Čisto pravni gusar: Zaklad

Čisto pravni gusar: Zaklad

Oddaja
21. 6. 2019 - 10.15

 

Nantucket je pristanišče na vzhodni ameriški obali. Tam se zbirajo mornarji, ki gredo na kitolovko. Piše se leto 1820. V pristanu je zasidrana ladja po imenu Pequod. Zamorca Queequeg in orjaški Dagoo ter rdečekoži Tasthtego so bili harpunarji, Flask in Stubb častnika, Starbuck pa je bil prvi častnik. Odpravi na lovu za bogastva je poveljeval kapitan Ahab. Ladja je izplula na triletno potovanje okoli sveta.

 

Bil je siv, oblačen dan, ko so zapuščali Nantucket. Kapitan Ahab je bil strašen na pogled. Lice mu je parala dolga bela brazgotina, ki je segala vse do vratu in morda še dlje. Stal je na palubi, ne da bi s komerkoli spregovoril besedico. Imel je eno samo nogo. Namesto druge je imel zglajeno kitovo kost. Da je lahko trdno stal med razgledovanjem po morju, je umetno nogo vtaknil v luknjo na ladijskem podu.

Kapitan je sklical posadko na krov. V roki je držal zlatnik. Dvignil ga je v zrak, da so ga vsi dobro videli. “Poslušajte!” je zavpil. “Prvi, ki zagleda belega kita, dobi ta zlatnik za nagrado.”

MOŽJE: “Hura! Hura!” so navdušeno vpili možje.

MOŽJE: "Moby Dick bo naš! Ubijmo ga!”

AHAB: “Dobro napnite oči, možje! Ko ga zagledate, zakričite na ves glas. Kaj morate zavpiti?”

MOŽJE: “Tam puha!”

AHAB: "Tako je: Moby Dick je kriv, da sem brez noge. Ta nemarnež bo plačal za svojo hudobijo. Moram se mu maščevati!”

In še bolj glasno in besno je zavpil:

AHAB: “Lovili ga bomo, dokler ga ne dobimo v pest. Le pogumno si sezite v roke, možje. Poguma nam ne manjka.”

Samo častnik Starbuck ni deloval preveč vesel.

AHAB: "Kaj pa je, Starbuck? Nekam bledo izgledate,” ga je vprašal Kapitan.

STARBUCK: “Na vse sem pripravljen, a maščevati se kitu - to je prava norost. Takih reči ne maram.”

Tako je posadka sledila glavnemu cilju, najti kita Moby Dicka.

Moby Dick je bil velikanski kit z nenavadno belo glavo in lepim hrbtom. Možje se ga niso bali le zaradi velikosti in barve, ampak tudi zaradi njegove neverjetne premetenosti in zlobe. Bil je pameten kot lovci, ki so se podili za njim, seveda pa je bil tudi veliko močnejši.

Zgodilo se je že, da je bežal pred svojimi zasledovalci, na lepem pa se je obrnil proti njim in se zagnal naravnost vanje. Tako je nekaj časa nazaj raztreščil že tri čolne kapitana Ahaba. Njegovi možje so leteli vsepovprek. Takrat je Ahab pograbil mornarski nož in navalil na kita. Nenadoma je kit zamahnil s čeljustjo in Ahabu odrezal nogo. Od takrat kapitan ni več tak, kot je bil. Ko je spet hodil z novo umetno nogo, je mislil le, kako se bo kitu maščeval. Pogrezal se je v stanje bolesti. Mornarji na ladji Pequod so prisegli, da bodo bitje z imenom Moby Dick ujeli za vsako ceno.

Dnevi so minevali, valovi so enakomerno nadaljevali svojo pot mimo njih. In po dolgem zasledovanju kita, v vsej zblaznelosti in obsedenosti, se je za hip zbistrilo v glavi kapitana.

Nekega jutra je kapitan nenavadno potožil svojemu častniku Starbucku:

AHAB: “Oh, Starbuck. Tako blag je danes veter in nebo tako jasno. Prav tak je bil dan, ko sem bil pred štiridesetimi leti tu kot mlad fant. Imel sem osemnajst let. Učili so me, kako uporabljati harpuno. Štirideset let! Ves ta čas sem lovil kite. To so bila leta trdega dela in nevarnosti. Preživel sem divja morja in silne vetrove. Samo pomislite, kakšno življenje imam za sabo. Leta samote in služenja drugim. Kakšen norec sem bil. Zdaj na starost, pa se mi je čisto zmešalo in se podim za nekim kitom. Saj sem bolj podoben hudiču kot pa človeku. Sem zato bogatejši ali boljši? Le na kaj sem lahko ponosen? Na nogo, ki je ni več? Enonogi starec sem, z glavo polno norosti. Kaj me žene v ta prepad? Oh, Starbuck, vi mi povejte!?”

Častnik se je obrnil in bled kot smrt odšel. Ko pa je želel oditi tudi kapitan, je pod morsko gladino zagledal par oči, ki sta mežikali vanj iz kristalno čiste vode. Tedaj se je zaslišal izvidnikov klic:

IZVIDNIK: “Tam puha! Moby Dick na obzorju!”

Ni trajalo dolgo, da so mornarji dali čolne čez krov in brzeli proti kitu s čolnom kapitana Ahaba na čelu. Morje je bilo umirjeno in kitu ni bilo težko slediti.

Kit je dvignil svoj gromozanski rep in se potopil. Čolne so upočasnili in brezhrupno drseli po mirni gladini. Ahab je bil napet kot struna. Ko je beli kit zdrvel proti čolnu z odprtim gobcem, je kri v žilah zastala. V manevru je razbil čolne, preden bi lahko vanj ustrelili s harpuno. Možje so se oprijeli kosov lesa, ki so plavali po vodi.

Kapitan ni hotel priznati poraza. Kričal je mornarjem, naj usmerijo ladjo naravnost vanj, naj ga vendar preženejo … Medtem pa ga je zalil val in njegove besede so zamrle. Kmalu je spet pogledal iz vode. Goltal je morsko vodo, a kljub temu je možem delil svoja povelja. Ko so ga končno rešili, je vprašal:

AHAB: “Ali je moja harpuna, ustvarjena, da ubija Moby Dicka, na varnem?”

MOŽJE: “Da, gospod. Ni bilo časa, da bi jo uporabili.”

AHAB: “Dobro. Zdaj pa mi pomagajte vstati! Tako! Vidim ga, tamle je!”

Moby Dick je bil tako hiter, da ga ne bi nikdar ujeli. Ni bilo jadra na ladji, ki ne bi bilo razpeto. Kita so zasledovali do trdne teme, Ahab pa je tudi tisto noč bedel do zore.

Naslednji dan so čolne spet spustili v morje in se odpravili na lov. Častnik Starbuck mu je rekel, naj pustijo kita, ki se oddaljuje. Očitno mu ni več do boja. Kapitanu je skušal dopovedati: “Ostal si sam, brez nasprotnika.”

A Ahab o tem ni hotel slišati niti besede. Še enkrat se je s čolnom odpravil za Moby Dickom. Ko je bil dovolj blizu, je zavihtel harpuno in pri tem strašno preklinjal. Kit se je sunkovito obrnil in zadel čoln. Dva moža je vrglo ven.

Ladja Pequoud je hotela pripluti na pomoč, a kit jo je oplazil in čisto pobesnel.

STARBUCK: “Kit prihaja,” je zakričal Starbuck.

AHAB:“Obrnite ladjo proti njemu! Hitro!”

Moby Dick je bil za kanček hitrejši. Njegova velikanska glava je treščila ob ladijski trup in voda je začela prodirati v notranjost.

AHAB: “Ladja! Narejena je iz ameriškega lesa. Kar potopi naj se! Mene ne bo vzela s seboj. Jaz bom končal na vrvi. Kar nate se bom privezal, ti zver peklenska!” 

Zalučal je harpuno, a vrv se je zataknila za stranico čolna. Ahab se je sklonil, da bi jo sprostil. V tistem hipu pa se mu je zadrgnila okoli vratu. Tako bliskovito ga je potegnilo iz čolna, da se mornarji še zavedali niso, kdaj je izginil.

Za njihovimi hrbti pa se je dogajalo nekaj še bolj grozljivega.
MORNAR: “Ladja!”    je nekdo zakričal.
MORNAR: "Kje je naša ladja? Izginila je!”

Iz vode je molel le še delček ladjinega jamborja, okoli katerega se je vrtinčilo morje.

Od vseh se je rešil edino Ishmael, ki se je oprijel rešilnega pasu, ko se je ta odpel s kavlja. Ves dan in vso noč je zdržal na njem in na srečo ga morski psi niso zavohali, naslednji dan pa ga je rešila ladja in tako je zgodba o belem kitu preživela.

V nadaljevanju več o pripovedi, sedaj pa nekaj glasbe.

Moby Dick, pustolovska pripoved o neusmiljenih lovcih na legendarnega belega kita, je osrednje delo ameriškega pisatelja Hermana Melvilla. Pisatelj je veliko pisal o svojih doživetjih na morju, o značaju ljudi in o morali na ladjah, kjer je služil.

Roman Moby Dick je večplastna pripoved z realističnimi opisi dogajanja na eni in polno simbolike na drugi strani. Ker je beli kit nekoč kapitanu odgriznil nogo, ga sla po maščevanju zavede v pravo obsedenost, blaznost, ki se, jasno, nikoli ne konča dobro.

 Tako je ladja Pequod - nekakšna ladja norcev, ki ji poveljuje zblazneli kapitan na kitolovski odpravi. Mornarji plujejo v svojo pogubo oz. noremu cilju naproti, saj je pot tja blazna.

Alegorija ladje norcev, v angleščini Ship of Fools, v nemščini Narrenschiff in v latinščini Navis stultorum, izvira iz srednjega veka, nekje med leti 1250 do 1500.

Norost je tiste srednjeveške čase pomenila nekaj drugega kot danes. Ljudje s psihološkimi problemi so bili označeni kot drugačni. Nekateri naj bi celo posedovali modrost, ki je bila sicer omejena z razumom. Psihični bolniki so takrat prosto vandrali, pomembno je bilo le, da niso bili komu v napoto. Če so v kakšnem evropskem mestu našli kakšnega norca, so ga predali mornarju ali trgovcu, da ga je ta odložil kje druge, v kakšnem drugem mestu ali pa kje na podeželju. Tovrstni običaj je bil posebno značilen za Nemčijo.

Zgodbe pričajo, kako so sredi 15. stoletja v Nurembergu 31 od 63 mentalno bolnih ljudi odstranili iz mesta v kočijah in ladjah, medtem ko so v Frankfurtu sredi 14. stoletja pomorščaki dobili navodila, da zberejo vse ljudi, ki po mestu tavajo nagi. Običaj pomorske odpreme oz. odpošiljanja norih prebivalcev iz mest je tako ustvaril izraz ladja norcev oz. Narrenschif, ki naj bi sprva plula po renskih in flamskih kanalih.

Družba je pometla z mentalno bolnimi, izobčenci oz. izvržki pa so bili odstranjeni predvsem zaradi ekonomskih razlogov in njihovega nedela. Kasneje proti razsvetljenstvu in industrializaciji je prevladujoč razred v brezdelju videl nevarnost, ki bi lahko ogrozila družbo kot tako. Tako so norce zaprli v sistemske institucije, in sicer skupaj s kriminalci. Kmalu  so ugotovili, da norci niso ravno kvalitetna delovna sila in jih v 18. stoletju v Franciji zato tudi ločili od zapornikov ter revežev. Slednji so imeli višjo ekonomsko vrednost kot delovna sila, zapori pa tako postali poceni tovarne.
Danes francoski zapori in psihiatrične institucije, o katerih je tako pisal Michel Foucault v knjigah Norost in civilizacija ter Nadzorovanje in kaznovanje, nimajo več izkoriščevalnih funkcij. Težko pa to rečemo za ZDA.
 

Odkar je Richard Nixon pričel svojo zloglasno kampanjo War on Drugs, so ameriški zapori postali prenatrpani ljudi, včasih tudi zaradi zločinov v zvezi z drogami, ki to ne bi smeli biti. Statistično je v zaporih največ temnopoltih, ki se jih zlorablja tudi za prisilno delo. Čeprav suženjstva naj ne bi bilo več, so nove oblike prikritega zasužnjevanja žal še zelo prisotne. In vladajoča elita še vedno razmišlja z računalom.

Niti Clintonova, Busheva in Obamova administracija se niso lotile prepotrebne reforme zapornega sistema. Obenem je George W. Bush, seveda marionetna lutka kot je bil, sprožil še zloglasno vojno - War on Terror.

Pod pretvezo osvobajanja ljudstva je napadel Irak in omogočil prijateljem na čelu korporacij, kot je Haliburton, izčrpavanje surovin, obenem pa svet prepričeval, da je ukrep potreben, kajti svetu preti Demoklejev meč orožij za masovno uničenje. Koaliciji voljnih smo prikimali tudi sami. Seveda je bil napad totalen neuspeh, umrlo je veliko ljudi, državo so uničili in izropali, na ruševinah pa je nastala radikalizirana Islamska država.

Vpletenost ZDA v to regijo traja že, odkar je ameriški predsednik Roosevelt leta 1945 malce pred svojo smrtjo na Bitter Lakeu podpisal sporazum s savdskim kraljem Abdulazizom, ki je takrat obljubil dobavo nafte. Čeprav je bilo potrebno veliko moralne prožnosti za spregled zločinov savdskih pajdašev vključno s kraljem Abdulazizom, se je dogovor obema stranema zelo obrestoval. Kralj je lahko pobil nasprotnike z novo dobavljenim ameriškim orožjem, Američani so pa dobili črno zlato. Nafta je danes valuta sveta, bivši rejci kamel pa današnji milijarderji.

Nedaleč stran, v Iranu, so Američani po vzoru Britancev s strani iranskega šaha dobili koncesijo za črpanje nafte na njihovem območju. Ker je bil dogovor z Britanci, ki so se konec 19. stoletja dogovorili za koncesijo, v zameno pa so dali 20 % dobička šahu, sčasoma zelo nepravičen, se je ljudstvo počutilo opeharjeno v takšnemu dogovoru. Ko pa so se prišli še Američani spajdašit z iransko oblastjo, je po desetletjih izbruhnila Iranska oz. Islamska revolucija, v kateri so leta 1979 Iranci strmoglavili proameriško oblast in se zaslišali vzkliki “Death to America”.

Ameriško zavezništvo z Izraelci in vpletanje v destabilizacijo regije od časa Henryja Kissingerja, obenem pa vzpostavitev ekonomskih sankcij z vplivom ZDA, ki ga imajo v Organizaciji združenih narodov, je Iran odrinila iz mednarodne skupnosti. Še toliko bolj, ko se je leta 1984 Ayatollah Khomeini odločil nadaljevati z nuklearnim programom, ki so ga pred revolucijo pomagale vzpostaviti prav ZDA.

Sedaj je Trumpova “Make America Great Again” politika zavrgla jedrski sporazum z Iranom iz leta 2015, ki ga je podpisal Obama, s čimer so ponovno vzpostavili ekonomske sankcije proti tej islamski državi. Prejšnji teden je v javnost odjeknila novica, da naj bi v Omanskem zalivu prišlo do sabotaže z magnetno mino na tankerju, ki je prevažal nafto. Po pričevanju ameriških obveščevalcev, naj bi bil kriv Iran. Ker se sedaj rožlja z orožjem, se analitiki sprašujejo o potencialni vojni med ZDA in Iranom.

 

V nadaljevanju bomo slišali več o skritem vojskovanju, ki že poteka med tema dvema državama, o sabotažah in napadih. Sedaj pa nekaj glasbe.

 

Kot smo že omenili, ima Iran delujoč nuklearni program, s katerim plemeniti uran. Čeprav je v času revolucije prišlo do masovnega eksodusa nuklearnih znanstvenikov iz države, pretežno tistih, ki so bili povezani z Američani, pa se je čez nekaj let nuklearni program po volji vrhovnega voditelja Khomeinija nadaljeval. Iranci naj bi na skrivaj  plemenitili uran ter izdelovali balistične rakete. Ker je zadeva predstavljala veliko grožnjo za Izrael, so Izraelci spodbujali k oboroženi intervenciji proti Iranu. Do tega k sreči ni prišlo, je pa zadeva eskalirala zelo blizu.

Leta 2006 je bil George W. Bush soočen z dvema opcijama glede posredovanja v Iranu. Ali se odloči, da gre v vojno in ustavi nuklearni program, ali pa pusti, da ga Iranci končajo. Svojim svetovalcem je dejal, da naj poiščejo tretjo možnost.
In tako se je zgodila industrijska sabotaža pod okriljem tajnih služb CIA in NSA. ZDA so se priključile Izraelovi kampanji za sabotažo in uničenje nuklearnih objektov, začeli so tudi s podkupovanjem znanstvenikov, da bi ti pobegnili. Tisti, ki so zavrnili tako ponudbo, so postali tarče za atentat. V izogib odprte vojne je bila taktika, ustavljanje nuklearne moči Irana in kupovanje časa za diplomacijo ter sankcije.
 

Ameriška NSA oziroma National Security Agency je skupaj s podjetjem US StratCom leta 2006 razvila kiber orožje, ki mu je dala tajno ime - Olimpijske igre. Cilj je bil zelo ambiciozen. Računalniška koda ni imela namena samo ugrabiti iransko omrežje, temveč povzročiti tudi fizično uničenje objektov. Tako se je rodil virus, danes znan kot Stuxnet. Gre za računalniški virus, ki je prodrl v najbolj zaščitena računalniška omrežja v Iranu, kot je bil iranski jedrski obrat za bogatenje urana po imenu Natanz.

Poglejmo, kako ta deluje:
Čisti uran je sestavljen iz dveh izotopov iz U-235 in U-238. Če hoče kdo ustvariti jedrsko bombo, mora imeti vsaj 90 % prečiščenega izotopa U-235. Surovi uran ga ima sicer le 7 %. Da zadevo rafinirajo, morajo surovi uran zmešati s fluorovodikovo kislino, zadevo pa pognati v centrifugo, ki se vrti z 100 000 obrati na minuto. Hitrost je višja od hitrosti zvoka.

Virus Stuxnet je bil fizično prenesen prek USB-ključka, ko so ameriške tajne službe prepoznale slabe elektronske varnostne navade nekega iranskega znanstevnika. Tako so njegov računalnik okužili z virusom, ta pa se je razširil, ko je znanstvenik vtaknil okužen USB-ključek v enega od računalnikov v omrežju. Virus je deloval podtalno in nekaj časa nadzoroval dogajanje ter aktivnosti v nuklearnem obratu. Tako se je hkrati vzpostavila komunikacija med ameriškimi obveščevalnimi službami in aktivnostmi v tovarni.
Sčasoma je virus deloval vedno bolj premeteno. Pametno je zbiral podatke, nato pa jih poslal h kontrolnim sistemom. Ti so zaradi lažnih podatkov dojemali procese kot normalne. A pospešeno vrtenje centrifuge to zdaleč ni bilo. Objekt je bil sabotiran, centrifuge uničene.
 

Zlonamerna vsebina virusa se je nepričakovano začela širiti preko interneta, obenem pa je okužila milijone računalnikov, morda tudi vašega. Čeprav je delovanje virusa relativno neškodljivo za navadne uporabnike, pa se koda aktivira in napade tarčo, ko zazna, da je v omrežju nekje priključen Siemensov nadzorni sistem. To je tehnologija, ki jo danes uporabljajo tovarne in elektrarne po celem svetu.

Ko virus prepozna omenjene Siemensove module, zažene avtomatizacijo in pretenta nadzorni sistem, da je vse v redu. Deluje podobno kot v tistih hollywoodskih filmih, kjer roparji izrežejo posnetek videonadzora, nato pa ga v zanki predvajajo nazaj, varnostniki oz. nadzorniki pa so prelisičeni, da je vse dogajanje normalno.
 
Ker dandanes večina industrijskih obratov v Evropi, ZDA in na Japonskem deluje na podlagi Siemensovih modulov, je potencialna grožnja gromozanska. Predstavljajte si, da v okolici, kjer živite, ekspodira industrijska peč, električna prenapetost pa zažge električno napeljavo, ki je speljana do vašega doma.

Ali pa, da odpovejo nadzorni sistemi v krški nuklearki, scenarij, o katerem se zdaj naenkrat pogovarjajo vsi, ki so gledali uspešno serijo Černobil. Demoklejev meč jedrske katastrofe bdi nad prebivalci, sedaj tudi zaradi kiberorožja, ki so ga razvili Američani v času Busheve administracije.

Če se vrnemo nazaj k uvodu današnje oddaje, k zgodbi o Moby Dicku. Prispodobo ladje lahko razumemo tudi s pomočjo Platonove metafore o državni ladji, ki jo upravljajo politiki. Ko nas državne ladje vodijo v norost, se moramo vprašati, ali nismo mi sami potniki na ladji norcev.

Mellvillovo klasično delo je eno boljših, morda celo najboljše literarno delo izpod prstov ameriških piscev. V njem je pisatelj postavil kritiko gibanja transcendentalizma, katerega glavni predstavnik je bil Ralph Waldo Emersen. Slednji je poudarjal pomen samostojnosti, neodvisnosti, individualnosti, ki so temelj ameriške kulture oz. ideje ameriških sanj.

Življenje in smrt kapitana Ahaba se lahko bere kot napad na Emersenovo filozofijo, ameriško šolo transcendentalizma.  Melvillova kritika opozarja na potenciale samouničevanja in potencialnega opravičevanja za egoizem. Cena za sprevrženo samozadostnost je smrt duhovnega, emocionalnega in fizičnega.

Melville opozarja tudi na nevarnost pretiranega samonagrajevanja. Ideje ameriške transcendentalistične šole so za Melvilla le kraljevska maškarada za podivjani egoizem, anarhičnost, neodgovornost in destruktivnost.

Slednje se sliši, kot bi šlo za opis monomanične administracije trenutnega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, nekakšnega današnjega kapitana Ahaba.

Popularna kultura danes poudarja, kako pomembno je biti lep, čeprav si bebast. Privolili smo v hudičevo igro, da smo uničili dušo človeka, da bi rešili njegovo telo. Vav. Kakšen napredek! Norci vladajo, pametni pa norijo. Malikuje se turbokapital in v ozračje pljuvamo neznosne količine izpušnih plinov.

Skupaj smo zapluli na ladji norcev v svet, kakršnega imamo danes. Čim vzvišeni cilji bivanja izginejo, človekovo življenje postane pomilovanja vredno. Ali smo sedanji ubežniki iz ponorelega sveta podobni puritancem z ladje Mayflower? Kje je možen novi Novi svet, ki nam po naravni pravičnosti pripada?

Novi svet, v katerem se ljudje ne bi pobijali v vojnah zaradi surovin, kot je nafta, temveč bi holistično strmeli k boljšemu, višjemu, lepšemu - h kulturnemu in umetniškemu. Svet, v katerem bi zaklad bil znanje, ne pa neke svetleče kovine ali fosilna goriva.

Kaj je fora, da se boš v kromiranem hummerju z zlatimi rimsi vozil sredi apokaliptične puščave, ko bo svet postal peklenska krogla?

-------------

Sporočilo v steklenici današnjega Čisto pravnega gusarja je

“To destroy your home planet's ecosystem for imaginary wealth is highly illogical.”

Citat smo si izposodili iz ust tovariša Spocka. Naj le živi dolgo in cveti v mislih biozofov tega sveta.

Hvala, ker ste ostali z nami na današnji plovbi za zakladom. S tokratno 15. oddajo, smo zaključili sezono Čisto pravnega gusarja. Ker mislim, da bi življenje moralo biti potovanje, ne pa destinacija, si kot avtor na začetku res nisem predstavljal, kam vse nas bo odneslo. Po drugi strani pa je le tako mogoče doživeti izkušnjo, ki ji Švedi pravijo rasfeber - nestrpnost, ki jo doživiš pred potovanjem v neznano. Morda v našem gusarskem lovu nismo našli zlatih cekinov, smo pa pljunili nekaj zakladov s polic lokalnih knjižnic. - To so prava bogastva našega sveta.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Se vedno nic komentarjev.

Z veseljem bi prisostvoval odprti debati, ki bi jo vodil tovaris Uros. Hudi pointi, o katerih bi se bilo vredno kolektivno posvetovati. Od tod do norosti je minus sedem kilometrov.
Predajanje klapi, ne zalosti!
O tehnicni izvedbi (tako reksi- o interpretaciji) teksta pa:
izvrstno.
lp

@znanec

ajde, začni

jaz bi za začetek predlagal prevpraševanje neo-neo-neo-platonskega, torej "vzvišenega", božanskega, "čudnega" (tudi ne-umeščenega, atopos), nad-časovnega in torej nezgodovinskega, dojemanja zadev, kot so svet, država, vojna, človek...

Da. Hvala.
Razlogov za nestrinjanje je mnogo. Večina napak in nelogičnosti je večini še kar jasna. Levim, desnim in onim tretjim. Sam prej kot v opozarjanju in protestu vidim izhod v (kontinuiranih) debatah, na raznih nivojih, v vidu iskanja izboljšav in načinov uveljavljanja le teh. Razprav med čim več in čimbolj raznolikimi entitetami. Rabimo novo misel.

Infiltracija anarhistčnih pobud v gasilske brigade in folklorna društva. (Ter v vrtce!)

Posvet o avtoritarizmu in povzpetništvu znotraj naše takoimenovane alternative.

Tečaji in delavnice odvajanja od narcisizma.

Zavedanje o lastnem vajenstvu ter teženje k mojstrstvu.

In pa, čimveč v živo, morda pod krošnjami, osebno ino zares.

Skromnost je kul.
Evo, toliko tokrat.

Jst bi popizdu, če bi se nek laik/"kvazi-mundo"/nestrokovnjak vtikal v moje področje (pravo), kot sem celotno sezono to počel sam drugim na radiu študentov filofaksa, sociologije, političnih ved, primerjalnih književnikov, umetnikov, etc..povrh pa še naredu oddajo o sebi - narcisoidku (čisto pravni gusar -> čisto pravi rangus)... :)) in še to, jst sem iz glasbene redakcije, lol.

A so standardi RŠa res padli tako nizko? Nima nihče kakšnega boljšega mnenja? ;)).. zihr me lahko pošolate, kaj je narobe z mojim(?) "neoplatonizmom" (čez 2 tedna, ko bom na dvotedenskem oddihu v grčiji, se špilal sokrata in se prevpraševal o biti bivajočega, bi bilo zelo narobe ne vedeti kaj sploh "neo-platonizem" pomeni)

- Ker cenim svobodo in demokratičnost, je zame debata  vedno dobrodošla. Če pa lepetaš bedarije, odgovarjaš kvečjem sebi. Da dobra debata lažje steče sem celo pripravljen plačati pivo, da se grlo orosi. (podgurc v meni).. 

Ko najdete boljši svet, bomo pravniki spisali boljše zakone. Začne pa se s prevzemanjem odgovornosti... Znanec to dojame.

ps: hvala za našiljene uhlje!

da se ti orosi tisti nič bitja, ki ga prekriva kvazi znanje, in seveda platon sokrat bla bla s flašo v roki ... globoki mislec iz podgorja pod slavnikom bedarij...

Podgurje, ne Podgorje pod Slavnikom! :)... krašavci te prehladijo v debati, ko jim burja zapiha iz gobca..

če bi bil Apel podgurc (dolenjc), bi slikal vino, ne pa grozdje.. - sicer pa “vedeti, da nič vedeti” ~ John Nada

tunguzija ali podgurje kitajska ali slovenija itd bolj ali enak nič bitja, kislo je to tvoje vino, lokal patriot ....če pa gre v vse

kva ti je fora anonimni komentator, mislm, a teb tko rata toplo pri srčku k nekomu rečeš "kislo je to tvoje vino" ali pa da je "kvazipameten". Sej kul, da se počutiš, kakor se pač počutiš, ampak WTF dude, mislm, jasno je, da o Rangusu veš več kot on o tebi, vsaj stopi iz svoje anonimnosti, pa pol piši svoje slabšalne krilatice, na katere si tako očitno ponosen/na

Tole je zabavno, jst uživam.:))

vino (in vino veritas) je kislo, da se ga lahko več spije. eni ga nosmo, drugi raje namakajo jezičke... na internetu brihtna buča, v življenju posrana riba #KljukecNaSpletu #trolololo

iz primera je dost očitn zakaj na netu trollaš, debatirat pa ravno ne gre:)

Kot, vsaj v manirah pivskih in popivalskih, dobro vzojeni sin Podgurja, se zavedam, da se podarjenemu pivu ne gleda v zobe, in jadrno pristavljam ponudbo za naslednjo rundo.
(Kaj sploh imamo dolejnski "alternativno- telovadni" krožek, sapa turška, vsaj v, recimo, prestolnici???)

Vsekakor pa na tem mestu ne moremo mimo vinoljubstva:
Pravi žvižgov'c stori veselje v srcu, isto, kot obilna doza gnoja hlevskega na kilavem gruntu.
Vino kislo je lahko slajše kot najslajši Neuro-moment Tomaža Z.

Glede sposobnosti 'znanca' za dojemanje pa je takole:
Sam sem že jako dolgo globoko uverjen o visokoletečnosti lastnih pogledov in nazorov, a glej ga zlomka, kot, da bi bil v hudi zmoti, kar mi lastno življenje (s katerim prepogosto ravnam kot pregovorna Svinja z mehom) neprestano podtika v ozir in mi tako vsaj doneklej prazni že itak prenapihnjeno samopodobo.
(Bolje ispasti lukav nego budalo, pravi Grumfova majica)
(Včasih, dodajam sam)

In glede trolkanja:
"Love Thy trolls!"
(Ljubi svoje Ajdovce, op. prev.)

Ravno, ko sem se vsedel, da spišem tale še en odgovor, pod prispevek o Mobitu Diku, pa je po eterskih valovih priplavalo do mene obvestilo o izstopu Japonske iz agencije za omejevanje kitolova in pravkaršnjem izplutju treh kitolovk.

https://radiostudent.si/politika/offsajd/za-kite-nas-boli-kita

Če ne pade prej, lepe počitnice!
Bravo Uroš in živijo RŠ!

ti pa nisi nn-se ti kisa, in vedi pravila o ti. imenih ne postavljam jaz in je tvoje teženje povsem topumno. Glede tega kar si mi očital pa revež pravzaprav pritlehno afirmiraš svoje stanje,ki tiči v tvojem nezavednem/ zavednega imaš kot zrno graha, pod kraljičino ritjo) A imaš toplo besedno drisko? Kar si nasral ni niti kvazipameteno, to kracanje je bedasto. Mimogrede v slo je pijancev kolikor hočeš in tudi kultura pitja je redka, o pijandurah nima smisla - sta morda to tudi vidva nakladoljuba, glede na konstanto pijačobesdeje in gostobesedno tolčenje enega in istega -verjetno? Cviček je kisel, primorska in štajerska vina so za vas pod... nedosegljiv vinski ideal. Za tako neizvirno nakladanje in sranje po virtualni zafrkanciji, kot si si ga privoščil, obstaja zelo ustrezna beseda- mona. Ja, in znanje brez ustreznega stanja bitja je nesmiselno, dokazov je nešteto,
generira svoje nasprotje. Alora mone le pijte ga, da boste to ostali...

Oprosti, ljuba duša, če te moje prazno pleteničenje, al' pa nagnenje do ruje kapljice, kakorkoli prizadeva ino ogroža.
Poskušam se, vsaj delno, cenzurirat, in tako vesoljnemu občestvu prihranit vsaj del muk ob prebavljanju mojih abotnosti, a vsaj včasih se zdi potreba po lajanju močnejša od občutka za dostojanstvo. Če bi se ti zdelo primerno pridružit se napovedanemu druženju, sem se pripravljen odreči opojnim tekočinam in se, v vidu splošnega blagostanja, zadovoljit z malinovcem.
In: raje veljam za teslo, kot za mono.
lpa

no če nisi veslo je ok...

dobra plat vsega je da nisi veslo...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness