Država, partija in revolucija

Država, partija in revolucija

Recenzija dogodka
Anej Korsika

V četrtek, 21. novembra, je v ljubljanski Stari Mestni elektrarni potekalo drugo predavanje 17. letnika Delavsko-punkerske univerze, ki letos nosi naslov »Socializem«. O državi, partiji in revoluciji je predaval Anej Korsika, doktorski študent filozofije, član programskega odbora DPU in član Iniciative za demokratični socializem.

Korsika je v predavanju izhajal iz prepričanja, da mora sodobna levica iti onkraj logike zahtev in sama postati subjekt lastne spremembe. Namen predavanja je bil tako odpreti razpravo o močnejših, trajnejših in učinkovitejših političnih formah. Pri tem se je lotil analize in premisleka izkušnje socialistične levice v preteklem stoletju, predvsem izkušnje boljševiške partije in Leninove teorije prakse. Na vprašanje kaj, če sploh kaj, nam lahko danes pove Lenin, Korsika odgovarja, da veliko. Vzrok leži v svetovni krizi kapitalizma, zaradi katere smo tudi mi v nekem podobnem zgodovinskem trenutku, ki terja in bo terjal podobno politiko.
Pri vprašanju države je izpostavil, da je ta ključno polje boja, ki se mu socialistična politika nikakor ne bi smela odpovedati. John Holloway sicer zagovarja, da svet lahko spreminjamo brez boja za oblast, vendar, kot nasproti temu eskapizmu poudari Michael Lebowitz, sta za izgradnjo socialistične družbe še posebej pomembna obvladovanje in preobrazba same države. Spremembe družbe ne bomo mogli doseči brez prenosa organiziranih družbenih sil, torej državne moči, od kapitalistov k neposrednim producentom, torej delavcem.

Največji poudarek je Korsika namenil vprašanju partije in poudaril pomembnost resne obravnave zgodovine, da bi se izognili številnim zmotnim predstavam, ki hromijo sodobno levico. Leninovo koncepcijo boljševiške partije je umestil v razpravo o enem Leninovih najslavnejših spisov »Kaj storiti?«. Pokazal je, da so nastale raznolike učbeniške interpretacije tega pamfleta, ki so se osredotočale na dva ali tri tako imenovane zloglasne odstavke, pri tem pa popačile podobo leninizma. Pravilno umestitev je ponudil šele Lars T. Lih v obsežni študiji »Lenin Rediscovered: »What is to be done? in context«. Lih je ponudil podrobno kontekstualizacijo tako zgodovinskih kot političnih okoliščin, v katerih je ta pamflet nastajal. Temeljna predpostavka, na kateri gradi Lih, je ta, da je bil Lenin skoz in skoz erfurtovec, torej da nikakor ni zavrnil zahodnjaškega, erfurtovskega modela socialdemokratske partije.

Kaj to pomeni? Erfurtovec je nekdo, ki sprejema načela, po katerih je delovala Nemška socialdemokratska stranka (SPD), ki je svoj program sprejela leta 1891. Načela, po katerih je delovala SPD in se jim je zapisal tudi Lenin, so formula zgodovinske združitve socialistične politike in delavskega gibanja; zgodovinska poklicanost delavskega razreda; ideal partije kot najbolj dovršene forme delavskega boja; vodstvo delavskega razreda v vseh naprednih in demokratičnih silah; boj za politično svobodo; delavska hegemonija in seveda internacionalizem.

Zakaj takšen poudarek na partiji in kaj nam lahko takšen model organiziranja ponudi danes? Korsika ponovi Lukacsevo opozorilo, da organizacijsko vprašanje ni tehničen problem, ampak je najpomembnejše intelektualno vprašanje same revolucije. Partija je forma posredovanja med teorijo in prakso. Prav to posredovanje pa je v pogojih, ko se razredna zavest ne razvija sočasno z objektivno ekonomsko krizo, nujno potrebno. Partijska organiziranost omogoča tisto politično formo, ki delavskemu razredu daje kar največjo koncentrirano moč v boju z vladajočim razredom. Pri partiji pa ne gre za ločitev med stranko in gibanjem, temveč za organsko združitev obeh. Partija je stranka-gibanje in tako radikalno drugačna od liberalnih parlamentarnih strank, ki so zgolj organizacija za uresničevanje interesov določenega vladajočega razreda. Ta za svojo politiko ne potrebuje gibanja.

Takšna pojasnitev že odgovarja na dilemo med revolucijo ali reformo, ki se pogosto zastavlja v levičarskih krogih. Ta dilema je v resnici povsem napačna, zatrdi Korsika. Lenin je poudaril, da je legalne oblike boja nenehno treba združevati z ilegalnimi in da se je treba udeleževati tudi reakcionarnih parlamentov in sodelovati tudi v vseh drugih nazadnjaških ustanovah meščanske države. V tem boju so videli možnost za širitev hegemonije delavskega razreda in priprave na revolucionarni prevrat.

Kljub pomislekom, da živimo v drugačnih časih z drugačnimi pogoji in okoliščinami, kot so jih poznali v času oktobrske revolucije, pa je o boljševiški oziroma erfurtski partiji kot načinu organiziranja sodobne levice smiselno ponovno aktivno premišljevati. Čas, ki ga zaznamujeta ekonomska kriza in množična pavperizacija delavskega razreda, se vendarle ne razlikuje tako zelo od časa, ko je bila prav takšna partija tista, ki ji je uspela mednarodna prenova socialističnega gibanja in prva uspešna socialistična revolucija v človeški zgodovini.

Posnetek predavanja Korsike si lahko ogledate na spletni strani ali na Youtube kanalu DPU. Vabimo vas tudi, da se udeležite naslednjega predavanja. V četrtek, 28. novembra, bo ob 18. uri v ljubljanski Stari Mestni elektrarni predaval Tibor Rutar. Kot tarča kritike se bodo znašli nosilci treh popularnih, vendar problematičnih miselnih tokov na sodobni levici: Antonio Negri, David Graeber in Alain Badiou.
Poročilo je pripravila Anita Tolić.

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.