Molk ni opcija

Molk ni opcija

Oddaja
26. 3. 2020 - 12.00

Izjava Anarhistične pobude Ljubljana ob vpeljavi izrednih razmer

Izjava Avtonomne tovarne Rog ob 14. obletnici odprtja

Prispevek tovarišev in tovaric iz anarhistične federacije v Torinu

Živa sila

Nekaj predlogov za delovanje

*********************************************************

Izjava Anarhistične pobude Ljubljana:

Na virus odgovorimo s solidarnostjo, ne pa z vojsko in nasiljem!
 

Ko je varnostni red Trdnjave Evropa jeseni leta 2015 zaradi tega, ker so ljudje množično zavrnili ukaze naj ostanejo "doma" v vojni, nasilju in revščini, začasno razpokal, so to upravitelji sistema kapitalistične bede razumeli kot signal za vpeljavo novih mehanizmov nadzora nad gibanjem in življenjem vseh, ne samo tistih z 'napačnimi' dokumenti. Tedaj je vlada ekstremnega centra vneto ustvarjala ozračje izrednih razmer, nato pa za rešitev t.i. 'migrantske krize' sprejela niz ukrepov, ki so ostali še dolgo potem, ko so bile izredne razmere tudi za vlado že dolgo mimo. Eden od teh ukrepov je bilo tudi sprejetje zdaj že zloglasnega 37.a člena Zakona o obrambi, ki pravi, da lahko državni zbor na predlog vlade vojski za potrebe opravljanja nalog varovanja državne meje podeli policijska pooblastila: opozarjanje, napotovanje, začasno omejevanje gibanja oseb in obvladovanje skupin in množic.

 

Takrat se je velik del javnosti po svojih možnostih načrtu ekstremnega centra uprl, toda žal je bil avtoritarni valjar premočan. Sprememba zakona je bila sprejeta, pod hudimi pritiski združenih centralnih in desničarskih ekstremistov je klonilo tudi Ustavno sodišče, ki je prepovedalo referendum. Takrat smo številni opozarjali, da gre pri spremembi zakona za uvedbo možnosti, da bi vojska v Sloveniji po novem lahko izvajala nadzorne in represivne naloge nad civilnim prebivalstvom, denimo v primeru novih družbenih kriz in posledičnim odporom prebivalstva zoper krizne ukrepe. Le nekaj let kasneje se je nova esktremno desna vlada odločila uporabiti omenjeni člen, ki ji ga je tako prikladno pripravila ekstremno sredinska večina dve vladi nazaj.
 

Kaj lahko iz tega razvoja dogodkov povlečemo za lažje razumevanje sveta okoli nas?
 

1. Epidemija je realna.

Dejstvo je, da zaradi koronavirusa ljudje umirajo, in da so nekateri med nami še posebej ranljivi. Vsi si zaslužimo primerno zdravstveno oskrbo, zaslužimo pa si tudi socialno varnost in zaščito pred prisilnim delom v zdravje ogrožujočih pogojih. V tem trenutku na tisoče ljudi opravlja izjemno pomembna dela. Danes je vsem jasno, da brez zdravstvenega osebja enostavno ne gre, pa tudi ne brez trgovcev, šoferk, električark, kuharjev, komunalnih delavcev in še in še. Toda onkraj zelo pomembnih specializiranih poklicev in dejavnosti smo za uspeh vseh naporov ključni pravzaprav čisto vsi, ki smo zmožni odkrivati oblike vzajemne pomoči, bodisi drobne in spontane, bodisi dolgotrajne in bolj organizirane. V kolikor bomo v prihodnjih dneh, ko bo prvi šok kriznih razmer minil, uspeli svoje moči usmeriti v razvoj solidarnostnih praks tudi izven najožjih družinskega kroga, bomo lahko enkrat kasneje rekli, da smo tudi pod bremenom za vse nove krize ostali ljudje, ki pazimo drug na drugega. Pri tem naj velja načelo, da fizična distanca ne sme postati najprej socialna distanca in nato socialna izolacija. Ne nasedimo pomenljivemu lapsusu oblasti in se tam, kjer je to možno, organizirajmo sami, seveda odgovorno do sebe in vseh ostalih.

 

2. Vojska boju proti epidemiji ne prispeva ničesar!

Boj z epidemijo koronavirusa v prevladujoči meri pade na javno zdravstvo in predvsem na njegovo zmožnost, da pravočasno zazna vse, ki potrebujejo oskrbo in jo nato tudi absolutno nudi. Tu za vojsko, ki bo polno oborožena paradirala po ulicah, zbujala občutek tesnobe in nadlegovala sprehajalce psov ter mladino, ni prostora. Z vsemi silami se je potrebno upreti ideji, da socialne in zdravstvene težave lahko reši represija. Virus bomo ustavili s solidarnostjo in skrbjo za soljudi, ne pa s puškami in globami!
 

3. Ne zaupaj nobeni vladi!
Trenutna ekstremnodesna vlada misli korak naprej. Jasno je, da bodo ljudje po prvem valu tesnobe začeli premišljevati, kateri ukrepi so bili med pandemijo smiselni in kateri so zgolj slepilni manever za siromašenje ljudi, finančno nagrajevanje že itak bogatih in vpeljavo avtoritarnih mehanizmov vladanja. Zato preventivno sprejemajo tudi ukrepe in kratijo svoboščine, ki nimajo veze s preprečevanjem širjenja virusa. Medtem, ko virus in skrb za soljudi jemljemo resno, oblastem ne smemo pustiti dihati, ko bo skušala po hitrem postopku uveljaviti ukrepe, ki bodo najbolj prizadeli najbolj ranljive med nami!

 

4. Organizirajmo se!
Čeprav na prvi pogled izredne razmere dajejo občutek, da je nasprotovanje zloglasnim novi ukrepom nemogoče, se ne smemo predati temu občutku nemoči. Postavljveni smo pred nujen izziv novega premišljanja načinov, kako skupaj na varen način po eni strani ne damo dihati virusu, po drugi pa niti ne enoumju ohole države. Slednja bi nas vse rada prepričala, da smo v vojni, to pa zato da nas potem lahko mirno žrtvuje v imenu višjega nacionalnega poslanstva. Merilo za uspeh slehernega ukrepa je zato, koliko prispeva k socialni, ekonomski in zdravstveni zaščiti najbolj ranljivih med nami. Pandemija bo povzročila veliko trpljenja, ampak na neki točki bo minila, toda diktatura bo ostala. Trenutni kapitalistični režim še enkrat več kaže, da veliki večini nima česa ponuditi, vsako krizo - pogosto jo tudi sam producira - preživi tako, da ljudi ljudi kot lahko pogrešljivo blago vrže v bedo. Tako ne gre več naprej. Ne moremo se odpovedati vsemu samo zato, da bo potem isto!
 

Premislimo, kaj lahko delamo v manjših skupinah, kako si lahko med seboj pomagamo izven državnih struktur, in predvsem, kako lahko izražamo nepristajanje na izredno stanje. Premislimo ali bomo ta mesec res plačali račune (itak jih marsikdo nima s čim) in naredimo iz tega politično gibanje! V časih, ko v Ljubljani končno ni več turistov, je čas, da se ponovno vprašamo, zakaj živimo v luknjah po ceni luksuza evropskih prestolnic. Ali si morda lahko po zgledih od drugod po svetu zamislimo in organiziramo za najemniško stavko?

 

Če v dolgove zapadamo sami, smo že sedaj sredi spirale obupa, strahu, negotovosti, sramu pred revščino. Če si to priznamo skupaj in o tem javno govorimo, smo že stopili na pot iskanja načinov za širjenje razpok v sistem, v katerem profitira le peščica in si vzamemo dostojanstvo nazaj.

 

Več nas je kot pet!
Proti strahu in izrednim razmeram, za solidarnost!
Korona je kapitalizem spravila na kolena, vrnitev v prejšnjo normalnost ni opcija!

Anarhistična pobuda Ljubljana,

iz kmalu ponovno okupirane Ljubljane
19. marec 2020

**********************************************************************

Izjava Anarhistične federacije Torino
 

Epidemija? Morilec je država
 

Podoba mrliških vozov, ki v ravni vrsti stojijo pred pokopališčem v Bergamu, bolj kot mnoge druge prikazuje realnost v vsej svoji surovosti. Na svežem grobu ni dovoljeno pustiti niti rože. Niti sorodniki ne morejo stati ob strani svojim bližnjim v njihovih zadnjih urah. Ljudje umirajo sami tako, da se pri polni zavesti počasi utapljajo.
 

Skrb za najbolj ranljive, za starejše, za tiste, ki bolj kot drugi tvegajo svoja življenja, je dolžnost, ki jo čutimo z vsem svojih bitjem. Vedno. Danes še bolj kot kadarkoli prej. Enako močno čutimo dolžnost, da govorimo resnico, resnico, ki v zaprte hiše nikoli ne pride preko televizije, resnico, ki jo ima večina jasno pred očmi.
 

Vsak dan, tudi danes, medtem ko ljudje obolujejo in umirajo, italijanska vlada zapravi 70 milijonov evrov za vojaške izdatke. S 70 milijoni evrov, ki v enem samem dnevu tega prestopnega leta, ki ima 366 dni, izpuhtijo v vojaško mašinerijo bi lahko zgradili in opremili 6 novih bolnišnic in še bi ostalo nekaj denarja za zaščitne maske, laboratorije za analizo in palčke za jemanje vzorcev. Respirator stane 4000 evrov, kar pomeni, da bi lahko s tem denarjem na dan kupili 17500 respiratorjev, precej več kot jih je potrebnih celo sedaj.
 

V zadnjih letih so vse zaporedne vlade nenehno krčile izdatke za zdravstvo, preventivne ukrepe in življenje vseh nas. Statistika kaže, da se je lani pričakovana življenjska doba po zelo dolgem času prvič zmanjšala. Veliko ljudi nima denarja za zdravila, obiske pri zdravniku in za specialistične storitve, saj morajo najprej plačati najemnino, hrano in prevoz. Vlade so zaprle majhne bolnišnice, zmanjšale število zdravnic in medicinskih tehnikov ter število bolniških postelj, zdravstvene delavce in delavke, ki so ostali pa prisilili k naduram. Zato iz naših balkonov, na mestnih obzidjih in v nakupovalnih vrstah pravimo, glasno tudi izza zaščitnih mask, da umiramo zato, ker nas država ubija. Koliko smrti bi lahko preprečili, če bi se vlade v vseh teh letih odločile, da bi zavarovale naše zdravje? To ni bila napaka, temveč kriminalna izbira.

 

Navajeni smo bili verjeti, da smo imuni na epidemije nalezljivih bolezni, ki prizadenejo revne, tiste, ki se ne morejo braniti, tiste, ki nimajo dostopa niti do pitne vode. Denga, ebola, malarija, tuberkoloza so bile vse bolezni revnih, in tako-imenovanih "zaostalih", "nerazvitih" populacij. Potem je nekega dne virus vstopil v poslovni razred, preko njega dosegel ekonomsko srce Italije in vse se je spremenilo.
 

Pravijo nam, da je naš dom edino varno mesto. To ne drži. Delavci in delavke, ki morajo iti vsak dan ven v tovarno, brez prave zaščite, navkljub drobnim darilcem, ki jih Gospodarska zbornica ponuja državnim sindikatom, ki vedno izberejo stran šefov, se vsak dan vrnejo domov; k starejšim sorodnikom, k otrokom in bolj ranljivim. Kdorkoli si drzne kritizirati, kdorkoli si drzne spregovoriti o neudobni resnici, je deležen groženj, represije, utišanja. Noben mainstream medij ni objavil pritožbe odvetnikov združenja medicinskih sester in tehnikov, torej organizacije, ki bi ji stežka pripisali kakršnekoli subverzivne namene. Kruto protislovje vlada: na vseh koncih medicinske sestre in tehniki opisujejo kot heroje in herojinje, toda samo dokler obolujejo in umirajo v tišini, ne da bi povedali kaj se v bolnišnicah v resnici dogaja. Kdor pove resnico, je takoj deležen groženj z odpovedjo.
 

Vladni pristop k epidemiji Covic 19 napada avtonomijo žensk, saj na njihova ramena večinsko pada skrb za otroke, ki zaradi zaprtih šol in vrtcev ostajajo doma, skrb za ogrožene starejše in skrb za gibalno ovirane. Pri tem jim prav nič ne pomaga dejstvo, da so kot ženske že tako ali tako vprežene v težak jarem prekernosti. In medtem, ko domovi postajajo obvezni zapori, narašča število femicidov.
 

V grozoviti tišini večine je med uporom v zaporih umrlo 15 zapornikov. Nič ne vemo. O teh smrtih ni znanega nič razen policijske propagande. Vemo za primeri, ko so zapornike, ki so imeli resne zdravstvene težave, namesto v bolnišnice naložili v policijske kombije in jih odpeljali stotine kilometrov stran v druge zapore, kjer so umrli. Množični umor in država je morilec.

 

Vlada se boji, da bi uporom v zaporih sledilo odprtje ostalih front družbenega boja. Zato je uvedla obsesivno policijsko kontrolo in vpoklicala vojsko ter slednji prvič v zgodovini podelila pooblastila za zagotavljanje javnega reda in miru. Vojaki so postali policisti, kar označuje logični zaključek procesa osmoze, ki se je začel pred nekaj desetletji. Ni pa konca vojne saj se vojaške misije, vojaške vaje in testiranja orožja nadaljujejo s polno paro.

 

Vlada je prepovedala vse oblike javnih protestov in političnih srečanj. To je, niti ne tako dobro prikrit poskus, da bi preprečili vsako obliko konfrontacije, boja, vzpostavljanja mreže solidarnosti, ki bi omogočila nudenje pomoči tistih, ki so v največji stiski. Strah je človeški in zaradi njega nas ne sme biti sram. Toda ne smemo pustiti, da vešči politični povzpetniki naš strah zlorabijo za pridobitev naše podpore za svoje kriminalne politike.

 

Borili smo se, da bi jim preprečili zaprtje manjših bolnišnic in ukinitev zdravstvenih ustanov, ki jih vsi potrebujemo. Bili smo na trgih skupaj z delavci in delavkami v javnih bolnišnicah Valdese, Oftalmico, Maria Adelaide, Susa in v mnogih drugih delih naše torinske regije. Novembra smo bili na ulicah in protestirali proti sejmu industrije vojaškega letalstva. Vsak dan se borimo proti militarizmu in vojnim izdatkom. Smo del boja NO TAV proti izgradnji hitre železnice, saj en meter nove proge pomeni 1000 ur intenzivne nege.
 

Danes smo na strani tistih, ki nočejo umrti v zaporu, na strani delavcev, ki jih napada in ovaja policija zato, ker protestirajo zaradi pomanjkanja zaščitne opreme proti virusu, na strani medicinskih sester in tehnikov, ki na eni strani delajo brez zaščite, na drugi pa tvegajo svoje službe, če povedo kaj se v bolnišnicah v resnici dogaja.
 

Ne, nismo pripravljeni umreti kot pravi slavni verz italijanske himne. Nočemo umreti in nočemo, da kdorkoli zboli in umre. Ne bomo se prijavili kot prostovoljci v pehoto, ki ji je namenjena tiha smrt. Mi smo dezerterji, uporniki, partizani. Zahtevamo, da se zapori izpraznijo; da tisti, ki nimajo doma, tega takoj dobijo; da se ukine vse vojne in vojaške izdatke; da ima vsak dostop do zdravniškega pregleda ter da ima vsak možnost, da pred pandemijo zaščiti sebe in druge.
 

Nočemo, da pandemijo preživijo samo najmočnejši. Zahtevamo, da tudi tisti, ki imajo za sabo dolga življenja, lahko živijo še naprej. Zahtevamo tudi, da imajo ljudje, ki zbolijo, možnost, da imajo ob sebi nekoga od svojih bližnjih, nekoga, ki jih ima rad in jim je lahko v uteho in oporo. Že samo s tem, da sredstva za dve vojaški letali F35 preusmerimo v proizvodnjo zaščitne in zdravstvene opreme, bo te dovolj za vse, tako da nihče več ne bo prisiljen umreti sam.

Bo vse dobro? Bomo zmogli? To je odvisno od vsakega od nas.

 

Tovariši in tovarišice Anarhistične federacije iz Torina,

15. marec 2020

***********************************************************************

Izjava Avtonomne tovarne Rog
 

Ob 14. obletnici Avtonomne tovarne Rog: Naj preživi skupnost, ne zgolj posameznik_ca!

AT Rog s svojim obstojem že 14 let priča o tem, kaj prebivalci in prebivalke tega mesta potrebujemo. V zadnjih letih, obdobju gospodarske rasti, smo redno glasno in jasno nasprotovali kapitalističnemu pustošenju mesta, ki je ne le neposredno ogrožal obstoj Avtonomne tovarne, ene redkih preostankov izborjene skupnostne lastnine, ampak tudi širše in veliko bolj temeljno zajedal in uničeval možnost dostojnega življenja v Ljubljani.
 

Kriza ob izbruhu novega virusa je pokazala zgrešenost razvojne politike MOL. Mesto so podvrgli kapitalističnemu izčrpavanju, ga izpraznili vsebine, prebarvali fasade in ga predelali z infrastrukturo, prednostno namenjeno turistom in potrošništvu. Zdaj v času virusa, ko je življenje zreducirano na golo preživetje, si prebivalstvo s tem nima kaj dosti pomagati. Ta kriza je dobro pokazala, v kaj se je zares spremenila Ljubljana. Ker turistov ni in ker je potrošniška histerija prekinjena, je postala mesto duhov, praznih stavb, opuščenih izložb, tihih ulic, skozi katere brije mrzel veter. Sliši se le še korake in vzdihe mnogih, zdaj končno vidnih, brezdomnih ljudi, ki nimajo dostopa ne do vode, ne do sanitarij, ne do toplega obroka, kaj šele do postelje ali socialnega stanovanja. Redki buržuji centra, ki tečejo do bližjega parka, zdaj naredijo še večji ovinek, da bi se izognili že tako stigmatizirani in marginalizirani populaciji. Besedo solidarnost je oblast izkrivila z definicijo povečevanja socialne distance in totalne individualizacije.
 

Ko bomo kmalu priča propadu vse v zadnjem času zgrajene, potratne zabaviščne infrastrukture, se bomo mogoče lahko končno vprašali, kaj zares služi družbi oz. kaj je zares javno dobro in kaj potrebujemo: ali so to res enormne investicije v turistifikacijo mesta? Kriza bo za seboj pustila propadle hotele, hostle, restavracije, lokale, agencije in prireditvene prostore, poleg njih pa kup gradbišč z napol dokončanimi luksuznimi gradnjami. Toliko o “trajnostnem razvoju”, “zeleni prestolnici” in “človek čuvaj svoje mesto” - izkazale so se za varljive kampanje Potemkinove vasi. Na hud izpad prihodkov bi bili bistveno bolje pripravljeni, če bi se med konjunkturo vlagalo v javne stanovanjske kapacitete, zdravstvene domove, bolnice in javne storitve, ki resnično služijo potrebam ljudi. Jasno je postalo, da si z urejenim videzom zidov in ulic, primernih za fotografiranje, prebivalci ne moremo plačati najemnine ali položnic. Razvojne politike mesta ne smejo več biti usmerjene v kovanje dobičkov peščice, ampak v gradnjo infrastrukture, ki bo omogočala socialno gotovost in povezanosti, šele tako bi bili kot družba bolje opremljeni za življenje v tveganih razmerah. Zahtevamo drugačne temelje mesta, ki so postavljeni na osnovi dobrobiti vseh, ne glede na starost, zdravje, finančno stanje, status najemnika in druge okoliščine.
 

Skupnost AT Rog že 14. let deluje na robu družbe, in sicer po načelu solidarnosti in vzajemnosti ter se zoperstavlja sistemskemu nasilju kapitalističnega ropanja mesta in prebivalcev. Tako tudi v teh negotovih dneh vzpostavljamo mehanizme za pomoč soljudem, s katerimi bi potrebe skupnostno naslovili. Avtonomno tovarno smo sicer v času pandemije za širšo javnost zaprli. Na vhodna vrata smo namestili nabiralnik, v katerem lahko posamezniki in posameznice, ki so se znašle v stiski, pustijo sporočilce s kontaktom. Če bo le v naši moči, bomo priskočili na pomoč. V krizi gradimo skupno fronto solidarnosti za preživetje. Nujno je, da se zdaj povežemo in pripravimo na boje, ki pridejo takoj za tem z novimi poskusi privatizacijske kraje vele-predatorjev, ki se jim že danes cedijo sline.
 

Ob 14. obletnici tako kličemo: Nikar ne povečujete socialne distance! Čas je, da izumljamo nove načine za skupnostno skrb! Poskrbimo, da skupaj preživimo, da se bomo skupaj lahko uprli!

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.