Ali so antropologi potrebni?

Ali so antropologi potrebni?

Recenzija dogodka
15. 12. 2014 - 15.00

Konvencija današnjega časa narekuje normalnost človeškega delovanja z agendo - materialno agendo - katerega najvišja manifestacija je podjetnost, ki prinaša dobiček. Mnoge temeljne vede akademije, katerih primaren namen je bil premišljanje resnice konstelacije sveta, se tako v svoji nameri lahko počutijo arhaične oziroma izven konteksta sodobnosti. Temu primerno lahko opazujemo njihovo aktualizacijsko preobrazbo svoje prakse produkcije in podajanja znanja. Eni glavnih produkcijsko-distribucijskih konservativcev so gotovo nosilci humanističnih ved. Vseeno pa tudi v njihovih vrstah lahko najdemo nekaj progresivnih borcev, ki pozivajo k adaptaciji oziroma k razvoju v skladu z modnimi trendi.

5. decembra smo v Padovi obiskali simpozij aplikativne antropologije, katerega soorganizator je bila tudi Univerza v Ljubljani. Simpozij je bil naslovljen z »Why the world needs anthropologist?« in je bil drugi po vrsti, po tistem v Amsterdamu lansko leto. O namenu organizacije tovrstnega dogodka smo povprašali soorganizatorja Dana Podjeda:

//////////////////////////////////////////////////////////////

izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

Lahko bi rekli, da je naslov na eni strani nekoliko pretenciozen, po drugi strani pa je skoraj nekoliko patetičen. Svet kot tak bi se seveda vrtel dalje z antropologijo ali brez nje. Gre za to, da antropologi poskušajo samo-osmisliti svojo vlogo v svetu. Ta smisel naj bi se našel v prevajanju antropološkega znanja v družbeno koristno dejavnost izven slonokoščenih stolpov. Soorganizatorka Meta Gorup je komentirala agendo aplikativne antropologije:

//////////////////////////////////////////////////////////////

izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

Simpozij naj bi tako poskušal zabrisati mejo med »pravo« in »aplikativno« antropologijo ter predstavil možnosti sodelovanja aplikativcev z akademiki.

Prvi od govorcev simpozija je prihajal iz akademskih vrst: Antonio Luigi Palmisano z univerze Salento. Profesor socialne in ekonomske antropologije je začel s pripovedjo grške mitologije o Atlasu, kateremu je Zevs naložil težo sveta. To prispodobo je preslikal v izkustvo vloge antropologije in antropologov. Govori profesor Palmisano:

//////////////////////////////////////////////////////////////

izjava v posnetku

///////////////////////////////////////////////////////////

Svoj govor zaključi takole:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

Iz aspiracije po holizmu - vživljanje v pozicije posameznih akterjev zgodbe in prepoznavanje njihovih gledišč brez vnaprejšnjih stereotipov ali predsodkov - se med antropologi izoblikuje nekakšna etična travma. Ta nam ustvarja iluzijo paraliziranosti za delovanje. Palmisano je v svojem govoru spodbudil k aktivnemu odzivu na terensko situacijo, s tem da se po svoji etični presoji jasno odločimo za svojo pozicijo, jo aktivno udejanjimo in za to prevzamemo odgovornost.

V drugem govoru smo se s sfere, ki bi jo raje kot aplikativna poimenujmo angažirana antropologija, premaknili v sfero poslovne antropologije. Rikke Ulk je ustanoviteljica storitvenega podjetja Antropologerne na Danskem. Njen govor je bil seveda precej drugačen od predhodnega »akademskega«. Ličil je nekako bolj na marketinško zasnovano promocijo aplikativnosti vede ali celo kot nekakšen »Smiljan Mori« motivacijski govor. Antropologijo je definirala kot vedo, ki se ukvarja s postavljanjem in odgovarjanjem »pravih« vprašanj tekom terenske raziskave v dialogu z relevantnimi sogovorniki raziskovane teme. S tem je nekako potegnila vzporednice med akademsko antropologijo in svojimi ponujenimi storitvami za trg:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

Ulk meni, da svet potrebuje antropologijo zato, ker osmišljamo zemeljske pojave s poglobljenim razumevanjem in prevajanjem tega razumevanja drugim.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

Nadalje je menila, da imajo antropologi svojevrsten uvid v življenje ljudi. Tako lahko na primer tehnološke inovatorje osvestijo o potencialnih učinkih in težavah, ki jih lahko njihov produkt sproži v življenju posameznikov in skupnosti. Zadnji odgovor na vprašanje, »zakaj svet potrebuje antropologe,« je bil, da antropologi vključijo in angažirajo ljudi ter spodbudijo komunikacijo med posameznimi akterji.

Rikke Ulk se je nato preusmerila na aplikativne razloge:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

Metodološko gledano pravi, da se z aplikativno antropologijo proizvaja produkte in storitve, ki so osnovani na uporabniku. Z razumevanjem uporabnika in njegovih težav lahko ponudijo boljše rešitve, ki so produkt kolektivne kreativnosti. Med uporabnikom in inovatorjem se ustvari vez sodelovanja in medsebojnega sovplivanja.

Težko bi rekli, da je aplikativna antropologija v tem unikatna, saj je od seksualne revolucije dalje s porastom individualizma ves marketing nekako baziran na variaciji potreb in želja potrošnikov. S tega vidika so mogoče bolj zanimivi poskusi podjetja predavateljice Ulk participatornega oblikovanja politike storitev javnih institucij prek tovrstnih raziskav. Svoj govor je zaključila z etičnim diskurzom, ki se navadno opozicijsko ustvarja med akademiki in tržnimi antropologi, torej med raziskovanjem ljudi in pridobivanjem vrednosti o družbah, v službi kapitala. Ulk to enostavno zavrne s tem, da pač ni vsak biznis slab. Spodbudila je k inovativni uporabi antropoloških znanj na trgu v dialogu z akademijo in temeljnimi raziskavami.

Sledil je še zadnji govor Michele-a Visciòla-ja iz podjetja za oblikovanje Experientia, ki po stroki ni antropolog, a se v svojem delu poslužuje antropološke teorije in metodologije. V govoru je poskušal elaborirati metodo dela svojega podjetja preko upoštevanja kulturno pogojene kognicije nekega družbenega okolja. Prečenje ovir in odpiranje kognitivnega prostora izzovejo z uvajanjem novih artefaktov, ki jih izoblikuje v skladu s specifičnim kulturnim tokom skupnosti po kriterijih koristnosti, uporabnosti in estetike. Nadalje je v govoru razvijal tezo, v kateri je enačil biološko in kulturno evolucijo, pri čemer je predvideval, da naj bi spodbujali tako imenovane družbene ekosisteme k odprti formi za kulturne inovacije. Premislek za aplikacijo antropoloških znanj naj bi torej bil v tem, kako angažirati ljudi, da se kot »ekosistem« odprejo, da sprevidijo in lažje sprejmejo predlagane spremembe praks. Predlog tovrstnega idealnega modela v vlogi svetovalca je seveda zalo problematičen in vsekakor ne odraža dejanskih procesov spreminjanja v družbi. Del teh procesov so poleg sodelovanja in izmenjave, zelo pogosto tudi konfliktni, paradoksni in podobno.

Simpozij se je zaključil z okroglo mizo, kjer sta poleg omenjenih govorcev sodelovala še profesorica Desirée Pangerc iz univerzitetnega kampusa CIELS in asistent Peter Simonič z Univerze v Ljubljani.  Moderator Dan Podjed je sicer zelo spretno poskušal spodbuditi razpravo o že omenjenem konfliktu med akademsko in poslovno antropologijo, a so se govorci še spretneje sramežljivo skrivali za zaveso distančnega načelnega odobravanja drug drugega, zato smo za mnenje o tej temi po zaključku vprašali kar Podjeda:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

Pri vprašanju etike, Dan tako meni, da je neetično ravno to, da svojega znanja ne apliciramo, ne vrnemo družbi. S tem naj bi sama akademska veda izgubljala potencial razvoja svoje teorije in potencial družbene koristnosti, s čimer pa tudi ogroža lasten obstoj v naboru prepoznanih relevantnih znanj v družbi prihodnosti. Glavno vprašanje torej ni »why the world needs anthropologists«, ampak kako svet prepričati, da potrebuje antropologijo ali tudi širše – humanistiko. Navodilo, ki sledi je: da naj bi le-ta prepoznala ideologijo današnjega časa in igrala njeno igro. Strategije vstopa v igro pa so različne: direktna konfrontacija ali kolaboracija ali pa notranje izdajstvo z idejo transformacijskega trojanskega konja. Jasno pa je, da bo znanje v skladu z ideologijo postglobalne družbe prepoznano kot vredno, le kot tržni produkt, ki bo imel neposredno vrednotenjsko konotacijo zapisane v kapitalskih številkah.

Vendar, ne zatiskajmo si oči. Na tak ali drugačen način vsak humanist bije vsakodnevno bitko za preživetje. Kako preživeti in hkrati ne izdati ali znižati svojih moralnih in etičnih načel, je zgolj še vprašanje za zasanjane idealiste, utopiste ali celo recimo temu nazadnjaške moraliste. Vsekakor pa tudi znotraj stolpiča akademije zelo težko še kakorkoli govorimo o »čisti« produkciji znanja in vednosti oziroma, če smo sploh kdaj lahko o tem govorili.

Prispevek je pripravil Maruša G.

http://www.applied-anthropology.com/

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.