Digitalna knjižnica semen

SPORNI EVROPSKI POSLI

Večini ljudi najbrž na prvi pogled ni povsem jasno, kaj imata palmovo olje in najbolj aktivna nemška banka KfW skupnega s podružnico DEG (Deutsche Investitions-und Entwicklungsgesellschaft oziroma Nemško razvojno banko). Ko v enačbo uvedemo še devet ruralnih provinc Demokratične republike Kongo, pa imamo pred seboj spor Davida in Goljata filmskih razsežnosti.

Skupni imenovalec nastale zagate je nedvomno palmovo olje, surovina, katere potrošnja se je v zadnjih dvajsetih letih povečala za vrtoglavih 230 odstotkov. Najdemo jo povsod: v namazih, piškotih, predpripravljeni hrani, šamponih, zdravilih, ličilih, svečah, seznam se zdi neskončen. Poleg te vsesplošne prisotnosti v vsakodnevnih potrebščinah pa se imamo palmovemu olju zahvaliti tudi za levji delež biodizla Evropske unije. Kar 50 odstotkov uvožene surovine namreč v Evropi porabimo za tako imenovano trajnostno mobilnost.

Tokrat, kot že tolikokrat v zgodovini, se spor vrti okoli zemljišč in z njimi povezanega vira dohodka in živeža domačinov. Gre za spor, ki sega do časov kolonializma, v davno leto 1911, ko je belgijska kolonialna administracija britanskemu podjetju Lord-a Leverhulm-a dodelila kar milijon hektarov zemljišča. S podporo belgijske vojske so Angleži, zahvaljujoč se nasilju in sužnjelastništvu, palmovo olje izvažali v svoje tovarne v Evropi. Podjetje se je, zahvaljujoč se uspešnemu poslovanju, združilo z nizozemsko firmo Margarine Unie, ustanovo, ki se je leta 1930 prelevila v potrošniškega giganta Unilever.

Gre za pilotni primer, ki bo raziskal, ali lahko z regulacijskimi metodami posojilnih bank razrešimo konflikte lokalnih združenj, ki so izgubila zemljišča zavoljo naraščajočih potreb prehrambne industrije. Pritožba devetih skupnosti pa ne postavlja pod drobnogled le spornega načina pridobivanja zemljišč, ki iz rok državljanov preidejo v last in uporabo velikanov pridelovalne panoge. Osvetli tudi širšo problematičnost lakote kot svetovnega problema. Kmetijska zemljišča namreč v državah tretjega sveta predstavljajo glavni vir hrane lokalnega prebivalstva. Ko je ljudem tako zavoljo vedno večjega povpraševanja in naraščajoče potrošnje onemogočen dostop do pridelovalnih površin, to neizogibno le poglobi revščino in lakoto, ki sta glavna vzroka za prisilne migracije in preseljevanje ljudi.

-------------

Intervju v živo z Andrejo Kuhar o vzpostavitvi digitalne semenske knjižnice.

-------------

VRTIČKANJE S PTICAMI

Ptice so tiste sovrtičkarke, glede katerih obstaja nešteto nasvetov in namigov o tem, kako jih privabiti na vrt. Najlažje jih seveda opazujemo pozimi, ko so drevesa gola in ko se zberejo ob ptičjih krmilnicah. Poleg tega pa nam prav zima razkrije tudi marsikateri očem skrit kotiček, v katerem si je katera izmed ptic spletla gnezdo, pa tega med bujnim poletnim zelenjem morda niti nismo opazili. V tokratni rubriki nekoliko več vpogleda v poletne vrtičkarske aktivnosti ptic in o pticam prijazni zasnovi vrtov.

Ptice na vrtu pojedo marsikatero za povrtnine škodljivo žuželko. Da bodo to opravljale še bolj skrbno, jim lahko uredimo preže, s katerih bodo imele še boljši pregled nad našimi gredicami. Preže so lahko že palice, ob katerih raste grah ali fižol; če na njih pustimo še kakšno vodoravno štrlečo vejo, toliko bolje. Če želimo pticam pustiti še kak posladek na vrtu, so sončnice prava izbira. Vsakdo je zagotovo že opazoval sinice, vrabce ali zelence, kako kljuvajo sončnice v poznih jesenskih dneh.

Tudi trata na vrtu je pomemben prostor za ptice. Pogosto bomo tako lahko opazovali kosa, cikovta ali škorca, verjetnost, da bodo te vrste iskale svoj plen prav na našem vrtu, pa bo večja z manj intenzivnim urejanjem trate. Za pestro trato je dobro, da jo prvič pokosimo čim kasneje, da se lahko rastline osemenijo in plodijo in se posledično pestrost rastlin poveča. To pa ne privabi le ptic, temveč tudi metulje, čebele, čmrlje in še kakšne sovrtičkarje. Dobro je tudi, da v namerno pozabljenem kotu vrta pustimo popolnoma nepokošeno zaplato.

V živih mejah, ki so poleg zelenice še en vidik vrta, z urejanjem katerega so mnogi vrtičkarji kratko malo obsedeni, ptice pogosto gnezdijo, zato jih nikakor ne smemo obrezovati v poletnih mesecih (maju in juniju), da ne škodujemo mladičem. Plodovi grmovnic, kot so navadna kalina, glog, dren ali bezeg, ki so pogoste v živih mejah in mejicah na splošno, so jeseni pomemben vir hrane za različne vrste ptic, ki obiščejo naš vrt. Posadimo torej katero izmed plodečih vrst in morda bomo na njihovih vejah lahko opazovali kosa, taščico ali cikovta.

Starih dreves na vrtu nikakor ne smemo posekati. V njihovih duplih in razpokah v deblu in vejah si bodo ptice naredile gnezda. Če starih dreves z dupli in primernimi razpokami ni, lahko na vrtu postavimo gnezdilnice, ki se po odprtinah in obliki razlikujejo glede na to, katere vrste bi želeli privabiti. Najbolje je, da si omislimo kar nekaj različnih in njim samim prepustimo izbiro. Gnezdilnice med gnezdenjem nikoli ne odpiramo, po gnezdilni sezoni pa jo očistimo in pripravimo za naslednje leto. Poleg sadnega drevja so za ptice zanimiva tudi drevesa, kot so jerebika, mokovec ali skorš, katerih plodovi bodo na voljo tudi pozimi, sami pa si lahko iz njih pripravimo odlične marmelade.

Kot vsa bitja pa poleg zatočišč in česa dobrega za v kljun tudi ptice potrebujejo vodo. Glavni razlog je seveda pitje, zagotovo pa ptice uživajo tudi v osvežilnih kopelih. Pitnik za ptice, ki ga bomo postavili na svojem vrtu, bo tako služil tudi kot kopališče. Če sem nam v kakšnem kotu vrta po deževju ustvari luža, ki ostane tam še dan ali teden, jo bodo ptičji sovrtičkarji s pridom uporabili. Če želimo pticam omogočiti varno in prijetno kopel ali pač nekaj požirkov, pa je dobro upoštevati nekaj smernic. Če na vrtu nimamo mlake s plitvino, ki bi jo ptice lahko uporabljale, lahko namestimo pitnik, namenjen prav njim.

Pitnik je lahko že podstavek za rože, v katerem pa moramo redno menjavati vodo in odstranjevati alge, ki bi se tam morebiti razrasle. Voda naj ne bi presegala višine 5 cm, sicer pa je dobro, da je površina pitnika hrapava, da pticam ne drsi. Toboganov in nepredvidenih štrbunkov v vodo namreč ne marajo preveč. Pomembno je tudi, kam pitnik namestimo. Skušajmo najti pregledno mesto, kjer je v bližini kakšen grm, kamor se lahko ptica skrije. Še bolje je, če pitnik postavimo na višje mesto, da ne bo dostopen mačkam – ptice z mokrim perjem namreč slabše letijo.

Za vse tiste, ki do zadnjega odstavka čakate na še kak nasvet glede rož, pa se ta glasi takole: Posadite raznolike cvetoče in medonosne rastline! Na vrtu bodo privabljale žuželke, te pa žužkojede ptice. Tako enostavno je.

Etimološko-etnološki kotiček

Trpotec

Beseda trpotec se v današnji obliki pojavi v 16. stoletju. Podobno je hrvaško poimenovanje trputac in trput, narečno tudi triputac; ukrajinsko tryputnik. Praslovanska beseda *trьpqtьcb’ je zloženka iz dveh besed: prvega dela *trь-, ki pomeni tri, in drugega dela *pqtь-, ki pomeni pot. Trpotec je torej rastlina, ki raste na razpotjih, to je tam, kjer so tri poti. Trpotec pa je tako poimenovan tudi zato, ker rad raste tudi na steptani zemlji, ob poti ali celo na njej. Pomensko podobno motivirano je narečno slovensko poimenovanje pr(i)potek, narečno rusko poimenovanje poputnik in nemško ime Wegerich, kar vse pomeni trpotec; dobesedno ta, ki ga je dosti na poti.

Trpotec (Plantago), travniška rastlina z drobnimi cveti v socvetju; v ljudskem zdravilstvu zelo cenjena zel za zdravljenje pljučnih bolezni in kašlja. Sveže stisnjen sok so si kapali v oči in ušesa, liste so polagali na glavo proti bolečinam. S sveže stolčenimi listi so zaustavljali krvavitve, razkuževali in celili rane ter blažili opekline. Za zdravljenje mnogih bolezni so uporabljali čaj iz svežih ali posušenih listov. Sveže stisnjen sok trpotca so uživali proti želodčnim težavam, za čiščenje krvi in pri kožnih boleznih. Znan je trpotčev sirup za blažitev kašlja.