Čisto pravni gusar: A.I. 1.0

Čisto pravni gusar: A.I. 1.0

Oddaja
12. 4. 2019 - 10.15

 

Covent Garden v Londonu ob četrt čez enajst ponoči. Hudourniki silovite poletne nevihte. Divji žvižgi za taksije režejo zrak na vse strani. Pešci tekajo pod streho na trgu in pod stebrišče, kjer je že veliko ljudi. Vsi čemerno srepijo v dež, razen moškega, ki je s hrbtom obrnjen proti drugim in ves čas zatopljen v beležnico, v katero si nekaj zapisuje. Cerkvena ura udari četrt.

 

Sredi trga mladi mož pri dvajsetih, v večerni obleki in okoli gležnjev hudo premočen, mož po imenu Freddy trči v prodajalko rož. Slepeč blisk, ki mu v trenutku sledi bobneče treskajoč grom, pospremita karambol.

PRODAJALKA: “Tristu hudiču, Freddy: kam pa zjaš, drvar.”

Freddy se hitro opraviči in steče stran.

PRODAJALKA: “Manire za posrat! Dva pušǝlca sta šla v drek.”

Prodajalka rož se usede na vznožje stebra, kjer prebira rože. Mogoče ima osemnajst let, mogoče 20, težko bi jih imela kaj več od tega. Na glavi ima mornarsko pokrivalo iz črne slame, ki je bilo dolgo izpostavljeno londonskemu prahu in umazaniji ter le poredkoma, če sploh kdaj, skrtačeno. Njeni lasje še bolj kličejo po pranju: njihova mišja barva skoraj gotovo ni naravna. Na sebi ima zanikrn črn plašč, ki ji sega skoraj do kolen in je potisnjen čez pas.
 

Sčasoma prodajalka opazi nekega gospoda vojaške zunanjosti, ki je ravnokar pritekel pod streho in zaprl dežnik. Tudi ta je bil premočen okoli gležnjev. Skuša mu prodati kakšen pušelc rož:
 

“O, tok kupte no kašno rosco ud mjane, major. Lohk vam dam nazaj pu krone. Vzemte tuole za dva penija.”

Gospod vojaške drže ji odvrne, naj ne bo sitna, saj deluje kot dobra punca. Kljub temu da ni imel drobiža, je nekje v žepih staknil tri nežke po pol penija.

Prodajalka, sicer razočarana, pomisli, da je poldrugi peni še vedno boljši kot nič.

GLEDALEC (šepetaje): “Pazite se: dajte mu rožo za ta denar. Tule zadaj je neki tip in si zapisuje vsako besedo, ki jo zinete.”

Prodajalka prestrašeno plane pokonci:

PRODAJALKA (Histerično): “Sej nisǝm nǝč tadzga nardiva, čǝ sǝm touo rjakva gǝspude. Pravico mam predajata rože, če se le ne kurbam. Puštena punca sǝm: buh m je priča, nǝč druzga mo nisǝm mo nisǝm rjakva kukǝr če če kupt kakšno rošco ud mjane.”

Občinstvo je nenaklonjeno strmelo v prodajalko rož in zavračalo njeno prehudo preobčutljivost: V hrupu so zveneli klici:

 

MNOŽICA: “Nikar se ne deri! Kdo ti pa kaj če! Nihče ti ne bo nič naredil! Kaj se pa vsajate? Mirno kri!”

Nekaj manj potrpežljivih opazovalcev vpije nanjo, naj drži jezik za zobmi, ali pa jo surovo sprašujejo, kaj je narobe z njo. Nekdo v množici izjavi, da je tukaj detektiv, ki jo bo zapisal.

 

Histerična prodajalka rož se prebije skozi množico h gospodu, ki zapisuje situacijo, in mu divje zajoka.

PRODAJALKA: “Joj, gesput, ne dejte, de me zapiše. Vi na vejste, kaj se tu prau za mjane. Ub dober ime bom in pugnal me bojo na cejsto, ke guvarim z moškem pvatli.”

ZAPISOVALEC: “Pvatli! Pvatli! Pvatli! Pvatli! Kdo vam pa kaj hoče, prismoda neumna? Za koga me pa imate?”

PRODAJALKA: “Zǝkuá ste pa pvatli vse zǝpisal, kar sem rjakva? Keku pa nej vejm, če ste vse prou zǝpisal? Dejte, pukažte no, kva ste zǝpisal ud mjane.”

Medtem zapisovalec odpre svojo beležnico in ji podrži pod nosom.

PRODAJALKA: “Kva je tuo? Tuo sploh ni napisan, kuker se šika. Dga ne znam brat.”

ZAPISOVALEC: “O, jaz pa znam!:
>>Kar kurajžo, major; pa kašno rošco kupte ud boge punce.<<"

 

PRODAJALKA: “Tuo je zetu, k sem mu rjakva major. Nisǝm misenva nǝč slabga."

ZAPISOVALEC “Povejte mi, gospodična. Kaj pa vas je prignalo tako daleč sem gor? Rojeni ste bili vendar v Zajčjem grabnu.”

PRODAJALKA: “Joj, kva pa pvatli, če sǝm šva iz Zajčiga grabna? Tam še prjašeč na zdrži; pa sem mogva še pvačvat po šter kuvače in pu na tejdǝn.”
(V solzah)

“O, bu - hu - u” (smrk smrk)

ZAPISOVALEC: “Živite, kjer se vam zdi; samo nikar tako ne tulite.”

 

V množici, ki z zanimanjem opazuje situacijo, se prično spraševati, kako človek z beležnico ve, od kod prihaja. Najde se jih nekaj radovednežev, zapisovalec pa vsakemu pove, od kod je prišel.

Gospodu vojaških značilnosti pa pove, da ve, da prihaja tako iz Doline kot iz Harrowa, iz Cambridgea in tudi Indije. Gospod mu vse pritrdi in množica se glasno zakrohota. Vzkliki se obrnejo v prid zapisovalcu nenavadnih talentov.

Ko gospoda vpraša zapisovalca, kako ugane, od kod so ljudje, zapisovalec odvrne:

ZAPISOVALEC: “Navadna fonetika. Veda o govorjenju. To je moj poklic; pa tudi moj konjiček. Srečen človek, ki si lahko služi kruh s hobijem! Vi lahko Irca ločite od Yorkshirca po njunem zavijanju. Jaz pa se niti za šest milj ne zmotim, od kod je kdo. V Londonu ga lahko postavim na dve milji natanko. Včasih lahko na dve ulici.”

 

PRODAJALKA: “Nej ga bo sram, barabo nesramno. Rjacte mu, nej se briga zase in nej pǝsti ubogo punco.”

 

ZAPISOVALEC: “Baba, pri tej priči nehaj s tem svojim peklenskim tuljenjem; ali pa si poišči zavetje pred kakšnim drugim hramom božjim.”

 

PRODAJALKA: “Jast mam tlela raven tolk pravice bit kuker vum le se mi raven zahoče.”

 

ZAPISOVALEC: “Ženska, ki daje od sebe take obupne in ostudne glasove, nima pravice, da bi bila, kjer si že bodi - sploh nima pravice do življenja. Ne pozabite, da ste človeško bitje z dušo in božanskim darom artikuliranega govorjenja: da je vaša materinščina jezik Shakespeara in Miltona in svetega pisma; in nikar mi tu ne krulite kakor sitna pujsa.”

PRODAJALKA: “A-a-a-pi-pi-pi-u!”

ZAPISOVALEC: "Sveta nebesa! Kakšni glasovi! “A-a-a-ou-ou-ou-ou-u”

PRODAJALKA: "(zasmeje) … Drek!"

ZAPISOVALEC: “Samo poglejte si to kreaturo z njeno pocestno govorico; z jezikom, ki jo bo do konca življenja tiščal v blato. Ampak poglejte, gospod, jaz bi to punco lahko v treh mesecih predstavil kot vojvodinjo na vrtni prireditvi pri veleposlaniku. Lahko bi ji celo dobil službo dvorne spletične ali prodajalke v trgovini, kjer je potreben boljši jezik.”

PRODAJALKA: “Kaj pravte?”

ZAPISOVALEC: “Ja, kislo zelje natepavate, v sramoto ste žlahtni arhitekturi teh stebrov, vi, poosebljena žalitev našega jezika; jaz pa vas lahko napravim za kraljico iz Sabe."

Obrne se h gospodu vojaških značilnosti in mu reče:

ZAPISOVALEC: “Mi ne verjamete?”

Gospod odgovori, da mu seveda verjame. Saj je tudi sam študiral indijska narečja …

V tem trenutku pa sta se zapisovalec in gospod prepoznala. Zapisovalec je bil namreč Henry Higgins, avtor Higginsove univerzalne abecede, gospod pa je bil polkovnik Pickering, ki je ravno prišel iz Indije, da bi se srečal s Higginsom.

Ob bizarnem naključju sta se dogovorila, da se jutri dobita pri Higginsu doma na Wimpolski cesti 27a. To pa je slišala tudi prodajalka, kot je tudi zaslišala, kako bi profesor fonetike iz nje lahko naredil Vojvodinjo ... No, vsaj na videz. Odločila se je, da bo potrkala na vrata njegovega stanovanja in ga poprosila za inštrukcije.

 

V nadaljevanju o pomenu pripovedi, o pomenu jezika in družbenih odnosih. Sedaj pa glasbeni premor.

---------------------------------------

Odlomek, ki smo ga poslušali v uvodu, izhaja iz drame Pigmalion angleškega avtorja Georgea Bernarda Shawa. Njegova drama je moderna varianta mita o Pigmalionu z rahlim pridihom feminizma. Drama je bila prvič uprizorjena leta 1913, leta 1964 pa so posneli filmsko uprizoritev - muzikal My fair lady, v katerem je glavno vlogo odigrala Audrey Hepburn.  (film ima drugačen/nefeminističen konec od originalne drame)

 

Prodajalka rož oz. Eliza Doolittle je metaforično oživljena s strani profesorja fonetike Henryja Higginsa, ki jo nauči, kako prečistiti naglas in govor ter kako se drugače vesti v maniri zgornjega sloja v družbenih situacijah.

 

Kot rečeno, slednja, relativno moderna drama sloni na grškem mitu o Pigmalionu, ki ga je najbolj slavno oživel rimski pesnik Ovid v svojih epskih pesnitvah Metamorfoze oz. Preobrazbe. Pigmalion je bil ciprski kipar, ki je izklesal žensko telo iz slonovine, nato pa se je v kip zaljubil.

 

Pigmalion se ni navdušil nad lepoto ciperskih hčera. Verjeli so, da Pigmaliona ne interesirajo ženske. Vse dotlej, dokler ni ustvaril kipa zanj popolne ženske - Galateje.

 

V času Afroditinega festivala je Pigmalion prinesel darove na oltar grške boginje lepote. Potihoma si je želel, da bi našel ženo, ki bila podobna njegovi skulpturi iz slonovine. Ko se je vrnil domov in poljubil kip, je ugotovil, da so ustnice kipa - tople. Kipar je svojo stvaritev poljubil še enkrat in ugotovil tudi, da je slonovina izgubila trdoto. Afrodita je Pigmalionu izpolnila željo. Galateja je doživela prebujenje.

 

Podobno so antropomorfizacijsko prebujanje doživeli tudi Dedalovi kipi, ki so spregovorili v neki drugi zgodbi grških mitov. Talos je bil umetni mož iz brona, Pandoro je Zevs ustvaril iz gline.

 

Mogoče še najbolj poznate pravljico o Ostržku avtorja Carla Collodija. Ostržek je lesena lutka, ki jo je ustvaril mojster Pepe iz govorečega polena. Ostržek je v svoji čutečnosti začutil željo, da postane “resnični fantek”. Dobra vila mu je željo izpolnila in mu vdahnila življenje, tako kot Afrodita Galateji.

 

Kot je Galatejo klesal Pigmalion, je gospodično Doolittle s pomočjo govornih vaj klesal profesor Higgins. Higgins je postavil stavo, da lahko v šestih mesecih sklesa govor in artikulacijo Elize Doolittle, da bo mladenka imitirala vojvodinjo na prestižnem plesu. Skozi zahteven proces Eliza postaja čudovita dama rahločutnosti in prefinjenega okusa, njen učitelj pa postane pokroviteljski, proces deluje dehumanizajoč.

 

Eliza tako ne pripada višjemu klasu, katerega manir in govora se je naučila, kot tudi ne nižjemu sloju ljudi, ki jo zavračajo zaradi njene nove privzdignjene in nečloveške drže. Drama orisuje, kako jezik, naglas in artikulacija ne delujejo zgolj kot sredstvo komunikacije, temveč tudi kot determinanta sociološke uvrščenosti v družbenem redu. Red, ki se je oblikoval in postavil skozi čas.

 

Okoli 70.000 let nazaj v preteklosti so ljudje doživeli kognitivno revolucijo. Človek je bil od zmeraj družabna žival. Ljudje so pričelo uporabljati jezik kot sredstvo za pretok informacij med posamezniki in skupnostjo. Tako je naprimer nekdo z uporabo jezika sporočil ostalim pripadnikom skupnosti, kje leži bogato najdišče sadja.

 

S tem, ko je človek delil informacije o fizičnem svetu, je napram ostalim vrstam pridobil veliko prednost. Obenem pa je lahko začel obravnavati abstraktne ideje, kot so bogovi, zgodovina in pravice - kot je npr. avtorska pravica. Vse te ideje so prišle iz domišljije človeških možganov, obenem pa so postavile temelje človeški kulturi za sodelovanje v velikih skupinah.

Z deljenjem splošnih mitov o religiji, identiteti in svobodi so se izklesale tako družbe kot posamezniki. Npr. angleška meščanska družba v viktorijanskem času, okoli katere se vrti naša zgodba iz uvoda. Kot je razvidno iz govora profesorja fonetike, je bilo v angleški družbi prisotno veliko razslojevanja in prevzetnosti pripadnikov višjega sloja, po drugi strani pa preprostosti in neizobraženosti ljudi nižje kaste. Način komunikacije je bil tako statusni simbol.

 

Ampak saj to se je spremenilo, kajne? Danes živimo v drugem času?

O tem, v kakšnem svetu živimo danes in kateri jeziki so danes ključni, v nadaljevanju. Sedaj pa nekaj glasbe.

Svet se je od časa viktorijanske dobe spremenil. Milijarderji današnjega sveta, kot so Bill Gates, Mark Zuckerberg in podobni, navzven ne pretiravajo z vtisom razkošnosti. Morda je zgodovina preko komunističnih revolucij in pobijanja buržoazov naučila, da je bohotenje najvišjih slojev nespametno početje.

 

Danes živimo v času, ko prihaja četrta industrijska revolucija. Prihajajo samovozeča vozila, 3D-printanje, napredni roboti, več mobilnega interneta, ki bo omogočil medsebojno povezanost, čedalje več manjših in cenejših čipov ter senzorjev. Prihaja tako imenovani Internet of Things, naprave bodo povzemale podatke iz oblakov. Vse za namen poenostavljenega sodelovanja z ljudmi. Oživela bo umetna inteligenca.

 

Prihodnost umetne inteligence oz. po angleško artificial intelligence - A.I. so mokre sanje tehnokratskih utopistov, obenem pa so tudi nočne more tehnoloških distopistov. Mnenja so deljena, izberite si svojega preroka. V domišljijo se prikličejo strašljivi scenariji ala Matrica oz. Terminator, kjer so se roboti združili v singularni sistem, kot je Skynet, predvsem z namenom, da uničijo svojega kreatorja - človeštvo. A navkljub temu lahko vidimo, da danes uporabljamo umetno inteligenco - že v neki meri.

 

E-mail programi vam dokončujejo stavke, banke uporabljajo programe, ki na podlagi vašega finančnega portfelja odločajo o vaši kreditni sposobnosti, algoritmi analizirajo vaše nakupovalne preference. Baje vas Facebook pozna bolje od vašega partnerja - po 300 lajkih, ki ste jih namenili virtualnemu svetu.

 

Morda ste dobili občutek, da je tista psihološka analiza - kateremu liku iz Game of Thrones ste najbolj karakterno podobni - kredibilna, obenem pa ste pozabili, da vam je psihološko oceno podal računalnik, ki nima človeških lastnosti. Res pa je, da so bili algoritmi ustvarjeni s strani ljudi.

A ko dvignete denar iz bankomata, pa se vam bankomat zahvali in vam želi lep dan, podzavestno dojemete zahvalo bankomata kot analogno človeški gesti.

Slednji efekt se imenuje ELIZA efekt. Da, prav ste ugotovili - psihološki efekt pogovarjanja z računalniškim botom se imenuje po naši protagonistki, prodajalki rož Elizi Doolittle.

 

Ime je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja skoval računalniški programer Joseph Weizenbaum, ki je nekoč za šalo ustvaril računalniški program, ki je parodiral Rogeriansko terapijo. Tovrstna psihoterapija je osredotočena na posameznika in njegov egocenter tako, da pacientu ponavlja stvari, ki jih sam izreče.

 

Weizenbaum je v parodiji skušal imitirati način Rogerianske terapije - tako da je ustvaril chatterbot Elizo. Eliza je v parafrazi ponovila besede, ki jih je računalniku izrekel pacient.

 

Ko je Weizenbaum zadevo preizkusil tako, da je svoji tajnici rekel, ali se gre lahko za nekaj časa pogovarjat z računalnikom, je presenečeno ugotovil, kako je program nadvse učinkovit. Tajnica je s programom klepetala kar dve uri.  Pogovor je tekel nekako takole:
 

HUMAN: “Moj fant me je prosil, da sem prišla sem.”

ELIZA: “Tvoj fant te je prosil, da si prišla sem?

HUMAN: “Pravi, da sem depresivna veliko časa.”

ELIZA: “Žal mi je, da si depresivna.”

HUMAN: “Res je. Počutim se nesrečno.”

ELIZA: “Ali misliš, da s tem, ko si prišla sem, ne boš več nesrečna?”

….
 

Računalniška psihoterapija je nadvse nenavaden fenomen, kajti računalnik še danes, kaj šele v šestdesetih letih, ni sposoben kognitivnega razumevanja ljudi in družbenih problemov. A kot je bilo izrečeno s strani uporabnic:

 

“Računalniku se zaupaš, ker v primerjavi s psihoterapevtom ne gleda na uro. Nate ne glede zviška in nima skrivnih namenov, kako te spraviti te v posteljo. Res osvobujoče.”

 

Ugotovili so, da uporabniki nezavedno dojemajo, da so Elizina vprašanja nekakšna manifestacija interesa oz. emocionalne vključitve Elize v obravnavane teme. Čeprav naj bi se vsi uporabniki racionalno zavedali, da ELIZA ne mora simulirati emocij, pa so to nekako pozabili.

 

Elizin test je osredotočen na socialni inženiring. Gre za dojemanje lastnosti, ki nekako analogno delujejo človeške. Tukaj ne gre za to, da ljudje ne bi vedeli, da se pogovarjajo s strojem. Gre za to, da pozabijo, da se ne pogovarjajo s človekom.

 

V primeru, da razumen človek ne bi znal prepoznati, ali se pogovarja s človekom ali strojem, bi to pomenilo, da je stroj uspešno opravil tako imenovani Turingov test, ki se imenuje po slavnem Alanu Turingu. Slednji je znan po igri imitacije v času druge svetovne vojne. Elizin test, osredotočen na socialne interakcije, je tako korak do Turingovega testa.

 

Danes najbližji robotski približek človeku je Sophia. Sophia je humanoidni robot, razvit v Hongkongu s strani podjetja Hanson Robotics. Robot je bil ustvarjen po modelu igralke Audrey Hepburn. Verjetno ni naključje, da je Audrey Hepburn igrala Elizo Doolittle v filmu My Fair Lady.

 

Sophia uporablja umetno inteligenco, vizualno data procesiranje in obrazno prepoznavo. Uporablja glasovno prepoznavo - speech to text, ki jo je razvilo podjetje Alphabet Inc, Googlovo hčerinsko podjetje.

 

Sophia postaja pametnejša skozi čas, njena funkcija pa naj bi bila pomoč starejšim v domovih za ostarele ali pa usmerjanje množic na velikih dogodkih ter podobno. Deloma deluje tudi po principu programa Eliza, in sicer tako, da ustvari iluzijo, kako razume pogovor. Informacije deli v oblaku, odzivi pa so analizirani z blockchain tehnologijo.

 

25. oktobra lani so v Riyadhu, Savdski Arabiji, Sofiji podelili državljanstvo. Sofija je tako postala prvi robot z državljanstvom.

 

Slednje je povzročilo ogorčenje in kontroverzo, saj so se komentatorji spraševali, ali bo Sofija sedaj lahko tudi volila ali se poročila, ali bo morala v skladu s savdsko tradicijo nositi burko in ali bo lahko dobila vozniški izpit? Obenem pa so bile kritike namenjene tudi podjetniku in inženirju nove robotke Davidu Hansonu.

“Ko Hanson pravi, da je Sofija živa, to stori na enak način, kot kipar izreče, da je kip oživel. Vsaj tako jo dojema, ko se delo približuje zaključku.”

------------------

Sporočilo v steklenici tokratnega Čisto pravnega gusarja je -  meje mojega jezika so meje mojega sveta.

Slednjo frazo smo vzeli iz jezika Ludwiga Wittgensteina, čeprav nismo ravno prepričani, ali ga res razumemo. Karkoli že naj bi vse skupaj pomenilo ...

Hvala posadka, da ste ostali na plovbi po umetni inteligenci. Želimo vam lep vikend in prijetne prihajajoče velikonočne praznike. Če pa vas velikonočni zajček premami, da mu sledite v zajčjo luknjo, ne pozabite, da zajčki zares ne znajo govoriti. Vrnemo se čez dva tedna, ko bomo nadaljevali zgodbo o umetni inteligenci ter avtorskih pravicah robotov.

+ DODATNO: ELIZA IN ROGERIANSKA TERAPIJA

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.