Letošnje prve Pasje bombice ne bi radi začeli preveč pretenciozno, vendar si ne moremo kaj, da ne bi rekli, da le redko kateri elektro navdušenec ostane hladen, ko izve, da je Londončan William Bevan povil novo izdajo. Precej verjetno je tudi, da je navdušenje začinjeno z nekaj grenkobe in z mislijo, da mu pričujoči izdelek ne bo ponudil ničesar več kot - sicer ušesu prijetne - reciklaže že slišanega. Ne glede na to, da je Burial [beriǝl] ustvaril “svoj” zvok, se zdi, da se je s svojimi zadnjimi kratkometražci ujel v past reciklaže, ki je po eni strani poskrbela za prepoznavnost njegovega zvoka, a ga je hkrati tudi vse močneje potisnila v brezno enoličnosti. K sreči je s svojo tretjo izdajo v letu 2012, s katere trenutno poslušamo prvi komad Truant, iz brezna prilezel nazaj na površje raznolikosti.

Skoraj 12 minut dolga kompozicija Truant, ki jo še vedno poslušamo v podlagi, in 2 minuti daljši Rough Sleeper sta zgrajena na podoben način. Približno dvominutne fragmente - ki postajajo vedno krajši - bodisi sunkovito prekine tišina bodisi s tipično burialskim škrebljanjem in pokljanjem preidejo v naslednji fragment, ki nikoli ne doseže vrhunca in prav s tem vabi k ponovnemu poslušanju. Čeprav sta na izdaji samo dva komada, gre zaradi števila miniskladb, združenih v daljše kompozicije, pravzaprav za album v malem. Tistega pravega pa lahko samo še z veseljem pričakujemo.

Vabljeni tudi k poslušanju še drugega komada Rough Sleeper z Burialove najnovejše 12-inčnice, ki ga v današnji Pasji bombici nismo zavrteli.