Ne-/produktivni odnos med marksizmom in feminizmom

Ne-/produktivni odnos med marksizmom in feminizmom

Recenzija dogodka

V četrtek, 20. februarja 2014, je v sklopu cikla 17. letnika predavanj Inštituta za delavske študije, nekdanje Delavsko-punkerske univerze, predavala Dora Levačić, dodiplomska študentka sociologije na zagrebški Filozofski fakulteti ter članica Baze za delavsko iniciativo in demokratizacijo (BRID) in Femfronta.

V predavanju je prikazala razvoj odnosa med marksizmom in feminizmom, ki je bil večino časa zaznamovan s teoretskimi nesoglasji in posledično med seboj različnim praktičnim delovanjem.

V začetnih poskusih združevanja marksizma in feminizma sta bila avtonomno organiziranje in politizacija žensk dojeta kot dejavnik delitve delavskega razreda. Tako se je »žensko vprašanje« odlagalo za obdobje po revoluciji, saj se je domnevalo, da bo konec kapitalizma samodejno pripeljal do njegove razrešitve. Šele v 70. letih prejšnjega stoletja je prišlo do kolektivne razprave o gospodinjskem delu (tako imenovama domestic labour debate). Ta je glavni vzrok družbene podrejenosti žensk videla v neplačanem gospodinjskem delu.

V razpravi o neplačanem delu so sodelovali tako ortodoksni kot neortodoksni marksistični teoretiki in teoretičarke. Pogosto so poskušali vzpostaviti analogijo med gospodinjskim in mezdnim delom. Namen je bil ugotoviti, ali je gospodinjsko delo produktivno, kakor to pojmuje marksizem; torej ali je tržno posredovano in ustvarja presežno vrednost.

Avtonomistične feministke so menile, da vsekakor gre za produktivno delo. To so dokazovale s podobnostjo delovnega procesa v gospodinjstvu in na trgu. Ženske naj bi ustvarjale blagó (delovno silo) oziroma s svojim delom delovno silo reproducirale. Od tod se je pojavila zahteva po plačanem gospodinjskem delu (Wages for Housework).

Ortodoksni marksisti so takšno umestitev kritizirali, saj po njihovem gospodinjsko delo ne zadošča pogojem za vstop v kategorijo »abstraktnega dela«, ki proizvaja vrednost. Zato naj ga ne bi bilo možno razlagati v terminih, ki jih uporabljamo za analizo mezdnega dela. Prav tako so opozorili, da tista, ki ga naredi za (ne)produktivnega, ni sama narava dela, temveč njegova lokacija znotraj določenega produkcijskega načina.

Nekateri teoretiki in teoretičarke, med njimi materialistične feministke, so gospodinjsko delo obravnavali kot ločen sistem ter trdili, da obstajata dva produkcijska načina – kapitalistični in patriarhalni – ter da so moški in ženske pripadniki dveh različnih razredov. Po njihovem mnenju gospodinjsko delo ustvarja vrednost, vendar tisti, ki si jo prisvaja, ni kapitalizem, temveč moški oziroma patriarhat.

Namera, da bi se ustvarilo teorijo ženskega položaja v kapitalizmu, se je zvedla na razpravo med tistimi, ki so gospodinjsko delo poskušali vključiti v marksistično teorijo vrednosti, in tistimi, ki so takšne poskuse kritizirali zaradi napačne rabe marksističnih pojmov.

Omenjeni teoretski in praktični problemi so pripeljali do separatizma feminističnega gibanja. Po neuspehu razprave o gospodinjskem delu oziroma po ločitvi marksizma in feminizma skozi 20. stoletje je nastopila drugačna usmeritev. Hegemoni razlagalni okvir feministične teorije je postal antagonizem med moškimi in ženskami kot glavni krivec za družbeno podrejenost žensk.

Kljub teoretskim in analitičnim pomanjkljivostim so materialistične feministke in kampanja za plačilo gospodinjskega dela opozorile na dve pomembni točki. Na pomen gospodinjskega dela za reprodukcijo delovne sile ter na temeljno delitev med proizvodno in neproizvodno sfero kot značilnost kapitalizma. Marksizem naj bi največji poudarek namenil analizi produkcije, medtem ko je vprašanje reprodukcije delovne sile po večini zanemaril. Dora Levačić izpostavi, da je ključno prav iskanje odgovora na specifičnost gospodinjskega dela, ne pa njegovo nasilno vmeščanje v sfero produkcije.

Meni, da si moramo postaviti dve metodološki vprašanji: Zakaj gospodinjsko delo sploh obstaja in zakaj večino tega dela opravljajo prav ženske? Zanimala jo je strukturna vloga gospodinjstva v zgodovinskem razvoju produkcijske dejavnosti ljudi.

Izhajala je iz primerjave med nekapitalističnim in kapitalističnim produkcijskim načinom: med fevdalizmom in kapitalizmom. Sklenila je, da je prav kapitalistični produkcijski način tisti, ki zahteva ločenost javne in zasebne sfere, ločenost produktivnega od neproduktivnega dela. Z ločitvijo producentov od produkcijskih sredstev se je zgodila delitev. Pojavila se je vrsta gospodinjskih del, ki so nujna za reprodukcijo delovne sile kot blaga. Gospodinjsko delo, kakor tudi mezdno delo, je tako proizvod tranzicije iz fevdalizma v kapitalizem. Šele vzpon kapitalističnega produkcijskega načina je tako proizvedel hierarhičen ustroj delitve dela po spolu.

Drugo vprašanje – zakaj prav ženske opravljajo to vrsto dela – je po njenem mnenju najšibkejša točka marksističnega feminizma. Teorije, ki so vzrok iskale v patriarhatu, so po njenem mnenju napačne, saj patriarhat ne more biti sistem, kot je to kapitalizem. Zanj ne obstaja gonilna logika, ki je pri kapitalizmu akumulacija kapitala.

Marksistični feminizem spolno segregacijo v kapitalizmu pojasnjuje s časovnostjo življenja žensk. Tako imenovana M-krivulja udeležbe žensk na trgu dela pomeni, da ženske nanj vstopajo s predpostavko, da bodo v določenem trenutku prenehale z delom oziroma delale za določen čas. Zato so v slabšem položaju kot moški, s katerimi tekmujejo za delovno mesto.

Opozorila je tudi na teorijo ideologije znotraj marksističnega feminizma, torej na področje, ki bi mu veljalo nameniti več pozornosti. Obstajajo močne ideološke strukture, ki razvijejo lastno dinamiko. S posredovanjem spolne razlike in naturalizacije tako imenovanega ženskega dela so ženske ob vstopu na trg dela v manjvredni poziciji.

Sklenila je s trditvijo, da nam marksizem ponuja osnovne metodološke koncepte, ključne za analizo sfere gospodinjstva in položaja žensk v kapitalizmu. Vendar jih je treba razvijati tako, da »žensko vprašanje« ni obravnavano kot obstranski projekt.

Posnetek predavanja Dore Levačić si lahko ogledate na spletni strani ali na YouTubovem kanalu IDŠ. Naslednje predavanje bo v četrtek, 27. 2., ob 18. uri v ljubljanski Stari mestni elektrarni. Pogled od spodaj na Srbijo in Slovenijo v osemdesetih bo prispeval Goran Musić.

Poročilo je pripravila Anita Tolić.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness