66. Jazz Festival Ljubljana 2025, drugič
Cankarjev dom, Park in Klub CD, Ljubljana, 3. 7. 2025
Drugi festivalski dan letošnjega 66. Jazz festivala Ljubljana se je z raznovrstno nabirko koncertov, iz katere je čisto vsakdo lahko izbrskal nekaj zase, preselil v Cankarjev dom. V recenziji bomo podali uvid v večerni del četrtkovega dogajanja, in sicer z obravnavo koncertov Kavčič/Debelić Quarteta in mednarodne zasedbe Fresh Dust.
Ob pol devetih zvečer je oder pod starodavnim drevesom, ki kraljuje v parku pred Cankarjevim domom, zavzel kvartet, ki ga sestavljajo pianist Aljoša Kavčič, kitarist Luka Debelić, kontrabasist Tjan Šoštarič in bobnar Tijan Grašič. Zasedba je zastopala Akademijo za glasbo, ki je pred dvema letoma pri nas vpeljala jazz oddelek. Z uvrstitvijo dotičnega kvarteta v paleto festivala so organizatorji več kot uspešno osvetlili vpogled v prihodnost jazz glasbe pri nas. Toda raje kot o prihodnosti v kontekstu četrtkovega nastopa lahko govorimo že o sedanjosti. Glasbeniki so z uglašeno jasnostjo namreč potrdili, da že danes delujejo izjemno učinkovito.
Recenzentka se je po spletu okoliščin v parku znašla obkrožena s pomenkovanjem raznovrstnih glasov. Sicer sproščeno in neobremenjujoče vzdušje, ki pritiče parku, je tako med poslušanjem koncerta zelo uigrane četverice delovalo nekoliko moteče. Toda nič ne dé. Skrbno grajenje glasbene forme nastopajočih je uspelo uhakljati nemalokatero uho. Poslušalci smo prisluhnili štirim skladbam, ki sta jih spisala Kavčič in Debelić. Čvrsto polaganje tonov je delovalo preverjeno in muzičisti so se uspeli dokopati vse do korenin drevesa, pod katerim so igrali, jih nahranili s svojo energijo in s tem neokorno zarisali svoj medsebojni dialog.
Skladbe, ki smo jih lahko slišali, so bile zastavljene premišljeno in jim v glavnem ni manjkalo dosti. Z ušesi smo najbolj zastrigli pri zadnji skladbi Point of Truth, ki je poskrbela, da se je podajanje zaigranega še dokončno uravnovesilo. Štimo so si glasbeniki venomer pulili iz roke, a so to storili precej všečno. Zgostitev nekje v sredini samega odra, h kateri so prispevali prav vsi glasbeniki, se je izkazala za posrečeno.
Nastop kvarteta Kavčič/Debelić je izžareval živahnost, ki je kakopak delovala pozitivno. Za nameček so si glasbeniki prislužili še tisti ta prav vrisk odobravanja, ki ga dandanes lahko ujamemo le na kakšni gasilski veselici. Še vseeno je bil ta tudi tu na mestu, saj so nas v preostanek večera uvedli z discipliniranim zanosom vedoželjnosti. To so v svoji notranjosti nedvomno negovali tudi sami. Po končanem špilu so nadaljevali z vsrkavanjem novih znanj, ki jih je narekovala njihova aktivna udeležba na festivalu.
Zadnji koncert drugega festivalskega večera je udeležence povabil med štiri stene Kluba Cankarjevega doma. Prisluhnili smo mednarodni zasedbi Fresh Dust, ki jo navigira izhodišče domačega bobnarja in tolkalca Jake Bergerja. Na odru so se mu pridružili še francoski pianist Benoit Delbecq, portugalska trobentačica Susana Santos Silva in domači kitarist Samo Šalamon. V vabljivi atmosferski situiranosti je med slušatelji završal svobodnjaški jazz, prevetreno delujoč v sotvarju skoraj proste improvizacije, ki pa se je gibala v Bergerjevih nevsiljivih in prilagodljivih, vnaprej spisanih kompozicijskih okvirih.
Od začetka smo v prostoru opazili glave poslušalcev, ki so se na vratovih obračale zdaj proti enemu zdaj proti drugemu izvajalcu, ki je stal na privzdignjenem odru. Z zanimanjem smo spremljali vsako potezo in tehniko, ki so ju z radodarnim ščepcem kilometrine podajali nastopajoči. Pred nami se je vztrajno risala prav posebna množica vzorcev, ki so jih glasbeniki nizali v nekonvencionalno zastavljeno mrežo, prepleteno s sila težko popolnoma določljivim, a nadvse navdušujočim zaporedjem.
Zastavljeni okviri so se povsem ustrezno mestoma razrahljali in kolektivna želja nastopajočih po melodičnem trohnenju le-teh je prišla do izraza. Popolno zajetje je prijetno presekalo naše bobniče in vztrajalo v bogati naraciji, ki je odsevala kolektivni duh. Nekje nad odrom je vrvela množica posameznih tonov, ki so jih glasbeniki, dobro vedoč, da obstajajo in se jim ponujajo, pograbili, jih pri sebi predelali in nato sežeto iztisnili v prostor. Slišali smo tako posamezne odseke komuniciranja le dveh inštrumentov kot tudi izpeljavo združitvenega, minimalistično obarvanega momenta, ki so si ga med seboj delili vsi. Delbecqova sprotna manipulacija prepariranega klavirja je iz inštrumenta izvabila mikaven zven, venomer dosledna Santos Silva je zvok trobente do potankosti secirala na raznolike fragmente do te mere, da se je porajala možnost, da bo inštrument docela razstavila. Šalamon je izstopal z izpopolnjenim čutom za poslušanje, ki se je iztekel v ustrezno zapakirane kitarske solaže, Berger pa je z udarjanjem, tolčenjem, lahnim dotikanjem in vsesplošno artikuliranostjo za setom bobnov izraz zasedbe strumno ojačal.
Zaradi intenzivnosti glasbe, ki smo jo slišali na zadnjem četrtkovem koncertu, bi marsikdo trdil, da so bili odtenki zaigranega mrakobni ali celo invazivni. Toda v njih se je vendarle skrivalo nekaj prefinjenega in krhkega, ki je s kontrastom kompleksnejših odvodov ustvarilo stabilno ravnovesje slišanega. Ta krhka tvorba, po kateri so z igranjem stopicljali glasbeniki, se je kljub konkretnim korakom, pritiskajojč nanjo, ohranila pri življenju in zaradi neomejeno mnogih struktur služila kot podstat zares raznovrstnega kvarteta. Dosegla nas je širina, ki so jo polnili posamezni delčki zvoka s pestro zastavljeno nabitostjo.
Kakršnegakoli strahu pred nevednostjo prihajajočega med glasbeniki nismo zaznali. Vsak si je vzel čas, da je do potankosti spoznal slišano in to interpretiral kot vsakič nov testni subjekt, s pomočjo katerega bo uril svoje sposobnosti muziciranja. Naša poslušalska kondicija je pridobila na intenzivnosti in brez težav sledila postopnemu taktnemu preoblikovanju notnega črtovja, na katerega so se vsak na svoj način preudarno in popolnoma prikladno obešali glasbeniki in ga s tem lično deformirali. Preudarnosti vsekakor ni manjkalo in objel nas je gradnik virtuoznosti.
Dodaj komentar
Komentiraj