Etiopski anarhisti o vojni v Tigraju

Oddaja
25. 3. 2021 - 12.00

Celoten intervju z etiopsko anarhistično skupino Anarchist Horn o vojnem konfliktu v Tigraju

Vzeli so nam Rog, vzeli si bomo mesto – pretočno-virtualni dogodek Jazz kluba Mezzoforte: https://kompot.si/cirkus-tovarne-rog/prisluhni/

Nova epizoda Bad News – kolažna oddaja Mednarodne mreže anarhističnih in antiavtoritatnih radiev

 

**********************************************************

 

Kill the Bill – protipolicijski protesti v Bristolu

Po celem svetu v obdobju pandemije opažamo zaostrovanje ukrepov in širtve pooblastil represivnih organov. Ker oblasti želijo doseči, da bi se premiki na zakonskih ravneh odvili zelo hitro, je zastrašujoče pomisliti, kakšen svet nas čaka, če bomo dopustili takšna dejanja in jih samo pasivno spremljali od daleč. V Bristolu je situacija napeta. Brutalnem umoru Sarah Everard, ki so jo našli razkosano in odvrženo v kontejner s strani policista, so sledili shodi z namenom žalovanja in opozarjanja na to tematiko. Koliko žrtev bo še potrebno, da se ljudem pregona onemogoči takšno ravnanje. Družba je pokazala, da takih dejanj ne bo dopuščala, oblast pa je prav hitro udarila nazaj z novim predlogom zakona, ki policiji še dodatno dovoljuje nasilje in poostren nadzor. Seveda javni obrazi oblasti govorijo, da bo zakon sprejet zato, da bodo lahko policaji bolje opravljali svoje delo in še bolj ščitili skupnost, a v resnici vsi vemo v katero smer to pelje. Predlog zakona o policiji, kriminalu, kaznih in sodiščih, ki zajema Anglijo in Wales, uvaja ostrejše kazni za huda kazniva dejanja, policijskim silam daje široka pooblastila pri obravnavi protestov in dovoljuje uporabo strelovoda. Zakon jim prepušča lastno presojo in jim omogoča, da protesti za katere menijo da so "javna nadloga", inkriminirajo.Tako bi policija lahko določila omejitev časa in hrupa na shodih.Demonstranti, ki ne bi upoštevali samovoljnih omejitev policijepa bi bili podvrženi pregonu. Predlog zakona omogoča tudi, da so tisti, ki poškodujejo spominska obeležja, obsojeni na do 10 let zapora.

***************************************************************************************

Pogled etiopskih anarhistov na vojno v regiji Tigray

 

Tovariški radijski kolektiv The Final Straw je imel priložnost narediti intervju z relativno maldo anarhistično skupino iz Etiopije in etiopskih diaspor – Horn Anarchist, ki si na afriškem rogu želijo širiti anarhistične misli. Celoten enourni intervju o anarhizmu v regiji, zgodovini Etiopije po vladavini hunte, ki je bistvena za razumevanje konflikta v Tigrayu in vojskujočih se sil lahko najdete na povezavi pod oddajo.

 

Za lažje razumevanje izseka iz intervjuja bomo za začetek poskušali postaviti rokohiterski splošni družbeni okvir, nekatere kratice skupin iz intervjuja ter približno pravilno izgovarjati imena krajev in oseb.

 

Etiopija je ogromna država, z okoli 100.000.000 prebivalci in največjim gospodarstvom v vzhodni Afriki, kar pa sicer ne prispeva k premagovanju vsesplošne revščine. Zgodovina grajenja etiopskega imperija sega okoli 3000 let nazaj v čas prvih kraljestev. Vladavina aristokracije se je sicer končala šele z udarom komunistične hunte, leta 1974, s strmoglavljenjem mnogim raggejašem ljubega, kralja Haila Selassia.

 

Morda zanimivo je omeniti tudi dejstvo, da je bila, z izjemo italijanske imperialistične okupacije leta 1936, Etiopija sicer ena redkih dežel, ki ni bila podvržena dominaciji kolonialističnih držav, kar je poleg Liberije v Afriki velika redkost. Bila pa je verjetno tudi edina, v kateri vse do Italijanske okupacije, vsaj uradno, še niso odpravili suženjstva – teh naj bi po nekaterih vprašljivih ocenah wikapedije bilo v prvi polovici devetnajstega stoletja kar med 2 in 4 miliona v okoli 11 milijonski državi.

 

Ko je komunistična hunta s pomočjo Sovjetske zveze, leta 1974, strmoglavila kralja se je v Etiopiji začelo obdobje rdečega terorja proti vsem ostalim levičarjem. Nacionalno-osvobodilna, proti-imperialistčna, marksistično-leninistična uporniška gibanja so se zato zatekla h gverilskih taktikam bojevanja in ustanovila široko koalicijo Etiopian People’s Revolutionary Democratic Front – EPRDF, ki je leta 1991 uspešno strmoglavila Maksistično-leninistično partijo demokratične republike Etiopije ter pričela z vzpostavljanjem samoupravnega demokratičnega sistema na podlagi etničnega federalizma z možnostjo samoodločbe etničnih skupin, kar je med drugim rezultiralo tudi v osamosvojitvi Eritreje, katere osvobodilna vojska je sicer pred tem bila del odporniške koalicije.

 

V uporniški koalicije je eno pomembnejših vlog, tako pred, kakor po strmoglavljenju komunistične hunte igrala Tigray People’s Liberation Front - TPLF in to vlogo do nedavnega ohranila tudi na nacionalni ravni, ko je pred tremi leti pobudo – v parlamentarnemu sistemu kjer vlada, ena - zmagovalna stranka - prevzel aktualni predsednik Abiy Ahmed in Prosparity Party ter politiko osamosvojitvene koalicije, temelječo na etničnemu federalizmu preusmeril k večjemu unitarizmu in centralizmu.

 

Tigrayska politična stran, nekdanja prevzemnica politične pobude v Etiopiji, naj bi po mnenju tamkajšnjih anarhistov, izgubila podporo, ker je z zasedbo centralne oblasti izgubila revolucionarni moment in nadaljevala z dotedanjim državnim izkoriščanjem in nasiljem, vendar dodajajo, da trenutno vladajoča koalicija kljub temu predstavlja premik k avtoritarianizmu in stranki enega človeka, neoliberalizmu in nasploh krčenju samoupravne, avtonomne in demokratične ureditve.

 

Tigrayska ljudska osvobodilna fronta, se novonastali koaliciji ni želela priključiti in se je v celoti umaknila iz organov centralnih oblasti ter na novo začela graditi na prisotnosti v regiji iz katere prihaja, s čimer naj bi trenutno prestavljala tudi najmočnejšo opozicijo centralni oblasti. Nekatere špekulacije gredo zato v smer, da aktualni predsednik, sicer tudi nobelov nagrajenec za mir, Aby Ahmed ni podpisal mirovne pogodbe z Eritrejsko vlado, zaradi česar je sicer dobil nagrado, ampak vojni pakt za skupno posredovanje proti oblastem Tigraya.

 

Poleg Etiopske nacionalnih obrambnih sil – ENDF so tako v trenutni konflikt vpletene tudi Eritrejske obrambne sile – EDF in somalijske enote, pravtako se konflikti dogajajo vzdolž meje s Sudanom, ki zaenkrat edini od sosednjih držav ni zaprl meje za begunce iz Tigraya – so ap te zaprte s strani etiopskih. Da pa je stvar še bolj zakomplicirana s svojimi vojskami, milicami in oboroženo mladino v vojno vstopajo tudi sosednje etnične federativne enote Amhara in Afar, ki imajo bodisi politične bodisi ozemeljske kalkulacije, ki jih podpihuje čedalje bolj prisoten sovražni govor in fašistična retorika.

 

V Tigrayu tako lahko na žalost ogovorimo o vojni, masakrih, etničnem čiščenju in množičnih posilstvih. Več o tem pa v intervjuju, izposojenem iz Mednarodne mreže anarhističnih radiev, pove članica anarhistične skupine Anarchist Horn.

*****************************************************************************************

Izjava Rogovk in Rogovcev ob 15. obletnici zasedbe nekdanje tovarne: Vzeli so nam Rog, vzeli si bomo mesto

 

V tem tednu bi praznovali 15. obletnico Avtonomne tovarne Rog. A ker nimamo kje, praznujemo po vsem mestu.

 

Pandemija je pokazala, kako zelo škodljive in antisocialne so neoliberalne politike, ki se vodijo tako na državni kot na mestni ravni, saj prispevajo k poglabljanju stiske večine ljudi. Toda za peščico odločevalcev in njihove mreže se je kriza izkazala za veliko priložnost za uveljavljanje zasebnih interesov. Po enoletni izkušnji korone je prav tako postalo jasno, da sta kljub ekonomski krizi politična in finančna elita profitirali, pridobili še več moči in podpore represivnega aparata za utišanje protestov in ljudskega upora.

 

Še več, Mestna občina Ljubljana je ocenila, da lahko s sprego desne vlade in uslužne ji policije končno izvede izbris moteče AT Rog, ki je bila zaradi kritičnosti in nekonformizma osovražena tako s strani državne kot mestne oblasti. Korona kriza, lahko pa bi bila tudi kakšna druga, je za osebe na vodilnih položajih vedno priložnost za zahrbtne manevre, za katere upajo, da bodo ostali v senci vsesplošne družbene stiske. A kljub temu oziroma ravno zaradi tega bomo še naprej opozarjali na razdiralno kapitalistično upravljanje Jankovića in Mestne občine Ljubljana, ki se je še posebno v zadnjem letu izkazalo za nesmotrno in tvegano.

 

 

Spomnimo se, kako je bil videti center Ljubljane v času prvega korona vala - področje brez ljudi, saj ni bilo ne turistov, ne zaposlenih, ki bi jim stregli. Ta izkušnja mesta duhov je dodatno osvetlila neuporabno turistično infrastrukturo, ki ni namenjena prebivalcem, čeprav je bila zgrajena z javnim denarjem. Jasno je postalo, da je tolikšna odvisnost Ljubljane od turizma zgrešena, saj taka usmeritev mesta vodi v negotovost, životarjenje iz ene krize v drugo, povečevanje slabo plačanih oblik zaposlitev in izžemanje prekerno zaposlenih.

 

Kljub temu pa mestna oblast še naprej sledi svoji viziji elitizacije in "čiščenja" mesta. Na vsaki še tako majhni površini se gradijo elitni bloki z nadstandardnimi stanovanji, medtem ko večina prebivalcev komaj shaja s stroški položnic, z visokimi najemninami, podplačanostjo ali brezposelnostjo, marsikdo se mora celo preseliti nazaj k staršem, ki so imeli v nekem drugem času več možnosti, da so si lahko uredili dostojnejše pogoje za življenje. Ob tem se ogromno javnega denarja steka v "čiščenje" mesta in brisanje izrazov odpora proti taki politiki, kar je bila nenazadnje tudi AT Rog. Toda za Mol je važna samo zunanja podoba prosperitete - samo da se gradi. Toda za koga? Za sklepanje poslov s "zvestimi" podjetji, za gradbene špekulante in bogatenje investitorjev, kar vodi v napredujočo gentrifikacijo mestnih predelov, iz katerih agresivno izrinjajo navadne prebivalce. Z nami delajo kot s smetarskimi kontejnerji, odstranjujejo jih in jih nameščajo stran od petičnega očesa, pod zemljo oziroma na obrobje.

 

Prav tako je vsem razvidno, da se je v zadnjem letu življenje v Ljubljani preobrazilo v bivanje v permanenetni krizi, ki jo zaostrujejo represivni aparat in njegovi podaljški. Še nikoli ni bilo na ulicah toliko policistov, kriminalistov v civilu, inšpektorjev, varnostnikov, redarjev, ki nenehno sankcionirajo in normalizirajo institucionalno nasilje ter obračunavajo z nasprotniki oblasti. Nadzorovanje našega življenja in vedenja ni bilo še nikoli tako razvejano in globinsko, nemogoče se mu je izogniti, saj se predpisi "pravilnega" ali "odgovornega" obnašanja spreminjajo iz dneva v dan. Ljubljana je za marsikoga postala neznosna za bivanje. Omejevanju svobode in razširjanju pooblastil oblasti, ekonomski in stanovanjski stiski, rušenju skupnostnih prostorov, kontroliranju in kaznovanju na ulicah, discipliniranju in zatiranju moramo narediti konec.

 

Z gotovostjo lahko trdimo, da bodo po precepljenosti sedanje ukrepe nadomestili novi varčevalni ukrepi. Zato si moramo svobodo in pravice izboriti nazaj. Dostop do mesta in prostega gibanja v njem je naš skupen boj. Rogovke in Rogovci ostajamo v prvih linijah kjub brutalnemu nasilju oblasti, ki smo ga bili v zadnjih dveh mesecih deležni. Z vsemi, ki čutijo potrebo po odporu proti dandanašnji normaliziarani tiraniji oblastnikov, ostajamo na ulicah Ljubljane in drugih mest. Ne pustimo, da nam vzamejo radosti življenja, sobivanja v mestu različnih, raznolikih, vseh mavric in drugače drugačnih. Le skupaj lahko bijemo ta boj za enakost vseh, za skupnost brez zatiralskih odnosov in za brezmejno ustvarjalnost delovanja in bivanja.

 

Pridružite se nam na ulicah! Skupaj v upor!

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness