V grobu se obračamo, mi, Tribunaši, ob tem nespodobnem povabilu, ki je doseglo celo poljane večnosti, po katerih se potikamo od leta 2015. Ampak obenem: kakšno lahkoto čutimo, ko govorimo iz onostranstva, ko se kot duhovi vračamo in skoraj nevidni kot meglice ovijamo nemrtve, ki še vedno teptajo zemljo, v katero so zagrebli naša trupla.    

Naj spomnimo: leta 2015 je po šestih letih delovanja ponovno oživljenega časopisa Tribuna njegov izdajatelj ŠOU v Ljubljani v nekaj administrativnih korakih uničil celotno delo teh let. Najprej je v imenu transparence namesto internega razpisa, ki je veljal do tedaj, izsilil javni razpis za mesto odgovornega urednika. Tako se je lahko poleg našega sodelavca na razpis prijavila tudi Ana Pavlič, partnerka enega od vidnejših študentskih funkcionarjev v ŠOU, ki se je sicer že leto prej prijavila na avdicijo za nove piske, vendar ni dosegla Tribuninih kakovostnih standardov. Temu je s strani programskega sveta sledila nelegitimna potrditev Ane Pavlič za odgovorno urednico, kljub eksplicitnemu nasprotovanju vseh sodelavk in sodelavcev in naši enotni podpori njenemu protikandidatu – podpori, ki je bila do tedaj vedno odločilna pri imenovanju odgovornega urednika ali urednice. To se je zgodilo s premočjo enega glasu od petih v programskem svetu. Slednji je bil sestavljen na način, da naj bi zagotavljal avtonomijo Tribune na temelju solidarnosti med tremi mediji pod okriljem ŠOU – Tribuno, Radiem Študent in Študentsko založbo –, od katerih je vsak imel enega predstavnika v svetu. Avtonomijo naj bi torej zagotavljali trije glasovi teh predstavnikov proti dvema glasovoma funkcionarjev ŠOU, ki sta takrat pripadala Klemnu Balanču in Damjanu Vinku. A žal je bil tretji glas milo-lirični glas slovenskega literata 21. stoletja Aleša Štegra, ki je bil še vedno neizmerno hvaležen mladim šouvinističnim podjetnikom, da so leto prej njemu in Mitji Čandru omogočili privatizacijo Študentske založbe, tega sicer finančno uspešnega zavoda ŠOU, ki se je takrat preimenovala v založbo Beletrina.

V tem lokalno-mikrobnem leviatanu je aktualna urednica tako rekoč žrtev klientelističnih stremljenj večjih moških in njihovega šouvinizma, četudi ji že tri leta (a kako tri, se sprašujemo ... ali ni mandat dve leti? ... je bil kakšen razpis za urednika? ...  a tokrat ponovno interen, mogoče?) po bradi mezi vsaj sok finančnih sadov njenega urednikovanja, če že ne simbolnih, za katere upamo, da smo vanje naselili gnilobne klice. A kaj so prinesla ta dobra tri leta urednikovanja? Približno 7 tiskanih cifer in nekaj spletnih izdaj, dosti deljenja člankov drugih medijev, kot so Delo, RTV Slovenija ali Guardian, poleg tega pa žalostne poskuse oponašanja Tribunine tradicije tako na vsebinskem kot likovnem področju, ob katerih je še nam malo nerodno, četudi nimamo nič z njimi. To, kar danes vsake toliko izide pod imenom Tribuna, je prilično impotentna študentska revija, ki ne zmore doseči ne svojega imena niti svojih ambicij po tem, da bi bila dolgočasna družboslovna akademska revija, ki bi avtorjem služila kot vežbalica za njihove akademske karierice; zato pa je toliko raje glasilo ŠOU projektov (npr. Marihuana marša). Pri nekaj zadnjih izdajah smo prav tako opazili nek nov mlajši familialno-prijateljski klančič, ki je prevzel urednikovanje in pisanje – fuj fej, povsod se zaredijo (fant kadruje/punca urednikuje, fant urednikuje/punca in sestra pišeta, možev najboljši prijatelj uniči/mož in žena napišeta scenarij – ah, ta družinska podjetja)!      

Zato nas tako preseneča povabilo na Čandrovanje ali šouvinistični ples petkovega dopoldneva: Šteger-Čander, še en familialno-prijateljski klančič. Zgodovinski spomin hitro peša in sumimo, da doku izpod peresa klana Čander z vso silo vžge po tem spominu, da bi še njega potlačil pod rušo. Lažemo – ker tako se pač počne, mar ne – pravzaprav nas ne preseneča, nič več nas ne preseneča.

Naj tudi vas slaboumno povabilo na dokumentarec, ki ga organizatorji pospremijo z besedami: »Zgodba o Tribuni je zgodba o svobodi, njenih mejah, družbenih in osebnih, je zgodba o pogumu, ki ga premore samo mladost. Toda pretekli čas vselej odmeva v današnjem in tudi Tribuna še vedno izhaja« – ne zavede. Deluje kot slab cinizem, toda ne pustite se pretentati, to tudi je slab cinizem. Triumf cinizma domačih kulturniških elit, njihovo farsično poprdevanje in masturbiranje na lastno zgodovino, od veeeeelikega maja ‘68 dalje do veeeeelikih osemdesetih in morda še veeeečjih devetdesetih, ko je Tribuna - pod režijo zdajšnjih zgodovinopiscev - doživela svojo prvo bridko smrt (kdo pa se je imel čas ukvarjati s politiko, če je bilo treba odpreti S.P.!). You only live twice - kulturniški tajkun Čander pa nam sporoča: you only die twice. Treba je zbrisati še tisti del zgodovine (2009–2015), ki je Tribuno obudil in jo postavil v novo okolje. Toda to ni okolje, prosto cenzure, iz katere kot dejstva nekdanjih režimov danes tako rada nastaja svojevrstna zgodovinska porno drama. Veliko duhovnosti in dobrih kulturniških misli je značilnih za naš čas, tudi cenzura je duh postala in se iz miličnikovih prijemov naselila v duh podjetništva novih kulturnih in študentskih oblastnikov, ki pač režejo na področjih, ki jih tudi najbolj zanimajo – keš. A vendarle tudi meso še obstaja in vztrajnemu manjšanju financ časopisa Tribuna se je moral leta 2015 pridružiti starošolski politični prevzem.

Modno je peti o lepem maju ‘68, o razposajenih osemdesetih, o cenzuri in zaplembi, o veselem uporu, o vseh teh velikih zgodbicah, ki prekrivajo dejanske kontradikcije in vse tisto, kar jim je uhajalo takrat in jim uhaja danes. Modno je furati veliki kriticizem, si z njim filati zalogo kulturnega in dejanskega kapitala. Modno je imeti modno Ljubljano in v njej modno revijo liberalnih kulturniških filistrov. To vse je modno in pod površjem zgodovinjenja je vse to tudi boj za zgodovino, ki je boj za sedanjost in je boj za prihodnost, v katerem eni zmagujejo, drugi pa jemo čiz Burger.

A iz naše nagrobne zemlje poganjajo trni in bolj ko tacate, več jih bo končalo v vaših petah! Naš upor ne more biti strogo političen, to ne obstaja več, je pa vselej povezan s kulturo: s kulturo vseprisotnega šouvinizma, ki nima družbenih in osebnih meja ter se veselo razrašča povsod po javnem prostoru. Zbadamo v pete, ker je današnja Tribuna kastrirana vsakega upora ter je tu poleg omenjenih koristi šouvinistični kvaziintelektualni djeci le še zato, da lahko nanjo veselo drkajo tisti, ki sebe že 30 let imenujejo mladi intelektualci. Ne morete nas prepovedati, ne morete pošiljati miličnikov: v kameleonskih oblikah se pojavljamo v podrastju te vaše priljubljene Ljubljane, v glavnem mestu vaše ljube Slovenije, dela nekdanje in danes z nostalgijo pozabljene Socialistične federativne republike Jugoslavije, predvsem pa sredi današnje nominalno demokratične Evrope, kjer se študentske časopise in funkcije izrablja za utrjevanje samopodobe in za stopničke v šouvinistični hierarhiji – kakšen dolgčas.

Upiramo se temu, da neka podebiljena in skrajno revizionistična podoba preteklosti odmeva v sedanjosti: zaradi blesavo nostalgičnega pogleda nazaj umanjka refleksija tega, kaj se dogaja tu in zdaj, in to cinično govorjenje o revolucionarnosti in uporu je pravzaprav le žalostna floskula, ki se ne približa niti obrisu realnega političnega zastavka.

Alora, gremo nazaj jest čiz Burger.

Vaša 3buna (http://www.3buna.si/)