Solidarnost brez meja

Solidarnost brez meja

Oddaja
12. 3. 2020 - 12.00

Napovedi:

1. Javna tribuna: Solidarnost brez meja, Menza pri Koritu ob 18h, sreda 18. marec 2020

2. Protest: ZAVRAČAMO STRAH: SOLIDARNI Z ŽRTVAMI MEJA - PROTI MILITARIZACIJI, četrtek 19.3.2020 ob 17h, v Ljubljani

3. 14. obletnica Avtonomne tovarne Rog: od petka 20. marca do ponedeljka 23. marca 2020. Povezava.

-------------------

Poziv Anarhistične pobude Ljubljana k mobilizaciji za proteste 19. 3. 2020, ob 17h, v Ljubljani

ZAVRAČAMO STRAH: SOLIDARNI Z ŽRTVAMI MEJA - PROTI MILITARIZACIJI

Kapitalistični sistem, ki se pod težo lastnih protislovij nagiba v vse bolj totalno krizo, nanjo ponuja le dva odgovora: fašizem in vojno. V tem kontekstu politični in ekonomski gospodarji mobilizirajo vse razpoložljive sile v projekt delitve sveta na maloštevilne otočke navideznega blagostanja, obdane s poligoni smrti in na svetovno periferijo, kjer sodelujejo v vsesplošnem uničevanju življenja in okolja ter izčrpavanju naravnih bogastev in delovne sile. V teh razmerah je na milijone ljudi obsojenih na revščino, bolezni, prisilne migracije, vojno in ostale oblike prikrajšanja. Vsi ti mehanizmi uničevanja življenja in okolja poganjajo akumulacijo bogastva v rokah globalnih in lokalnih finančnih elit, v kontekstu konkurenčne tekme med globalnimi, regionalnimi in lokalnimi oblastniki pa služijo tudi kot orodja za preurejanja geopolitičnih razmerij.

Eden izmed tovrstnih projektov delitve sveta je tudi Trdnjava Evropa. Evropska unija kot njen politični boter se navznoter kiti z domnevno humanostjo, spoštovanjem človekovih pravic in blaginjo, toda na svojih mejah in onkraj njih – kopenskih in morskih – vzpostavlja masovna grobišča in moderna koncentracijska taborišča.

Mejni režim Trdnjave Evropa temelji na principu selektivnega priseljevanja, pri čemer si centri moči pridružujejo pravico do izbora demografsko ali ekonomsko 'primernih' ljudi, vsem ostalim pa ostane usoda »odvečne populacije«, ki je obsojena na status topovske hrane v neskončnih vojnah, stranske škode okoljskega opustošenja ali cenene delovne sile za bogatenje kapitalističnih metropol. Tudi tistih, ki se vsej policijsko-vojaški brutalnosti navkljub uspejo prebiti skozi obmejne poligone smrti, ne čaka svetla prihodnost, temveč so kot ne-državljani izpostavljeni dolgotrajni, pogosto pa tudi trajni statusni in ekonomski negotovosti, nad katerimi preži nenehna grožnja deportacije.

Meje dvojnega sistema navidezne demokracije za državljane in totalitarnega upravljanja z življenji ne-državljanov se vse bolj krhajo, kar pomeni, da smo v pogojih izrednih razmer priča pospešeni tranziciji iz t.i. liberalnih demokracij v odkrito nedemokratične in fašistoidne režime. Težnje k vsesplošni družbeni militarizaciji, vključno z normalizacijo fašističnih oz. paravojaških formacij, odpirajo pot za odpravo še zadnjih zadržkov pred uporabo brutalnega in odkritega nasilja nad tistimi, ki so v uradnih evidencah zabeleženi kot 'odvečni', 'ilegalni' ali 'neupravičeni'.

Ali se bo preplašena civilna družba oz. javnost nasploh, katere zmožnost za sočutje načrtno razgrajujejo medijski konstrukti o varnostnih grožnjah in spektakel apokaliptičnih napovedi, zganila, je vprašljivo. Z vseh strani bombardirani z namerno kriznimi novicami in na svojih delovnih mestih podrejeni mašineriji kapitalističnega izžemanja si velik del javnosti želi zgolj duševnega miru in občutka varnosti – četudi lažnega, saj za kaj drugega enostavno ne ostaja dovolj mentalne in fizične energije. Navkljub široko razširjeni zavesti o zločinskosti Trdnjave Evrope v tem nasičenem ozračju maloštevilna poročila o umorih in vse bolj grozovitem nasilju nad migranti, ki se uspejo prebiti skozi medijske filtre, naletijo na brezbrižna in apatična ušesa javnosti.

Ne glede na večplastnost krize, ki nam jemlje zmožnost za gradnjo političnih in družbenih alternativ obstoječemu režimu množične dehumanizacije nam v borbi proti skorumpiranemu svetu držav, kapitala, vojn in fašizma ne preostane drugega kot neomajna internacionalna solidarnost. Lokalci in migranti se moramo organizirati od spodaj in boriti proti represiji, obubožanju in izkoriščanju, da bi ne zgolj obranili polja družbenega odpora, temveč jih tudi namnožili. Vizija sveta solidarnosti, enakosti in svobode živi, dokler se zanjo borimo.

PROTI KONCENTRACIJSKIM TABORIŠČEM

DOSTOJNO ŽIVLJENJE IN SVOBODA GIBANJA ZA VSE

PODRIMO ZIDOVE MODERNEGA TOTALITARIZMA TRDNJAVE EVROPA

SOLIDARNOST JE NAŠE OROŽJE

 

Anarhistična pobuda Ljubljana, 12. marec 2002

 

----------

 

Poročili o stanju na robovih Trdnjave Evrope od tovarišev in tovarišic iz DAF iz t.i. Turčije in piratskega radija 98FM iz Aten, Grčija.

----------

Koronavirus: nova opcija za izredno stanje

Oblasti so vedno pripravljene izumljati nove grožnje ali uporabiti dejanske nevarne oziroma potencialno ogrožujoče situacije za razglasitev izrednega stanja in povečan nadzor nad ljudmi. Poleg dodobra razširjenega in normaliziranega podpihovanja rasizma zaradi domnevno prihajajoče nove t.i. “migrantske krize” se v zadnjem času ustvarjanje izrednega stanja seveda vrti okoli zloglasnega koronavirusa Covid-19.

Naj bo jasno, virus si kot povsem resnična nevarnost za zdravje mnogih med nami, z nikakor zanemarljivo stopnjo smrtnosti, vsekakor zasluži stroge ukrepe za zmanjševanje posledic. Ne moremo pa si kaj, da ne bi opazili enako resničnega ustvarjanja vsesplošne panike v družbi. Ta preko poplave medijskih objav in njihovega neskončnega vrtinčenja po socialnih medijih vdira v praktično vsak osebni pogovor in se širi hitreje kot virus sam.

V luči vsespošnega stopnjevanja nadzora je grožnja pandemije nalezljive bolezni kot nalašč za različne rigidne ukrepe omejevanja gibanja in onemogočanja prostorov srečevanja. Poleg vse preveč normaliziranega nadzora ljudi na mejah in na ulicah so na obzorju ukrepi, ki gredo še korak dlje, in sicer vse do nadzora v lastnih domovih. Ta bo seveda v rokah policije, vojske in distopičnih tehnologij, vključno z termovizijskimi kamerami in že poznanimi kamerami s funkcijo prepoznavanja obraza. Izkušnje učijo, da bodo nova pooblastila in tehnične zmožnosti ostale tudi, ko bo izrednih epidemioloških razmer konec.

Nadvse pomenljivo je, da javni dogodki, različna zborovanja in prosto gibanje po javnih površinah postajajo omejeni ali prepovedani, medtem pa v tovarnah in na večini delovnih mest delavci niso upravičeni do bolniškega dopusta, razen v primeru že razvite bolezni. Ta navidezno protislovni režim razkriva temeljno protislovje kapitalistične družbe nasploh, kjer mora vsakršna aktivnost, ki prinaša profit elitam, ostati nemotena, ostale “postranske” aktivnosti kot so življenje, ki ni neposredno produktivno, pa omejevane in strogo nadzorovane.

V novem svetu nenadno ugotovljenega pomena univerzalno dostopnega zdravstvenega sistema so nenavadne skrbi deležne ogrožene skupine prebivalstva, tudi tiste, ki so v običajnih časih deležne bolj malo pozornosti, ali pa se jih celo aktivno in sistemsko potiska na rob preživetja. Ob dolgih in vse daljših čakalnih vrstah v zdravstvenih ustanovah, vse večji tihi privatizaciji zdravstva, pičlih pokojninah, brutalni prekarizaciji in hromeči negotovosti na trgu dela ter naraščajoči stanovanjski krizi je več kot očitno, da so ogrožene skupine prepoznane kot take bolj zaradi potrebe diskurza o izrednem stanju kot zaradi resnične zaveze družbe, da bi namenila dovolj virov za to, da bi bili mi vsi deležni maksimalnega dostopa do zdravstvene oskrbe, kar bi hkrati minimiziralo ogroženost vseh.

V ponavljanju nujnosti karantene, ki bo svoj paničen vrhunec šele doživelo, bodo gladko pozabljeni številni, za katere se niti v “normalnih” niti v izrednih razmerah ne poskrbi za ustrezno oskrbo, denimo brezdomni, revni, nezavarovani, ilegalizirani.

Ob nenehnem ponavljanju številk o statistiki okuženih in umrlih zaradi koronavirusa se je pomembno spomniti tudi na tragične statistike tistih, ki jih ni umorila ali zaprla težko dojemljiva narava in občasno neizogiben fenomen novega virusa, temveč povsem umetno vzpostavljen režim nasilja in meja. Vsako življenje šteje. Tudi življenja, ki so jih neposredno ali posredno umorili čuvaji meja Trdnjave Evrope na poti čez Sredozemsko morje, na Balkanski ruti in na mnogih drugih manj poznanih poteh, v azilnih domovih in deportacijskih centrih. Morilski sistem Trdnjave, v kateri živimo tudi mi sami, je zaenkrat zagrešil precej več smrti kot novi zloglasni virus, kljub temu pa zaradi njegove smrtonosnosti še nobena država ni razglasila izrednih razmer.

Zastraševanje in ustvarjanje panike s strani oblasti ter medijev je tako v primeru koronavirusa kot t.i. migracij voda na mlin vladajočih in njihovega aparata nadzora in nadvlade. Tudi danes, sredi situacije, ki je za vse nas nova, pretirano poenostavljeni ali celo ignorantski odzivi niso dovolj, toda dovolj ni niti nekritično ponotranjenje oblastnega diktata. Vedno je namreč potrebno biti pozoren na tiste, ki so najbolj ranljive tarče novega režima, bodisi kot grešni kozli bodisi kot odvečna populacija, ki si ne zasluži enake oskrbe.

Medsebojna solidarnost med ranljivimi in ogroženimi v družbi je izrednega pomena že v navidezno običajnih razmerah, v pogojih pandemije in sočasne gradnje novih zidov pa mora še toliko bolj presegati meje vseh vrst, tudi in še posebej nacionalne.

---------

Živa sila

---------

Dve pobudi proti naborništvu in militarizaciji:

AFKORS: Ukinimo vojsko!

Pobuda Ne gremo se vaše vojske

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness