Konflikt, anarhija, avtonomija!

Konflikt, anarhija, avtonomija!

Oddaja
15. 9. 2016 - 12.00

Konflikt, anarhija, avtonomija!

Po letu 2002 je Ljubljana ponovno doživela vroče skvotersko poletje. V začetku junija je Mestna občina Ljubljana z županom Jankovićem na čelu poskušala izvesti nasilni prevzem avtonomne Tovarne ROG, čemur smo se z vsemi silami in s široko mrežo podpore uprli tam delujoči. Arogantnosti mestnih oblasti in nasilju najetih varnostnikov smo se zoperstavili z lastnimi telesi, barikadami in solidarnostjo. Zgradili smo potrebno moč, preprečili evikcijo, prvič v Tovarni zares vzpostavili avtonomijo in vsaj začasno ustavili pogubne načrte, ki jih za ta del mesta piše kapital.

V letih od 1999 do 2003 je bilo v Ljubljani zasedenih več zapuščenih hiš in objektov, v katerih so zaživeli aktivni skvoti in močne skupnosti. Cukrarna, Vila Mara in Avtonomna cona Molotov so bile prve politične zasedbe v mestu po zasedbi Metelkove leta 1993. Prostori alternativne kulture in avtonomne politike so, tako kot danes Tovarna ROG, omogočali samoorganizacijo, družbeno eksperimentiranje, kreativnost in razvijanje potencialov na številnih ravneh, kar je v okvirih dominantne družbe za večino nedosegljivo. Od razvijanja neprofitnih kulturnih dejavnosti, glasbenega udejstvovanja in umetnosti do avtonomnega političnega organiziranja ter širjenja alternativnih in kolektivnih življenjskih praks.

Napad na AC Molotov poleti 2001 se je zgodil zelo podobno kot letošnji na Tovarno ROG. V zgodnjih jutranjih urah so najeti varnostniki vdrli v tam živečo skupnost in poskušali vzpostaviti gradbišče. Tudi takrat so skvoterji z lastnimi telesi zaustavili bager, se zabarikadirali v stavbo, zasedli strehe in javnost pozvali k solidarnosti. Pozivu se je, tako kot v primeru ROG, odzval večji del protisistemskega gibanja in progresivnega dela družbe, saj so v konfliktu med skvoterji in oblastjo številni prepoznali vzorce konflikta, ki smo mu vsakodnevno izpostavljeni v vseh sferah naših življenj. Tako kot takrat ni šlo samo za Molotov tako tudi danes ne gre samo za ROG. Gre za vprašanje, v kakšnem mestu in družbi želimo živeti.

Po mesecu upora v AC Molotov in posledično umiku varnostnikov se je stanje normaliziralo, skvot ob železniški progi je ponovno padel v ustaljene tirnice. A to je bil tudi začetek njegovega propada. Za kulisami zmage v konfliktu za fizični prostor se je odvijal boj na drugem terenu. V sodnih palačah, kjer so se odvijali različni postopki, in v sobanah mestnih in drugih oblasti, kjer so potekala pogajanja. Že res, da je sodišče izdalo začasno odredbo v korist skvota, ki je varnostnikom preprečila svobodno gibanje v prostoru. Moč upora je prisilila oblastnike, da so naredili dva koraka nazaj in skvoterje prepoznali kot legitimnega sogovornika. Dobrodušno so obljubljali razrešitev situacije v vzajemno korist in vse je kazalo, da bo skupnost Molotov dobila nadomestne prostore v dolgoročno uporabo.

A takoj po podpisu prvega dogovora, po katerem naj bi skvoterji v enem letu zapustili zasedeno stavbo, občina pa naj bi jim v tem času poiskala nadomestne prostore, so se karte premešale na novo. MOL je izgubila vsakršno zanimanje za iskanje novih prostorov, sestankov ni bilo več, tudi podpora javnosti je zaradi pomiritve povsem splahnela. Leto dni po veliki zmagi skvoterjev v Molotovu je gibanje izgubilo svoj prostor in ni jim preostalo drugega, kot da se podajo v novo zasedbo. Avtonomna cona Galicija je bila sicer dober približek idealni avtonomni coni anarhistične skupnosti, a zgodba ni trajala dolgo. Oblast se je namreč iz preteklih izkušenj naučila, da z nasiljem in podžiganjem konflikta na odprti sceni ne more zmagati. Tako je bil nov skvot brez resnega posredovanja policije prek sodišča po hitrem postopku izpraznjen v zgolj treh mesecih. Takratno gibanje se po tem udarcu ni več pobralo. In to kljub temu, da je nekaj let za tem dobilo sodbo, ki so jo proti njim zaradi ilegalne zasedbe vodili lastniki.

Vzporednice s trenutnim dogajanjem okoli Tovarne ROG so jasne. Boj za prostor, alternativo in prihodnost se je z ulice preselil na sodišča in v sobane. Na nam tuj teren, kjer so razmerja moči vnaprej določena in kjer za eksperimentiranje ni prostora. Zakon je napisan v interesu vladajočega razreda. Zakon ščiti privatno lastnino. Zato je iluzorno pričakovati, da nam bo pri vzpostavljanju izvenzakonskih avtonomnih con pomagala država. Kot tudi, da imajo na MOL-u iskrene namene pomagati Rogovcem in njihovim projektom.

A zgodba še ni končana in ROG še ni izgubljen. Zato je danes ključnega pomena s poglobljeno, tovariško in kritično razpravo v širokem krogu ljudi iznajti smiselno strategijo za ohranitev in razvoj avtonomije Tovarne ROG. Res je, morda nimamo veliko časa. A po navadi so nepremišljene poteze, v katere smo prisiljeni zaradi zunanjih pritiskov in ki so z njimi tudi determinirane, recept za poraz. Soliranje, obračunavanje med dolgoletnimi političnimi sopotniki, konflikti na osebni ravni, grabežljivost, izključevanje in kompromisarstvo, ki so znotraj rogovske skupnosti v tem procesu že dobili orise, nam pri tem ne bo pomagalo. Kvečjemu lahko vodi v razkroj skupnosti, brez katere pa tudi prostor in njegova avtonomija nimajo nobene vrednosti.

 

---------------------------------------------------------------------------

 

No Border Camp, Solun 2016 – poročilo iz poletnih dni

 

Že preteklo zimo je tudi v naše kraje zašel poziv k sodelovanju na »No border Campu 2016«. Ideja o mednarodnem srečanju na temo migracij se je v situaciji povečanega migrantskega toka, tudi skozi naše kraje, zdela smiselna, kar je privedlo do močnega in raznolikega odziva na poziv za No Border srečanje, ki je potekalo od 14. do 25. julija.

Sicer je bila mednarodna aktivistična mreža »No Border« ustanovljena že leta 1999 z namenom, da se zoperstavi čedalje represivnejši politiki Evropske unije do migrantov, zapiranju mej in deportacijam. Eden od njenih izrazov pa so tudi vsakoletna srečanja oz. »kampi«, na katerih se prepletajo tako vsebinske razprave kakor tudi direktne akcije.

Letošnji »kamp« so sklicali lokalni kolektivi iz Soluna ob izdatni podpori anti-avtoritarne platforme proti kapitalizmu »Beyond Europe«, v kateri poleg Nemcev sodelujejo še nekatere skupine iz Britanije, Avstrije, Cipra in Grčije. Ob močni mednarodni podpori, se je tako v Grčiji, znani po mnočni prisotnosti anarhističnega gibanja na ulici, avgusta obetalo tudi politično zelo vroče poletje.

Za potrebe dogodka se je, kot je to v Grčiji običajno, zasedlo pravno in filozofsko fakulteto ter okoliške površine v študentskem kampusu. Kamp je bil samoorganiziran, kar je zajemalo vse od javne kuhinje, wc-jev, diskusij in koncertov, do organizacije prevoza migrantov iz taborišč ter zbiranja potrebnih finančnih sredstev onkraj razpisnih, strankarskih ali komercialnih zavez. Vse to se je koordiniralo na vsakodnevni splošni skupščini »No Border« kampa, ki je pritegnil več okoli 2000 mednarodnikov, migrantov in lokalcev.

Za ekspedicijo iz Ljubljane je morda največ obetal sklop dogodkov posvečen mreženju iniciativ na »Balkanski ruti«. Sicer so poleg spoznavanja in povezovanja iniciativ, tematski sklopi obravnavali migracije iz vidika intersekcionalnosti na področju razredne delitve, feminizma in rasizma ter analizirali vlogo držav, mednarodnih insitucij in geo-strateških interesov, ki oblikujejo politiko zaostrovanja razmer v družbi. Tako na področju odnosov do migrantov, kakor tudi v smislu militarizacije družbe nasploh.

Kar pa se tiče bolj praktičnega dela, se je med srečanjem obiskovalo migrantska oziroma koncentracijska taborišča, kjer so se glede na njihovo naravo dogajale različne aktivnosti: v tistih bolj odprtih se je z migranti družilo in vabilo v kamp, v zaprtih se je od policije izsililo vstop. V nekaterih primerih pa so protestniki, zaradi zgodovine brutalnosti policije nad zaprtimi in aktivisti izvali konflikt z namenom, da se jih opomni, kje so meje dopustnega.

Poleg delovanja v osamljenih taboriščih solunske okolice se je pestro dogajanje odvijalo tudi v samem mestu. Organizirane so bile različne manifestacije: motoristične proteste, solidarnostne proteste skupaj z migranti, zasedlo se je več ambasad, program in prostore nacionalne televizije, zasedlo nov skvot za migrantske družine ter oganiziralo številne manjše direktne akcije. Višek kampanje pa naj bi bil dosegežen na reki Evros s konfrontacijo z avtoritarnimi politikami na zidovih trdnjave Evrope, ki rastejo na kopenskem delu Grško-turške meje.

-----

Ker vse že omenjeno priča o zanimivem in pomembnem dogodku je na mestu, da se vsaj dotaknemo nekaterih kritik, katerih namen je, bolj kot opredelitev do doganjanja, izpostaviti iztočnice za nadaljno diskusijo.

Že dokaj hitro po prihodu v kamp je postalo jasno, da je bila mobilizacija v Nemčiji precej močna, saj je bila velika večina sodelujočih iz tam. Morda še posebej zanimivo, da je veliko število ljudi imelo močna stališča okoli situacije in smernic delovanja na Balkanu, skoraj nič pa nismo uspeli izvedeti, kaj se na temu področju dogaja v, recimo temu, razviti Evropi. O morda turistično-eksotični zainteresiranosti za Balkan govori tudi dejstvo, da je istočasno »No Border« kamp potekal tudi v Nemčiji, kjer se ga je udeležilo le okoli 50 ljudi.

Kar je bodlo v oči je bila izredno nizka udeležba, sicer drugače številnega, lokalnega gibanja. Morda je smislno razmišljati v smeri, da se ti niso prepoznali v pozivu, ki je nagovarjal splošno alternativno skupnost in zaradi tega ni resoniral med grškimi anarhisti, vajenimi odkrite kritike obstoječega sistema, z jasnimi pozivi k njegovem uničenju; je pa morda posledično na plodnejša tla padel v zahodnih alternativnih tradicijah. Prevlada teh tradicij na samem srečanju je verjetno prispevala tudi k neupoštevanju lokalnega konteksta in nekritičnemu vpeljevanju lastnih praks delovanja, katere bi bilo na mestu podvreči preizpraševanju, ne pa z njimi vstopati na mednarodno sceno kot najbolj dovršenimi, kar se je po mnenju nekaterih zgodilo.

Močna identitetna politika in individualističen »life-style« anarhizem, ki sta močno prisotna v Zahodnem svetu, pomešana z anti-kolonialno politiko in občutkom kolektivne krivde zaradi zločinov preteklosti so pustili svojervrsten pečat na dinamiki kampa. K takšni dominaciji je prispevalo tudi dejstvo, da gre vendarle za scene iz premožnejših držav, kar jim je posledično omogočilo takšno množično prisotnost v primerjavi z gibanji perifernih držav Evrope. To pozicijo so sicer uporabili tudi za vzpostavitev kampa, saj je iz aktivističnih scen teh držav nabralo največ sredstev in infrastrukture za izvedbo kampa. A sta njihova množičnost in zanos, zaradi svojega prispevka h kampu, včasih povzročila tudi arogantnost do udeležencev, ki so izhajali iz drugačnih tradicij.

Ta opažanja se napajajo iz diskusij in skupščin, kjer so preveč časa in vsakič znova zasedale teme kot na primer pogovarjanje o načinu pogovarjanja ali logistično-tehnične zadeve glede prevoza migrantov ali delovanja kuhinje, kar je velikokrat privedlo do zelo plitkih političnih diskusij. Drzna teza bi morda lahko bila, da gibanju izhajajočem iz fluidnega »life-style« anarhizma točko srečevanja predstavljajo vedno novi logistični izzivi, okoli katerih se naberejo vedno nove ekipe, umanjka pa jim stabilnih kolektivitet, ki bi poleg tega gradile tudi na kolektivnih refleksijah.

Namesto tega se pogosto dogaja, da se takšne inicitive bolj kot z odnosi na politični ravni ukvarjajo s osebnimi občutki, kar je do neke mere vsekakor nujno, vendar lahko postane problematično, ko so osebni občutki povzdigneni v glavni temelj in smoter političnega delovanja.

Morda je takšen način delovanja privedel do ponavljajočih se generaliziranih in nikoli utemeljenih napadov na vse udeležence, »da so rasisti in seksisti«, k čemur je verjetno pripomogla tudi močna prisotnost že omenjene identitetne politike, ki v kombinaciji z vsem prej lahko vodi v problematično hierarhizacijo tematiko. Tako so nekateri imeli občutek, da se je na »No Border« kampu težko pogovarjati o mejah, migracijah in podobnem, medtem ko so se teme logistike, infrastrukture, seksizma in transfobije vedno znova odpirale in zavzemale veliko prostora.

V takšnem, individualističnem načinu delovanja, gre morda iskati tudi vzroke, ki so privedli do tega, da je bilo v sklopu kampa nešteto diskusij raznolikih iniciativ in posameznikov, ki so imeli potrebo deliti svoje, sicer zelo podobne izkušnje. Kar je po eni strani privedlo do pomanjkanja časa za daljše debate, po drugi strani pa so sama predavanja sodelujočih redko presegla »samo-predstavitev« in podala kakšno zanimivo politično tezo, ki bi jo bilo vredno prediskutirati. Kar seveda ne pomeni, da se to ni dogajalo.

Na nereflektiranost mnogih na srečanju kaže tudi veliko napadov na organizacijsko ekipo lokalnih kolektivov. Nezadovoljstvo nad v naprej in transparentno postavljenimi okvirji sodelovanja izhajajočih iz lokalnega konteksta je bilo večkrat izraženo, kakor tudi pripisovanje krivde za nastalo situacijo lokalni ekipi.

Tako se je na primer prioritetna naloga t.i. »delovne skupine za transport«, namesto v organizacije enkratnega večjega srečanja z migranti iz izoliranih taborišč, kar bi omogočilo vzpostavitev stika in nadaljne sodelovanje z zainteresitranimi za samoorganizirano delovanje, sprevrgla v vsakodnevno masovno in izredno drago operacijo z namenom nekakšne »dostave migrantov« v kamp. Ker pa kamp ni bil zamišljen za masovno animacijo migrantov, so se začeli pojavljati številni problemi: otroci so se igrali z iglami, mnogo ljudi je zamudilo zadnje prevoze, predvsem pa večina ni vedela, ne kam je prišla, niti zakaj – ali rečeno drugače anti-avtoritarnega kampa niso ločili od nevladnih počitniških taborov.

Krivdo za nastalo situacijo so mnogi prevalili na lokalne organizatorje, kar se je ponovilo tudi, ko so nekateri migranti želeli prespati. Konflikt je nastal, ko so nekateri želeli, v nasprotju z dogovorom, nastaniti migrante na fakulteti, kar pa zaradi nezmožnosti zagotavljanja nočnega pregleda nad stavbo ni bilo mogoče. Predlagatelji pa o tem, da bi lahko za njih prevzeli odgovornost in jih povabili v svoje šotore, niso želeli govoriti.

Razhajanja med lokalnim in predvsem zahodno-evropskim gibanjem so se zgodila tudi na točki direktnih akcij, kjer so si predvsem zagnani mladi želeli več akcije, za katero so imeli namen uporabiti dozdevno varno zaledje velikega gibanja, niso pa razmišljali o političnem prevzemu odgovornosti, niti smiselnosti takšnega početja. Želeli so vreči molotovko, niso pa razmišljali o tem, kdo bo obranil kampus pred vdorom policije, niti kakšne posledice bi imel takšen scenarij na dolgi rok, kakor tudi ne o vseh migrantih brez papirjev, ki bi bili izpostavljeni nastali situaciji policijske invazije.

Očitno ignoriranje lokalnega konteksta se je pokazalo tudi na točki, ko so se mednarodniki brez podpore lokalnega gibanja odločili organizirati demonstracijo proti diktaturi in represiji pred Turškim konzulatom. Šibka demonstracija, obvladljiva s strani policije ni uspela niti priti v bližino ambasade, niti predati jasnega sporočila. Ko ni bilo lokalne ekipe, ki bi poskrbela za splošno samozaščito bloka, se nenadoma ni našel nihče, ki bi pripravljen od besed o konfrontaciji s policijo preiti k dejanjem.

K splošni atmosferi »No Border« kampa je pripomogla tudi kompleksna lokalna situacija z vsemi svojimi predzgodbami, ki jih razvita radikalna politična scena z dolgo tradicijo prinaša. Tako je denimo zasedbo filozofske fakultete, ki jo je kot avtonomno akcijo v sklopu kampa izvedla tamkajšnja anarhistična federacija, obsodila skupina »avtonomnih komunistov« in to kar v imenu celotnega »No Border« kampa. Pri tem je ta skupina v naglici hitro bližajočega se začetka kampa uzurpirala skupne socialne medije in preko njih tovariše, ki so skoz in skoz transparentno ter v dogovorjenem okviru sodelovali v kolektivnem procesu priprav na kamp, razglasila, da niso več del srečanja.

Najbolj številčna skupina organiziranih anarhistov se je tako v kampu izolirala in se ni pretirano vključevala v skupne aktivnosti, medtem ko so nihilisti razmišljali o tem kje bi zakuhali kakšno akcijo. Antiavtoritarci pod imenom »alfa-kapa« so se bolj ali manj zanimali izključno za akcije kampa in se niso toliko ukvarjali s samim kampom in njegovimi vsebinami. Takšna fragmentiranost pa zagotovo ni doprinesla h grajenju skupne moči.

Kritika je s tem vržena v debato. Vsekakor je šlo za pomembno srečanje iz katerega smo se vsi lahko veliko naučili in stkali nove vezi za v prihodnje. Predvsem pa se je reprezentirala ogromna moč, ki jo ima anti-avtoritarno gibanje v Evropi, in če se bomo vsi potrudili drug drugega bolje razumeti, kritik ne bomo jemali na osebnem nivoju, ampak političnem, obstaja velik potencial za nadaljno rast naše moči.

 

https://beyondeurope.net/

https://noborder.beyondeurope.net/

http://noborder2016.espivblogs.net/

http://noborder.org/

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

"A zgodba še ni končana in ROG še ni izgubljen. Zato je danes ključnega pomena s poglobljeno, tovariško in kritično razpravo v širokem krogu ljudi iznajti smiselno strategijo za ohranitev in razvoj avtonomije Tovarne ROG. Res je, morda nimamo veliko časa. A po navadi so nepremišljene poteze, v katere smo prisiljeni zaradi zunanjih pritiskov in ki so z njimi tudi determinirane, recept za poraz. Soliranje, obračunavanje med dolgoletnimi političnimi sopotniki, konflikti na osebni ravni, grabežljivost, izključevanje in kompromisarstvo, ki so znotraj rogovske skupnosti v tem procesu že dobili orise, nam pri tem ne bo pomagalo. Kvečjemu lahko vodi v razkroj skupnosti, brez katere pa tudi prostor in njegova avtonomija nimajo nobene vrednosti."

UF, TA PRAVI SE JAVLJAJO, PROSIM, PRIDITE POMAGAT INTEGRIRAT SKUPNOST V ROGU, BREZ VAS IN VAŠE "ANALIZE" BO PROPADEL!

Skadi joint in se pomeri.

Kdo bo to dal "umazani kapital", da se stavba sanira?

Ful me zanima od kod bo cca. miljon € ali več za obnovo. Dajte no povedat. Dajte no.

@Črna Luknja: Skenslajte ta svoja brezveznjaška blodenja pa bo zavladal svetovni mir.

Simple vprašanje:

Od kod bo denar za obnovo?

Daj no model. Od kod bo denar za obnovo Roga?

Če imate odgovore na vsa možna zatiranja, fiktivna in realna, boste gotovo vedeli tudi odgovor na to vprašanje.

Od kod bo denar za obnovo?

"Močna identitetna politika in individualističen »life-style« anarhizem, ki sta močno prisotna v Zahodnem svetu, pomešana z anti-kolonialno politiko in občutkom kolektivne krivde zaradi zločinov preteklosti so pustili svojervrsten pečat na dinamiki kampa."

Avtorji/ce - o sebi?

A tile ex-Indusovci to čisto resno, mislim a sami sebi verjamejo ko vse to kvasijo, ali so samo prvorazredni troli?

doro vrašanje si zastavil sem si rekel bom ti odgovoril kar takoj ker je zanimivo, dones bil sem v trgovini tako da sem malo slabe volje saj sem kupoval mleko, jutri grem po testenine, da si naredim makorone z mlekom. dorer tek

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness