog 4000 velikih piramid iz Gize.

Presežki te termitske stvaritve pa se tu še ne končajo. Ko so znanstveniki in znanstvenice z metodo luminiscenčnega datiranja ocenjevali starost teh kupov, so ugotovili, da se ta razteza od sedemsto do tri tisoč osemsto let. Ob vsem skupaj je zanimivo tudi to, da kupi zemlje termitom ne služijo kot bivališče. So le plod izkopavanj podzemnih rovov, v katerih ta vrsta termitov dejansko prebiva.

Morebiten razlog za nastanek teh skupnih odlagališč zemlje in njihove enakomerne razporeditve je večja učinkovitost pri kopanju podzemnih rovov. Termiti v podzemlju s kemičnimi spojinami označijo pot do najbližjega odlagališča. Mogoče je, da si na ta način ustvarijo feromonski zemljevid, ki te iz katere koli podzemne lokacije vodi do najbližjega nadzemnega odlagališča materiala. Najkrajši poti naj bi nato sledilo več generacij osebkov, ki širijo podzemni termitnjak, in tako iz zrna nastane kupček in iz kupčka kup. Ko se omrežje rovov preveč oddalji od starih odlagališč, se ustvarijo nova in zgodba se ponovi.

Po kupih zemlje je hodil Gregor.