Učiteljska žalostinka

Učiteljska žalostinka

Oddaja
3. 10. 2014 - 15.00

Na to petkovo popoldne se ne pripravljamo zgolj na volitveni vikend, temveč tudi na veliko slavje ob svetovnem dnevu učiteljev. Prvič slišite za to? Hja, ti sektorji nimajo močnih marketinških strategij, ki bi preplavili mesta in vasi s facami za naj učitelja leta. Sploh pa v naši zakotni deželici veljaki čedalje manj dajo na izobraževanje sveže pečenih državljanov ali v primeru potencialnega bega možganov, bodočih migrantov sveta. Tema se jim zdi tako irelevantna, da je ne uporabljajo več niti v predvolilni propagandi. Pa ja, gospodarska rast za vsako ceno je tisto kar šteje. Nagrada Republike Slovenije na področju šolstva, ki jo ob t prazniku gosti novi naslovni obraz ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Stanka Setnikar Cankar se zdi kot zgolj tretjerazredna tolažba  ob vseh ostalih [beri ironično]»nagradah« zakonodajnih sprememb, ki jih je skoz leto prejel sektor.

 

Peti oktober je dan, ki ga je leta 1993 UNESCO razglasil za dan učiteljev v spomin na podpis Priporočil o položaju učiteljev leta 1966. Sprehodili smo se skozi ta domnevno zastarel dokument in izkazalo se je, da progresivni napredek “civilizacije” na področju izobraževanja šepa daleč za tehnološkimi inovacijami, ki so se zgodile v zadnjih petdesetih letih. Človeški faktor ostaja oziroma postaja vse bolj marginalno vprašanje. Pa kaj bi se čudili, če pa je že zdaj človeški najboljši prijatelj ne človek ne pes, temveč stric Google in sosedov Facebook. Na dolgo in široko bi lahko razpredali o teoriji zarote, zakaj se to dogaja, pa ostanimo zaenkrat pri faktih stanja, da bomo razumeli, zakaj se sekundarne zvezde petega oktobra pritožujejo in zakaj bi jih potencialno pri tem morali podpreti.

 

Ena izmed določb dokumenta je profesionalizem, v smislu pridobitve strokovnih znanj ter ohranjanja teh s sprotnim izpolnjevanjem. V našem kontekstu se torej tu lahko sprašujemo o kvaliteti pedagoških fakultet, o statusu učiteljskega profila v družbi kot strokovnjaka svojega področja ter umeščenost tega v vrednotenjski lestvici poklicev, sploh v kontekstu javnega sektorja. Pri zagotavljanju strokovnosti so problematični tudi rezalni ukrepi, ki so povsem zredirali vsakršno možnost dodatnega izobraževanja poučevalcev. Vsak, ki uči, naj bi se tudi učil, mar ne? Poleg tega naj bi bil, sledeč omenjenemu dokumentu, vsak kvalificiran za podajanje določenih vsebin. Če se ob tem spomnimo praks nedavnih rezov, vemo, kako je na primer učiteljica slovenščine bila kar naenkrat primorana poučevati še nemščino, likovni pouk in tu pa tam prevzeti naduro neobvladljivega število združenih oddelkov podaljšanega bivanja. Da ne omenjamo mizernega dodatka plači, podobnega tistim na Radiu Študent, če se učitelj samoiniciativno odloči za izvajanje dodatnih ur in interesnih dejavnosti.

 

Učitelji naj bi tesno sodelovali med seboj in nadrejenimi, s starši učencev, z raziskovalci s področja izobraževanja in kulturniki, da bi tako kar najbolje prepoznavali edukacijske politike, ki so primerne za pozitiven razvoju družbe v danem kontekstu. [beri ironično] Opažamo torej lahko, da je spodbujanje matematične tekmovalnosti očitno tisto, kar rabimo od prihodnjih generacij.

 

Učitelji naj bi v svojem delu uživali tudi nekakšno avtonomijo kreacije vsebin in pedagoških praks, za kar pa vemo, da je ob vseh regulativih in togih kurikulumih zgolj oddaljen sen. Še ta se kaj hitro izgubi med goro birokratske papirologije, ki služi dokazovanju izpolnjevanja vseh teh normativov. Sposobnost obvladovanja te papirnate gore pa je tudi edini kriterij, ki formalno loči dobrega učitelja od slabega.

 

V delovni čas naj bi bil vštet tudi čas, ki ga učitelj porabi za pripravo, v neposredni korelaciji s številom učencev ter delo s starši. Trenutna obremenjenost šolskega kadra z obveznostmi, z dokazovanjem izpolnjevanja normativov, vključevanja otrok s posebnimi potrebami itd. vodi zaposlene v stanje izgorelosti brez kakršnekoli nagrade. Primanjkovanje kadra in prenizke plače brez prave stimulacije za dodaten angažma sta znana problema slovenskega šolstva.

 

Ker je to pač moderno, smo v četrtek na novinarski konferenci na sedežu SVIZ-a poslušali predvsem o takih in drugačnih številkah, grafih in evrih. To je tisto, kar je danes pač pomembno. Ob prihajajočem velikem dnevu je tako predsednik Branimir Štrukelj govor o položaju učiteljev v Sloveniji sprevedel na raziskave Gems Education Solutions. Po tej lestvici Slovenija zelo visoko kotira v kvaliteti glede na vložek, za dodatno optimalizacijo v kontekstu tridesetih OECD držav pa bi morala povišati plače učiteljev za 17,6 odstotka oziroma zmanjšati število otrok na razred iz 14 na 9 v povprečju. Štrukelj je ob tem poudaril, da bo v primeru nadaljnjega slabega ali celo dodatno zmanjšanega vložka padla tudi kvaliteta izobraževanja, ki jo izkazujejo učenci na mednarodnih testih. Nadalje komentira:

//////////////////////////////////////////////////////////////

izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Tovrsten diskurz bi lahko problematizirali na več nivojih, pa naj omenimo zgolj vprašljivost poveličevanja doseženega sedmega mesta v kakovosti. Vprašati se moramo, kakšni so ti testi, kaj testirajo, ali res dokazujejo visoko raven znanja učencev in kakšno znanje preverjajo. Hkrati pa kvaliteta učiteljskega kadra menda vendarle ne more biti pomembna zato, da bomo na mednarodnih ocenah visoko kotirali. Zakaj mora stroka kokodakati populistični diskurz mednarodne konkurenčnosti v izobraževanju?

 

Seveda je kvaliteta izobraževanja odvisna tudi od številk – od finančnega vložka države v ta sektor. Zagovarjanje potrebe po povečanju proračuna za izobraževanje je seveda upravičeno, a hkrati je treba upoštevati sistemske ovire za partikularno kreativno reševanje nastalih situacij, torej povečano avtonomijo posameznik institucij in hkratno premišljevati o bolj efektivni zasnovi sistemske regulacije kvalitete ter spremembo nestimulativnih razmer za razvoj kvalitetnega kadra. Slednje prepoznava tudi SVIZ:

//////////////////////////////////////////////////////////////

izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Za kvalitetnejše izobraževanje pa je potrebno tudi prepoznavanje danega družbenega konteksta, v katerem odraščajo otroci in smiselno vpletanje teh vsebin in vzgojnih manevrov v slovenski izobraževalni sistem. Učitelji bi morali imeti toliko avtonomnega prostora, da učne vsebine prilagodijo potrebam lokalnega okolja in se odzivajo na aktualnosti v tehnoloških inovacijah, ki spreminjajo naš način življenja. Predsednik SVIZ-a za konec tako priložnostno napove:

//////////////////////////////////////////////////////////////

izjava v posnetku

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Slavo učiteljstvu so tako tudi na edini dan v letu, ki jim je bil namensko odmerjen, ukradle edine prave pijavke javnega proračuna. Pomen učiteljev v življenju razvoja posameznika bo tako znova ostal neprepoznan. Ker zaradi načina življenja starši delajo vse daljše delovnike, se šola spreobrača v celodnevni vrtec, kjer ni časa za tisto, kar bi lahko resnično imenovali učenje. Šola je indoktrinacijska varuška, ki seveda ne uči kako misliti, ampak uči, kako tekmovalno ponavljati. Učitelji s svojo mizerno plačo pa so razvrednoteni na tovarniškega delavca za tekočim trakom.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness